UPRS sodba I U 362/2015

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 34. člena Zakona o državni upravi (113/05 - uradno prečiščeno besedilo, 126/07 - ZUP-E, 48/09, 8/10 - ZUP-G, 8/12 - ZVRS-F, 21/12 in 47/13) v povezavi s tretjo točko 3. člena in tretjim odstavkom 17. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. l. RS, št. 11/11 - UPB2, 98/11 - odl. US, 83/12, 111/13 in 114/13 - odl. US, v nadaljevanju: ZMZ) ter na prošnjo A.A. izdala dopolnilno odločbo, s katero je odločila, da se prošnja A.A., roj. ... 1. 1997 v kraju Mogadiš, državljana Somalije, ki ima v Republiki Sloveniji od dne 4. 1. 2013 dalje priznan status begunca, za združevanje družine, in sicer z mamo B.B., roj. ... 1. 1967 in očetom C.C. roj. ... 1. 1960, oba državljana Somalije, zavrne. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je odločba o priznanju statusa begunca za tožnika postala pravnomočna dne 19. 1. 2013. Dne 9. 8. 2013 je pristojni organ s strani PIC, kot pooblaščencev A.A., prejel pismo s prošnjo za združitev družine na podlagi 16.b in 17. člena ZMZ, kjer so med družinskimi člani navedeni mama B.B., roj. ... 1. 1967, oče C.C., roj. ... 1. 1960, brat D.D., star 17 let, brat E.E., star 16 let, brat F.F., star 13 let, brat G.G., star 10 let ter sestri H.H., stara 25 let, in I.I., stara 22 let. Iz prošnje še izhaja, da štirje bratje in mama živijo v Mogadišu, v okrožju Hamar-Weyne. Oče ilegalno živi v Saudski Arabiji v kraju Bahra/o. Sestri pa od leta 2009 ilegalno živita v Keniji. A.A. ne more predložiti nobenih osebnih dokumentov za dokazovanje istovetnosti in izkazovanje sorodstvenega razmerja. Prošnji so priloženi tudi internetni naslovi 5 različnih virov, katerih izvlečki so priloženi v angleškem jeziku, in jih stranka navaja na strani 2 izpodbijane odločbe. Iz predloženih poročil je mogoče ugotoviti, da se osebne izkaznice v Somaliji od leta 1991 dalje ne izdajajo in da so le redke države, ki priznavajo somalijske potne liste, saj gre za najbolj ponarejene dokumente na svetu. Glede na to, da gre za informacije starejšega datuma, ki ne upoštevajo spremenjenih razmer, ki so nastale po avgustu 2011, ko je somalijska oblast postopno začela prevzemati nadzor nad svojim ozemljem, jih pristojni organ pri pripravi odločitve ni upošteval. Pristojni organ je o prošnji A.A. za združevanje družine z s štirimi brati in dvema sestrama odločil z odločbo z dne 5. 9. 2013. ZMZ natančno določa, koga se šteje za družinskega člana. Organ je ugotovil, da bratje in sestre niso družinski člani, ki bi bili upravičeni do združevanja družine, in je prošnjo zavrnil. Zoper navedeno odločbo je bila vložena tožba na Upravno sodišče Republike Slovenije, ki je dne 22. 1. 2014 izdalo sodbo opr. št. I U 1516/2013-7, s katero je tožbi ugodilo in odločbo pristojnega organa odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Vrhovno sodišče I Up 101/2014 je pritožbi ugodilo in sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 1516/2013-7 z dne 22. 1. 2014 spremenilo tako, da se tožba zavrne. Organ se nato sklicuje na 220. člen ZUP. Pristojni organ je dne 13. 3. 2014 izdal dopolnilno odločbo št. 2142-27/2012/48 (1312-04), s katero je prošnji za združevanje družine A.A. z mamo B.B. in očetom C.C. zavrnil. Upravno sodišče Republike Slovenije, ki je dne 14. 5. 2014 izdalo sodbo št. I U 616/2014-9, s katero je tožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Vrhovno sodišče je dne 17. 7.2014 izdalo sodbo št. I Up 231/2014, s katero je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 616/2014-9 z dne 14. 5.2014. Pristojni organ je tako v nadaljevanju ponovno izvedel postopek in obenem sledil napotilu, kot izhaja iz te navedene sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije. Dne 11. 1. 2014 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. 1. RS, št. 111/2013), ki je črtal 17. člen zakona, ki ureja združevanju družine. V prehodnih in končnih določbah tega zakona je v 38. členu določeno, da se postopki, začeti po 17. členu Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. l. RS, št. 11/11 - UPB, 98/11 - odl. US in 83/12) nadaljujejo in končajo po določbah Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. 1. RS, št. 11/11 - UPB, 98/11 - odl. US in 83/12). Nadalje 39. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti določa, da se do uveljavitve določb, ki urejajo združevanje družine oseb s priznano mednarodno zaščito, v zakonu, ki ureja vstop, prebivanje in zapustitev tujcev, v zvezi z združevanjem družine oseb s priznano mednarodno zaščito uporabljajo druga alineja drugega odstavka 1. člena, 16.b člen, 17. člen, drugi in tretji odstavek 92. člena, 93. člen ter 30.,31. in 32. točka 118. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. l. RS, št. 11/11 - UPB, 98/11 - odl. US in 83/12). Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 26/2014), ki ureja vstop, prebivanje in zapustitev tujcev, je začel veljati dne 29. 4. 2014, njegove določbe, ki urejajo združevanje družine za osebe s priznano mednarodno zaščito pa se uporabljajo od dne 1. 1. 2015 dalje. Glede na to, da se je postopek A.A. za združevanje družine začel dne 9. 8. 2013, torej pred uveljavitvijo in uporabo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. l. RS. št. 111/2013) in Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih (Ur. l. RS. št. 26/2014), se njegov postopek za združevanje družine v delu, ki se nanaša na osebi z imeni B.B. in C.C., glede na 38. člen prehodnih in končnih določb Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. l. RS, št. 11/11 - UPB, 98/11 - odl. US in 83/12) še naprej vodi po določbah Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. 1. RS. št. 11/11 - UPB, 98/11 - odl. US in 83/12).

