VSC sodba Cpg 72/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega odgovora v znesku 1.859,28 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v celoti vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 17386/2013 z dne 11. 2. 2013 v delu, s katerim je bilo toženi stranki kot dolžniku naloženo, da tožeči stranki kot upniku v roku 8 dni plača glavnico 124.624,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2013 dalje do plačila in 384,40 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega roka od vročitve sklepa o izvršbi toženi stranki do plačila (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 5.312,49 EUR v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (točka II. izreka).

2Tožena stranka po pooblaščencu to sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov po specificiranem stroškovniku.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbenega odgovora po specificiranem stroškovniku.

4Odločanje v tej zadevi je bilo prenešeno na Višje sodišče Celje s sklepom podpredsednice Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 332/2017 z dne 7. 2. 2017.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožena stranka v pritožbi uvodoma uveljavljanih kršitev določb pravdnega postopka ni konkretizirala. Pritožbeno sodišče zato sodbe sodišča prve stopnje glede teh ni moglo preizkusiti. Absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi samo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v postopku na prvi stopnji pritožbeno sodišče ni zasledilo.

7Po mnenju pritožbenega sodišča je z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje dejansko stanje v zadostnem obsegu in popolno ugotovljeno ter na podlagi v postopku na prvi stopnji podanih navedb ter upoštevanih in izvedenih dokazov pravdnih strank ni bilo mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo s tem, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo v celoti.

8Tožena stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da je to napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s seznanjenostjo tožene stranke o prenosu terjatev. Vztraja, da tožena stranka ni bila obveščena o prenosu terjatev z njenega upnika družbe C. d.o.o. (odstopnik) na tožečo stranko do trenutka, ko so obveznosti tožene stranke do odstopnika prenehale na podlagi samega zakona. Vztraja, da so terjatve tožene stranke (očitno prav njene obveznosti) katerih plačilo se uveljavlja v tem postopku, prenehale na dan začetka stečajnega postopka nad odstopnikom 31. 5. 2013, ker da so se pobotale s priznano nasprotno terjatvijo tožene stranke do odstopnika na podlagi 261. člena ZFPPIPP. Vztraja, da je bila šele s pripravljalno vlogo dne 18. 10. 2013 seznanjena s pogodbo o odstopu terjatev med odstopnikom in tožečo stranko ter da so njene obveznosti, ki se uveljavljajo v tem postopku prenehale že pred tem, ter da je sodišče prve stopnje spregledalo določbo 315. člena OZ, ki dolžniku omogoča pobot oziroma izpolnitev obveznosti svojemu upniku, če o cesiji terjatev ni obveščen.

9Na te v pritožbi ponovljene trditve tožene stranke je odgovorilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Po tem, ko je ugotovilo, (-) da je družba C. d.d. s pogodbo o odstopu terjatev dne 7. 5. 2012 tožeči stranki odstopila terjatve po vtoževanih računih, (-) da je tožeča stranka zatrjevala, da je toženo stranko obvestila o odstopu terjatve z dopisom z dne 1. 6. 2012 in ta dopis tudi predložila ter je seznanjenost z odstopom terjatev potrdila priča T. Š. sedaj zaposlena pri toženi stranki kot vodja finančno-računovodske službe, je pravilno presodilo, da je bila tožena stranka seznanjena z odstopom terjatev. To dejstvo, da je bila z odstopom terjatev tožena stranka seznanjena pred začetkom stečajnega postopka nad odstopnikom pa še dodatno potrjuje nesporno dejstvo, da je tožena stranka v stečajnem postopku odstopnika prijavila svojo terjatev do odstopnika in ji je bila ta v stečajnem postopku v celoti priznana, česar nedvomno ne bi storila, če bi štela, da ima še obveznost do stečajnega dolžnika in da se bo ta v stečajnem postopku pobotala z njeno terjatvijo v skladu z določbo 261. člena ZFPPIPP.

10Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da je bila tožena stranka o odstopu terjatev obveščena že z dopisom tožeče stranke v letu 2012 in njenim trditvam o prenehanju obveznosti zaradi pobotanja v stečajnem postopku nad odstopnikom, ki je bil začet šele 31. 5. 2013, ni sledilo, saj stečajni dolžnik (odstopnik) C. ni bil več upnik tožene stranke.

11Tožena stranka pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je bila že v letu 2012 seznanjena z odstopom terjatev ne more izpodbiti, saj je zaslišana priča T. Š., ki je bila od junija 2012, in ne do junija 2012, kot to v pritožbi navaja tožena stranka, zaposlena kot vodja finančno-računovodskega sektorja pri toženi stranki, jasno povedala, da je bila o prenosu terjatev na tožečo stranko seznanjena. Če je bila o tem seznanjena ona kot vodja finančno-računovodske službe in pooblaščena za področje računovodenja in financ je nedvomno, da je bila seznanjena tudi tožena stranka in ni potrebno, da bi bil seznanjen tudi zakoniti zastopnik tožene stranke (smiselna uporaba določbe 80. člena OZ).

12Stališče tožene stranke, da obvestilo o odstopu terjatev, ki ga je napisal oziroma izdal prevzemnik terjatev ne more šteti za veljavno obvestilo o cesiji, ker da ima pravne učinke obvestitve za namene določbe 315. člena OZ le obvestilo odstopnika, je zgrešeno. O tem se je izrekla že sodna praksa. Po ustaljeni sodni praksi je za nastop dolžnikove zaveze proti novemu upniku odločilno, da dolžnik ve, da je bila terjatev odstopljena in da je namesto staremu upniku zavezan novemu upniku ne pa od kod to vedenje izvira.(1)

13Tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je to napačno ocenilo dejstvo, da je tožena stranka svoje terjatve do odstopnika prijavila v stečajni postopek in so bile priznane, ker da to dejstvo na veljavnost pobota in prenehanja obveznosti ne more imeti vpliva, ni utemeljen. Res je kot navaja tožena stranka, da to, če tožena stranka stečajnega upravitelja ni obvestilo o pobotu, temveč je priglasila v stečajni postopek svojo terjatev ne vpliva na veljavnost pobota in prenehanje obveznosti, temveč ima le odškodninske posledice (člen 261 ZFPPIPP). Sodišče se o tem tudi ni izreklo in tega ni presojalo. Dejstvo, da je tožena stranka svojo terjatev, ki jo je imela do odstopnika prijavila v stečajni postopek namesto, da jo je štela za pobotano z nasprotno terjatvijo odstopnika v skladu z navedeno določbo 261. člena ZFPPIPP, je sodišče prve stopnje le še dodatno utrdilo v prepričanju, da je bila tožena stranka seznanjena z odstopom terjatve in da do pobota v stečaju ni prišlo oziroma, da za to sploh ni bilo pogojev, ker stečajni dolžnik - odstopnik ni bil več upnik, tožena stranka pa je bila s tem tudi seznanjena. Tako se izkaže, da je obveznost tožene stranke ostala in jo je tožena stranka dolžna izpolniti prevzemniku, to je tožeči stranki (člen 419/II OZ).

14Pritožbo je bilo po navedenem zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

15Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela nosi sama svoje pritožbene stroške (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP). Tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške pritožbenega odgovora v višini 1.859,28 EUR in sicer 1.504,00 EUR za pritožbeni odgovor po tar. št. 3210 ZOdvT, 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT, vse povečano za 22 % DDV. Pritožbene stroške je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku tožeče stranke in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT). Tožena stranka je dolžna stroške povrniti tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

----

Op. št. (1): Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 662/2003, II Ips 570/2008, III Ips 24/99 in III Ips 40/99.