2Organ se nato sklicuje na prvi odstavek 17. člena in drugi in tretji odstavek 16.b člena ZMZ. Med postopkom se je pristojni organ oprl tudi na določbe Direktive sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine in sicer na določbo 5. člena, ki v drugem odstavku določa, da se prošnji priloži listinske dokaze o družinskem razmerju in izpolnjevanju pogojev, določenih v členih 4. in 6. in kjer je ustrezno, členih 7. in 8. kot tudi overjene kopije potnih listin družinskega člana (družinskih članov). Če je primerno, lahko države članice, da pridobijo dokaz o obstoju družinskega razmerja, s sponzorjem in njegovimi družinskimi člani opravijo pogovore in druga poizvedovanja, ki se jim zdijo potrebna. Organ se sklicuje tudi na drugi odstavek 11. člena direktive 2003/86/ES. Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je bil A.A. dne 14. 8. 2013, na podlagi Uredbe (ES) št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003 iz Finske vrnjen v Republiko Slovenijo. Še preden je bil vrnjen v Republiko Slovenijo, je preko pooblaščencev in v soglasju z zakonitimi zastopniki dne 9. 8. 2013, torej pet dni pred prihodom v Republiko Slovenijo, vložil prošnjo za združevanje družine. Ob tem pristojni organ dodaja, da je A.A. Republiko Slovenijo tri mesece po priznanju statusa begunca zapustil in dne 5. 4. 2013 na Finskem zaprosil za mednarodno zaščito, prošnjo za združevanje družine pa je preko pooblaščencev vložil šele sedem mesecev potem, ko mu je bil v Republiki Sloveniji priznan status begunca. V času trajanja postopka za združevanje družine je A.A. meseca novembra 2013 ponovno, že drugič, odšel na Finsko, od koder se je v Republiko Slovenijo vrnil maja ali junija 2014. Osebni razgovor je potekal dne 25. 11. 2014 v prostorih Azilnega doma v Ljubljani, ob prisotnosti zakonite zastopnice CSD Ljubljana Moste Polje K., pooblaščenke PIC-a L. in tolmača za somalijski jezik. A.A. je tako na osebnem razgovoru povedal, da trenutno nima dokazov, s katerimi bi lahko dokazal, da sta osebi, za kateri prosi za združevanje družine, res njegova oče in mama. Njegov oče živi v Saudski Arabiji, mama pa v Somaliji. Poskušal bo dobiti nekaj slik svojih staršev. Tako A.A. kot tudi njegova zakonita zastopnica in pooblaščenka sta bili s strani uradne osebe pozvani k pojasnilu, zakaj v vsem tem času, ko teče ta postopek, torej od dne 9.8.2013 dalje, še niso poskušali pridobiti kakršnihkoli dokumentov. A.A. je povedal, da je poskusil vse mogoče, vendar oče in mama nimata interneta. Zakonita zastopnica pa je dodala, da tudi sam ob prihodu v Slovenijo ni imel nikakršnih dokumentov. Pooblaščenka pa je v zvezi s tem dodala, da je spodbujala zakonito zastopnico, da se dokumenti pridobijo zaradi njihove pomembnosti za postopek.

3V nadaljevanju osebnega razgovora je A.A. povedal, da je njegov oče v Saudski Arabiji že več kot 10 let. Preden se je rodil je že bil v Saudski Arabiji. Spomni se, da je leta 2003 prišel nazaj v Somalijo, nato pa je ponovno odšel. Oče naj bi imel v Somaliji težave, zato je odšel nazaj. V Somaliji ni bilo službe, zato se je vrnil nazaj v Saudsko Arabijo, da bi lahko delal. Ko se je vrnil nazaj v Saudsko Arabijo, sta imela kontakte. Očetu je ime C.C. Ne ve točno, koliko je star, vendar misli, da več kot 60 let. Kontakte z očetom ima preko telefona. A.A. je bil na osebnem razgovoru s strani uradne osebe soočen s tem, da je na prošnji za mednarodno zaščito navedel, da z očetom po tem, ko se je začela vojna v Somaliji, ni imel več stikov, podobno pa je navedel tudi na osebnem razgovoru v postopku za ugotavljanje upravičenosti do mednarodne zaščite, kjer je navedel, da oče po odhodu nazaj v Saudsko Arabijo leta 2003 ni več pošiljal denarja in da tudi nima več stika z njim. A.A. je na to odgovoril, da je oče imel stike z mamo, sam pa se z njim ni pogovarjal. Oče naj bi vedel, kje so. Leta 2009, ko je bil tudi sam v Saudski Arabiji, naj bi z očetom tudi živel. Glede na to, da je A.A. v postopku za mednarodno zaščito navajal, da je v času bivanja v Saudski Arabiji živel pri nekem rojaku, je bil s tem na osebnem razgovoru dne 25. 11. 2014 soočen, in pojasnil je, da je živel eno leto pri očetu in bratu v Saudski Arabiji in tam tudi delal. S svojim odgovorom A.A. ni pojasnil svojih nasprotujočih si izjav. V nadaljevanju se je A.A. izmikal odgovoru uradne osebe, ali je z očetom imel kontakte ali ne. Nazadnje je povedal, da z očetom v zadnjih šestih mesecih kontaktira po telefonu vsak mesec. Nadalje je še enkrat povedal, da ko je prišel v Slovenijo, je vedel, da je oče v Saudski Arabiji, saj je tam živel še preden se je sam rodil. Kje trenutno živi njegov oče v Saudski Arabiji ne ve, je pa nekoč živel v Jeda, pa tudi v Meki. Očeta večinoma pokliče sam, oče ga pokliče le, če kaj potrebuje. Nazadnje sta se slišala manj kot mesec dni pred osebnim razgovorom. Poklical ga je sam. Odkar je v Sloveniji, mu oče ni poslal nobenega denarja, pa tudi sam ni očetu poslal nobenega denarja. Očeta je nazadnje videl leta 2009. Ko je bil A.A. s strani uradne osebe pozvan, da očeta opiše, ga je opisal zgolj, da je zdrav, da ni invaliden, da je visok, da je njegova polt nekaj srednjega in da nima nobenih drugih posebnosti, ki bi ga razlikovale od vsakega drugega somalskega moškega. Osebni razgovor se je nadaljeval z vprašanji o mami A.A. Povedal je, da je mami ime B.B. in da ne ve, koliko je stara. Živi v Mogadišu, in sicer v predelu Hamar Weyne že več kot eno leto. Živi z njegovimi brati in sestro. Vsi skupaj živijo v eni sobi, v zgornjem nadstropju trinadstropne hiše. Ne ve, kako se preživljajo, kje dobijo denar, ve pa, da težko živijo. Z mamo kontaktira preko telefona. Nazadnje sta se slišala dva tedna pred osebnim razgovorom in vedno pokliče sam. Mama mu v telefonskih pogovorih vedno pove, da potrebujejo njegovo pomoč, da potrebujejo denar in da jim mora pomagati, da v Somaliji ni služb in da je težka situacija in da čakajo le nanj. Sam bi mami poslal denar, vendar ne ve, kako. Ko so še vsi skupaj živeli v Somaliji, je mama delala, prodajala je premog. Mamo je nazadnje videl leta 2008, ko je sam Somalijo zapustil. Mama je vseskozi vedela, kje je. Denarja mu nikoli ni poslala, vendar bi si sam želel pomagati mami. Ko je še živel v Somaliji, je samo mama delala. Opisal jo je kot srednje visoko žensko močnejše postave, ki v ničemer ne odstopa od drugih somalijskih žensk. Ne ve, ali je njegov oče pomagal pri preživljanju. Prav tako se ne spomni, da bi kdaj vsi skupaj živeli. Leta 2003, ko je oče prišel nazaj iz Saudske Arabije, ni dolgo ostal, saj se je v Saudsko Arabijo hitro vrnil.

4V nadaljevanju osebnega razgovora je bil A.A. glede na to, da je po priznanju statusa begunca dvakrat odšel na Finsko, pozvan, da pove, zakaj je Slovenijo zapustil. Povedal je, da je bil takrat v stresu, da je živel s fanti, ki so takrat pili alkohol in je imel težave, v sobi pa so kadili tudi cigarete. Zaradi tega ni spal, ni hodil v šolo in ni jedel dobre hrane. Posvetoval se je s prijatelji in sorodniki in svetovali so mu, da gre naprej. Zato je odšel na Finsko. Še vedno ima isti problem. Vedno mora deliti prostor še z nekom. V drugih državah, kjer je bil, ni videl, da bi v eni sobi živelo več ljudi. Zaradi tega je zelo nesrečen. Glede na to, da je iz dopisa CSD z dne 26. 11. 2013 razvidno, da je na Finskem stopil v kontakt z osebo, ki naj bi mu pomagala pridobiti dokumente o starših, je bil na osebnem razgovoru dne 25. 11. 2014 pozvan, da pove, če to drži, in ali je pridobil kakšne dokumente. A.A. je povedal, da o tem nič ne ve. Dodal je, da so na Finskem njegovi znanci poskušali pridobiti informacije o njegovi mami. Ko je šel na Finsko, je srečal neke znance in jim povedal, od kod prihaja. Povedali so, da poznajo njegove starše in tudi staro mamo. Ti ljudje na Finskem živijo in so prišli nekega dne v Azilni dom k nekomu na obisk in tam so se spoznali. Ponudili so mu, da pomagajo. Po svoji vrnitvi nazaj v Slovenjo se je z enim od njih enkrat slišal po telefonu. Sedaj obiskuje četrti razred šole X. in se uči slovenski jezik. Od julija živi v Dijaškem domu P., prej pa je bil krajši čas v Kriznem centru. Prejema denarno pomoč, ki znaša 260 evrov, kar pa ni zadosti. Trikrat pa je dobil še posebno denarno pomoč. Nastanitev v Dijaškem domu plačuje ministrstvo. V šoli mu gre kar v redu, učenje slovenskega jezika pa malo slabše. Mami iz Slovenije nikoli ni poslal denarja Ko je bil na Finskem, ji je denar poslal, iz Slovenije pa ne, ker ga ni mogoče poslati. Pristojni organ je z dopisom št. 2142-27/2012/69 (1312-04) z dne 26. 11. 2014 zaprosil Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, predstavništvo za Centralno Evropo v Budimpešti, za pomoč pri izvedbi razgovora z osebo z imenom B.B., ki živi v Somaliji, in osebo z imenom A.A., ki živi v Saudski Arabiji. Na UNHCR so bile posredovanje tako kontaktne telefonske številke kot tudi lokacija, kjer naj bi se ti dve osebi nahajali. V dopisu na UNHCR je bil postavljen tudi rok, v katerem se pričakuje izvedba njihove pomoči v smislu izvedbe razgovorov. Pristojni organ je dne 14. 1. 2015 po elektronski pošti, torej skoraj en mesec po postavljenem roku, s strani predstavnika UNHCR prejel kratke informacije glede osebe z imenom A.A. Informacije v tem elektronskem sporočilu ne odstopajo od ugotovitev pristojnega organa, predstavljenih v nadaljevanju te odločbe.

5Dne 28. in 30. 11. 2014 je pristojni organ s strani pooblaščenke po elektronski pošti prejel skene različnih fotografij oseb z imeni: B.B., D.D., E.E., F.F., G.G., H.H. in I.I. Dne 5. 12. 2014 je pooblaščenka pristojnemu organu po elektronski pošti poslala še sken Potrdila sodišča v Mogadišu z dne 3. 12.2014.

6Dne 10. 12. 2014 je pooblaščenka po elektronski pošti pristojnemu organu dostavila še nekaj skenov fotografij, in sicer oseb z imenom A.A. in B.B., kot tudi sken potnega lista osebe z imenom B.B.

7Pristojni organ je dne 23. 12. 2014 s strani pooblaščenke prejel dopis, v katerem je dostavila še fizični izvod Potrdila sodišča v Mogadišu z dne 3. 12. 2014 in štiri fotografije. Dne 2. 1.2015 (uradna oseba je namreč navedeni dopis prejela šele dne 2. 1. 2015) je pristojni organ z dopisom št. 2142-27/2012/77 (1312-04) štiri fotografije in Potrdilo sodišča v Mogadišu z dne 3. 12. 2014 poslal v preverjanje Nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju, ki je dne 9. 1. 2015 pripravil Poročilo o preiskavi, ki ga je pristojni organ prejel dne 12. 1. 2015. Iz poročila izhaja, da pristnih somalijskih potrdil o obstoju družinskih vezi v svoji zbirki nimajo, prav tako nimajo opisov teh dokumentov oziroma podatkov o njih. Dokument (gre za Potrdilo sodišča v Mogadišu) je enostransko potiskan bel nezaščiten papir velikosti A4. V celoti (glava dokumenta in črno besedilo) je natisnjen z brizgalnim tiskalnikom (ink jet). V spodnjem delu dokumenta je štampiljčni odtis (odtis je odtisnjen s štampiljko in ni imitiran). Dokument ima rokopisno, z modrim kemičnim svinčnikom napisano številko potrdila 504. Preko štampiljčnega odtisa je rokopisno izpisan podpis. Znakov prenarejanja (brisanja in spreminjanja) podatkov na spornem dokumentu ni.

8Tožena stranka nadalje navaja, da iz izjave, ki jo je A.A. podal ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, mogoče ugotoviti, da ko se je začela vojna v Somaliji, je oče odšel in od takrat nima več stikov z njim. O svojem očetu je bil A.A. povprašan tudi na osebnem razgovoru dne 22. 5. 2012 v okviru reševanja njegove prošnje za mednarodno zaščito. Iz izjave, podane na zapisnik o osebnem razgovoru A.A., izhaja: "Za očeta ne vem, kje je, enkrat so rekli, da je v Keniji in enkrat, da je v Saudski Arabiji, ne vem točno, kje je." Nadalje iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 22. 5. 2012 glede očeta izhaja: "Dolgo časa ga nisem videl. Poznam ga in sem ga videl. Od leta 2003 ne vem več, kje je“ in še: "...Oče po odhodu ni več pomagal in nimamo več stikov.“ Na prošnji za združevanje družine pa je A.A. navedel, da naj bi oče ilegalno prebival v Saudski Arabiji, v kraju Bahra/o. V ponovljenem postopku je bil z A.A. opravljen tudi osebni razgovor, na katerem je povedal, da je oče v Saudski Arabiji: "Več kot 10 let''', da je bil oče v Saudski Arabiji pred njegovim rojstvom in da: "je leta 2003 prišel nazaj v Somalijo, nato pa ponovno odšel.“ Povedal je še, da je bil: "leta 2009 v Saudski Arabiji" in nadaljeval: "Eno leto sem bil v Saudski Arabiji pri mojem očetu in bratu in tam sem tudi delal." Glede na to, da je A.A. na osebnem razgovoru dne 25. 11. 2014 podal drugačne informacije, kot to izhaja iz spisovne dokumentacije in njegovih dosedanjih izjav, ki jih je podal v postopku za priznanje mednarodne zaščite, je bil s tem soočen in pozvan, da poda pojasnilo. Od njega pristojni organ ni prejel nobenega pojasnila, zapletal pa se je tudi s pojasnilom glede kontaktov, ki naj bi jih imel z očetom. Nazadnje se je ugotovilo, da je imel kontakte z očetom zadnjih šest mesecev pred osebnim razgovorom. Očeta je nazadnje videl leta 2009. Odkar je v Sloveniji, mu oče še nikoli ni poslal denarja. Da bi kdaj skupaj živel z očetom, se ne spomni, na osebnem razgovoru dne 25. 11. 2014 pa je glede življenja skupaj z očetom navedel: "Ne spomnim se. Leta 2003 je prišel, nato pa odšel nazaj v Saudsko Arabijo.“

9A.A. je vložil prošnjo za zadrževaje družine tudi z osebo z imenom B.B., ki naj bi bila njegova mama. Tudi glede mame je pristojni organ vpogledal v spisovno dokumentacijo, ki se nanaša na postopek priznanja mednarodne zaščite A.A. O osebi z zgoraj navedenim imenom je govoril tudi na osebnem razgovoru dne 22. 5. 2012, torej v času, ko je tekel njegov postopek za priznanje mednarodne zaščite, kjer je med drugim navedel tudi: „Mama je B.B., ne vem, koliko je stara. Mama je trenutno v Somaliji, v Mogadišu, v predelu Hamar Weyne“, "Živeli smo težko. Mama je delala v trgovini in prodajala premog. Včasih si je mama sposodila denar, vendar ga je bilo težko vračati, zato so jo hoteli zapreti.“ Nadalje je iz navedenega osebnega razgovora mogoče ugotoviti, da je A.A. maja leta 2012 izjavil tudi, da ima z mamo kontakte po telefonu približno trikrat na mesec in da mama želi, da jim pošlje denar in jim tako pomaga. Mama mu je svetovala, da naj v primeru, da denarja v Sloveniji ne dobi, odide v skandinavske države. V ponovljenem postopku je bil z A.A. dne 25. 11. 2014 opravljen tudi osebni razgovor. Mamo, ki naj bi ji bilo ime B.B., in za katero ne ve, koliko je stara, je nazadnje videl leta 2008. Z njo ima kontakte po telefonu. Glede preživljanja je povedal, da: „Ne vem, vem pa, da težko živijo“ in "Da potrebujejo mojo pomoč, da potrebujejo denar, da moram jaz pomagati. Da v Somaliji ni služb, da je težka situacija, da čakajo le name.“ Nadalje je A.A. povedal, da mu mama ni nikoli poslala nobenega denarja in da ji tudi sam iz Slovenije ni poslal denarja, da pa je to storil, ko je bil na Finskem. Ko je še živel v Somaliji, je za preživetje poskrbela mama, saj je navedel, da: "Delala je samo moja mame". Ko je bil vprašan, ali je pri preživljanju družine pomagal tudi oče, pa je odgovoril, da: "To pa jaz ne vem. Mogoče ve moja mama.“

10Kot dokaz o obstoju sorodstvenih vezi je A.A. pristojnemu organu dostavil nekaj fotografij (med njimi večina poskeniranih) in pa Potrdilo sodišča v Mogadišu z dne 3. 12. 2014. Kot izhaja iz te odločbe, Nacionalni forenzični laboratorij, ker nima primerjave, ni mogel podati ocene, ali je potrdilo pristno ali ne. Pristojni organ iz prevoda potrdila lahko ugotovi, da sta dne 3. 12. 2014 na Sodišče v Mogadišu, predel Hamar Weyne, prišli osebi z imeni M.A. in N.A., prebivajoča v Mogadišu, ki sta pod prisego izjavila, da sta C.C., star 50 let, prebivajoč v Hamar Weyne, in B.B., stara 45 let, prav tako prebivajoča v Mogadišu, starša sedmih otrok, med njimi tudi osebe z imenom J.J., star 17 let. Glede na izjave, ki jih je podal A.A. na osebnem razgovoru dne 25. 11. 2014 glede svojega očeta, in sicer, da že zadnjih 10 let živi v Saudski Arabiji in da je star več kot 60 let, pristojni organ dvomi v verodostojnost izjav prič z imeni M.A. in N.A. Prav tako se razlikujejo podatki tudi glede osebe z imenom B.B., ki naj bi bila po zatrjevanju C.C. njegova mama, saj iz navedenega Potrdila sodišča v Mogadišu izhaja, da naj bi bila stara 45 let, iz dokumentacije, ki jo je poslala pooblaščenka A.A., in sicer sken potnega lista št. P00l62099 na ime B.B. pa, da je navedena oseba rojena 1.1.1967, torej je v času izdaje Potrdila sodišča v Mogadišu stara mesec dni manj kot 48 let. Pristojni organ glede na ugotovljena razhajanja Potrdilu sodišča v Mogadišu z dne 3. 12. 2014, kljub ugotovitvam Nacionalnega forenzičnega laboratorija, da na njem ni znakov prenarejanja in brisanja, ne more pokloniti velike dokazne vrednosti, še posebno v povezavi s splošno znanim dejstvom, da je mogoče v Somaliji za ustrezno plačilo pridobiti različno dokumentacijo.

11Pristojni organ nadalje na podlagi izjav A.A. ugotavlja, da skupaj z osebo po imenu C.C. nikoli, razen po lastnem zatrjevanju leta 2009 eno leto, pravzaprav ni živel, saj je ta oseba v Saudski Arabiji živela že pred njegovim rojstvom do leta 2003, ko se je na kratko vrnila v Somalijo, in se nato še istega leta vrnila nazaj v Saudsko Arabijo, kjer naj bi živela še sedaj. O tem, ali naj bi ta oseba kakorkoli skrbela za preživljanje A.A. tudi ni mogoče zaključiti na podlagi podanih izjav, je pa mogoče posredno preko tega, da A.A. s strani osebe z imenom C.C. ni prejel nobenega denarja, sklepati, da med njima ni bila vzpostavljena takšna vez, ki bi nakazovala, kljub občasnim telefonskim razgovorom, da sta povezana v tolikšni meri, da bi lahko govorili o družinskih vezeh in o družinskem življenju. Naveden zaključek pristojnega organa potrjuje tudi dne 14. 1. 2015 prejeto elektronsko sporočilo s strani UNHCR, v katerem je navedeno, da oseba z imenom C.C. ne ve, kje naj bi se oseba A.A., ki naj bi bil njegov sin, trenutno nahajala. Ob upoštevanju, da se A.A. nahaja v Republiki Sloveniji že od leta 2012, oseba C.C. pa tega dejstva kljub zatrjevanim telefonskim stikom ne ve, pristojni organ brez dvoma ugotavlja, da družinska vez med njima ne obstaja. Ker A.A. v postopku ni z gotovostjo dokazal sorodstvenih vezi in družinskih razmerij z osebo z imenom C.C., je pristojni organ odločil, da prošnji za združevanje družine A.A. z osebo z imenom C.C., ki naj bi bil njegov oče, ni mogoče ugoditi, zato jo je zavrnil na podlagi tretjega odstavka 17. člena ZMZ.

12Tožnik naj bi imel z osebo z imenom B.B. telefonske kontakte približno trikrat na mesec in da se od njega pričakuje, da bo družini poslal denar. Dokler je še živel v Somaliji, torej do njegovega odhoda v začetku leta 2008, ko naj bi bil star 11 let, naj bi oseba z imenom B.B. skrbela za njegovo preživljanje. Denarno mu oseba z imenom B.B. po njegovem odhodu iz Somalije leta 2008 ni pomagala, prav tako mu ne pomaga niti sedaj. Pri odločitvi je pristojni organ presojal, ali med A.A. in osebo z imenom B.B. obstajajo vezi, ki bi se lahko opredelile kot tesne družinske vezi, ter ali posledično lahko govorimo o družinskem življenju. Presojanje pristojnega organa glede tega vprašanja temelji na načelu celovitosti družine in načela največje otrokove koristi. V konkretnem primeru je težko govoriti o celovitosti družine, saj je, kot je bilo že ugotovljeno v izpodbijani odločbi, oseba z imenom C.C., ki naj bi bil oče A.A., živel v Saudski Arabiji. Tudi A.A. je v izjavi, podani na osebnem razgovoru dne 25. 11.2014, navedel, da se ne spomni, da bi družina kdaj živela skupaj, razen kratkega obiska s strani C.C., ki se je zgodil leta 2003. Nadalje pristojni organ v povezavi z načelom celovitosti družine ugotavlja, da je v času, ko je A.A. še živel v izvorni državi, torej do svojega 11. leta starosti, med njim in osebo z imenom B.B. obstajala določena povezava ali družinska vez, saj je oseba z imenom B.B. skrbela za A.A. in s svojim delom zagotavljala sredstva za njegovo preživetje. Potem, ko je A.A. leta 2008 pri starosti 11 let zapustil izvorno državo, pa bi bilo na podlagi podanih izjav A.A. težko govoriti o nadaljevanju družinskega življenja. A.A. je namreč leta 2008, ko je bil star 11 let, odšel v Saudsko Arabijo, kjer je bil po lastnih izjavah eno leto skupaj z očetom in bratom in kjer je delal. Torej je za svoje preživetje moral, kljub mladosti, poskrbeti sam. Tudi v nadaljevanju svojega življenja je moral A.A. za svoje preživetje poskrbeti sam, saj je sam, brez zatrjevanih članov svoje družine preko Sirije, Turčije in Grčije prišel v Slovenijo. Po priznanju statusa begunca v Republiki Sloveniji konec leta 2012 A.A. ni takoj zaprosil za združevanje družine, kar bi bilo glede na njegovo mladost razumno pričakovati, temveč je raje odšel iz Slovenije na Finsko, kjer je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav jo je prejel že v Republiki Sloveniji, s čimer je želel zlorabiti enotni azilni sistem v Evropski uniji. Dejstvo, da je za združevanje družine zaprosil šele sedem mesecev po priznanju statusa begunca v Republiki Sloveniji in 5 dni pred vrnitvijo iz Finske v Slovenijo, ne govori v prid temu, da potrebuje in si želi nadaljevati z družinskim življenjem, ki ga glede na že ugotovljeno ni imel že zadnjih šest let, torej od svojega 11. leta starosti. Tudi družinske vezi, ki jih zatrjuje, glede na njegovo ravnanje po mnenju pristojnega organa očitno niso tako močne, saj drugače ni mogoče pojasniti, zakaj za združevanje družine ni zaprosil takoj, zakaj je s pridobivanjem dokumentacije in fotografij odlašal tako dolgo, da ga je morala na njihovo pomembnost ponovno opozoriti uradna oseba na osebnem razgovoru dne 25. 11. 2014, in da jih je začel pridobivati šele po izvedbi tega osebnega razgovora in tik pred polnoletnostjo. Nenazadnje pa pristojni organ tudi ne more mimo dejstva, da bo A.A. dne 15. 1. 2015 postal polnoleten in torej tudi formalno ne potrebuje več skrbi svojih staršev. Namen ohranjanja celovitosti družine in upoštevanje otrokove največje koristi lahko pristojni organ zasleduje v primeru, da so, ne samo z gotovostjo, dokazane tako sorodstvene vezi kot tudi da med osebami obstaja družinska vez, ki se ne kaže zgolj v finančni odvisnosti, temveč je pomembna tudi njihova socialna in čustvena povezanost. Tega pa pristojni organ glede na izjave, ki jih je podal A.A., ter tudi njegovo ravnanje po priznanju statusa begunca v Republiki Sloveniji, ne more potrditi.

13Glede na vse navedeno pristojni organ ugotavlja, da A.A. ni z gotovostjo dokazal sorodstvih vezi z osebo B.B., prav tako pa tudi na podlagi vseh njegovih izjav, podanih tako v postopku priznanja mednarodne zaščite kot tudi v postopku ugotavljanja upravičenosti do združevanje družine, ni mogoče priti do ugotovitve, da so družinske vezi med A.A. in B.B. tako močne, da bi upravičile združitev družine. Pristojni organ je zato odločil, da prošnji za združevanje družine A.A. z osebo po imenu B.B. ni mogoče ugoditi, zato jo je zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 17. člena ZMZ.

14V tožbi tožnik uvodoma opozarja, da dokazni standard v postopkih mednarodne zaščite, kamor glede na prehodna določila ZMZ in Zakona o tujcih spada konkretni postopek, ni gotovost. Kot primerljive stopnje standardov, po katerih poteka verjetnostno presojanje, se navajajo dokazni standardi v kazenskem postopku. Pri postopku dokazovanja po ZMZ je potrebno upoštevati ugotovitveni standard verjetnosti. To pomeni, da v postopku za mednarodno zaščito ni potrebno, da ugotovljena dejstva, informacije in okoliščine izkazujejo gotovost. Hkrati ne zadošča, da bi prošnja temeljila le na goli teoriji ali na standardu nižje verjetnosti. Temelj probabilističnega (verjetnostnega) ocenjevanja je premik od abstraktne verjetnosti h konkretni verjetnosti, ki je podprta z informacijami (sodnik Zupančič v primeru Saadi proti Italiji). V azilnem postopku velja načelo, da je potrebno v dvomu vedno odločiti v korist prosilca (odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1525/06 z dne 21. 6. 2007).

15Standard, za katerega je tožena stranka odločila, da mu tožnik ni zadostil, je torej občutno previsok oziroma prestrog. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je izdana odločba nepravilna. Neutemeljen je zaključek tožene stranke, da ker oče in mama tožnika nista preživljala, med njimi ne obstoji ekonomska vez. Dejstvo je, da je pojmovanje družine v Somaliji precej drugačno od evropskega. Otroci morajo že v rani mladosti delati in so velikokrat oni tisti, ki morajo preživljati svoje starše (in ne obratno). Poleg tega ni v navadi, da bi otroci vedeli za rojstne dneve staršev oziroma njihovo točno starost. Ne gre spregledati niti dejstva, da je bil tožnik ob odhodu iz izvorne države še zelo mlad (bil je namreč star le 11 let). Tudi tožena stranka je na deseti strani izpodbijane odločbe ugotovila, da je med tožnikom in mamo do tožnikovega odhoda iz izvorne države obstajala določena družinska vez, saj je mama zanj skrbela. Vendar pa bi po oceni tožene stranke po odhodu tožnika iz izvorne države težko govorili o nadaljevanju družinskega življenja. Tožena stranka mu očita, da za združevanje z družino ni zaprosil takoj, ko mu je bil priznan status begunca temveč šele sedem mesecev kasneje. Tožnik pojasnjuje, da je za združevanje z družino zaprosil, ker je kljub preteku časa, ko je bil ločen od nje, še vedno pogrešal družinske člane in si želel njihove bližine ter družinskega življenja. Poleg tega tožena stranka tožniku tudi neutemeljeno očita, da z zbiranjem fotografij ni začel prej. Tožnik na tem mestu poudarja, da ni vedel, da je to potrebno oziroma koristno za postopek, ker na to ni bil opozorjen. Po opozorilu s strani tožene stranke pa je nemudoma pričel z njihovim zbiranjem, kar gotovo kaže na njegovo močno družinsko navezanost. Predvsem pa je nedopustno, da tožena stranka v breme tožniku šteje, da je postal dne 15.1.2015 polnoleten, zaradi česar tudi formalno ne potrebuje več svojih staršev. Če bi tožena stranka namreč postopala hitreje in že v prvotnem postopku pravilno, bi bil tožnik še vedno mladoleten. Predlaga zaslišanje tožnika, ki bo lahko izpovedal o pristnosti družinskih vezi do mame in očeta. Predlaga, da sodišče odpravi odločbo in odloči o prošnji, podrejeno pa, da odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

16V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da določbe ZMZ določajo, da mora vlagatelj prošnje za združevanje družine prošnji predložiti tudi dokazila. Tožnikove izjave glede sorodstvenih vezi za očeta in mamo za toženo stranko niso bile zadostna podlaga, da bi bilo mogoče z gotovostjo verjeti, da sta zatrjevani osebi res oče in mama tožnika. Ob tem tožena stranka dodaja, da sorodstvene vezi ne morejo biti ugotovljene zgolj s stopnjo verjetnosti, kot to napačno izpostavlja tožnik, temveč morajo biti sorodstvene vezi ugotovljene s stopnjo gotovosti, saj lahko drugače pride do zlorabe postopka in priznanja sorodstvenih vezi za osebe, ki nikakor niso družinski člani vlagatelja prošnje za združevanje družine. Sklicevanje tožnika v tožbi, da v azilnem postopku velja načelo, da je potrebno v dvomu vedno odločiti v korist prosilca, pa je neutemeljeno. Takšno načelo res velja v postopku ugotavljanja upravičenosti do mednarodne zaščite, nikakor pa ne more veljati v postopku združevanja družine. Gre za dva popolnoma ločena postopka. V postopku ugotavljanja upravičenosti do mednarodne zaščite je dokazno breme deljeno med prosilca in pristojni organ, v postopku združevanje družine pa je dolžnost vlagatelja, v tem primeru tožnika, da sam dokazuje sorodstvene in družinske vezi. Družinsko življenje mora izkazovati funkcije fizične skrbi, varstva, zaščite in čustvene podpore. Na podlagi izjav, ki jih je podal tožnik v postopku pa tožena stranka ni mogla narediti zaključka, da so bile te temeljne funkcije izpolnjene. Zato je po mnenju tožene stranke še kako pomembno, da se ugotovi, ali kljub izkazanemu sorodstvenemu razmerju obstaja tudi trdno družinsko razmerje, ki je obstajalo že v izvorni državi, tesni družinski stiki pa kljub odhodu ostajajo še naprej.

17Tožba ni utemeljena.

18Po določbi 7. točke 1. odstavka 16.b. člena ZMZ sta lahko družinska člana prosilca, ki je mladoletnik brez spremstva, mati in oče prosilca, ki mu je priznana mednarodna zaščita. Tožena stranka je izdala izpodbijani akt po 1 letu in 5 mesecih od vložitve prošnje in sicer en dan preden je tožnik glede na podatke v spisu, ki med strankama niso sporni, postal polnoleten. Tožnik je bil torej v času izdaje izpodbijanega akta mladoletnik brez spremstva, naslednji dan po izdaji akta pa je postal polnoleten.

19Dokazno breme za dokazovanje družinskega razmerja je primarno na tožniku glede na to, da drugi stavek 2. odstavka 17. člena ZMZ določa, da se prošnja za združevanje družine, skupaj z dokazili, vloži pri pristojnem organu. To primarno dokazno pravilo iz ZMZ se ujema s pravilom iz Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. 9. 2003 o pravici do združitve družine (Uradni list EU, L 251/12, 3. 10. 2003, v nadaljevanju: Direktiva 2003/86), po katerem se prošnji priloži listinske dokaze o družinskem razmerju, kot tudi overjene kopije potnih listin družinskega člana (člen 5(2)). Vendar pa Direktiva 2003/86 tudi določa, da če je primerno, lahko države članice, da pridobijo dokaz o obstoju družinskega razmerja, opravijo pogovore in druga poizvedovanja, ki se jim zdijo potrebna (drugi pododstavek člena 5(2)). Nadalje po stališču Upravnega sodišča iz sistematike ZMZ ne izhaja, da bi zakonodajalec za postopek združevanja družine izključil določbo 1. odstavka 22. člena ZMZ, po kateri mora pristojni organ po uradni dolžnosti ugotavljati dejansko stanje (pravnomočna sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 644/2014-11 z dne 11. 6. 2014, odst. 12). Ta določba je še posebej relevantna v primeru, ko prošnjo vložijo mladoletniki brez spremstva in ko takšni prosilci prihajajo iz izvorne države, v zvezi s katero je v praksi držav članic EU splošno znano, da obstajajo resne težave glede pridobivanja verodostojnih uradnih dokumentov. Tožnik je prošnjo vložil, ko je bil star 16 let in pol in je bil brez spremstva in je, tako kot njegova starša, iz Somalije, za katero je splošno znano, da prosilci prihajajo iz te države na ozemlje EU, da bi pridobili mednarodno zaščito brez verodostojnih uradnih dokumentov. Zato je treba dokazno breme tožnika v takem primeru obravnavati v povezavi z določilom 5. odstavka 5. člena Direktive 2003/86, po katerem pri obravnavanju prošnje države članice ustrezno upoštevajo interese mladoletnih otrok. Odraz te določbe je prva alineja 1. odstavka 16. člena ZMZ, po kateri je treba v postopku mladoletnika brez spremstva upoštevati načelo največje otrokove koristi. Z vidika dokaznega bremena je pomemben tudi drugi odstavek 11. člena Direktive 2003/86, po katerem, „če begunec ne more zagotoviti uradnih listinskih dokazov o družinskem razmerju, države članice upoštevajo druge dokaze o obstoju takšnega razmerja, ki se ocenijo v skladu z nacionalnim pravom. Odločitev o zavrnitvi prošnje ne sme temeljiti samo na dejstvu, da ni takšnih listinskih dokazov“.

20Tožena stranka ni tožniku naložila izključnega dokaznega bremena, saj iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka pravilno štela, da je dokazno breme deljeno med mladoletnega tožnika in toženo stranko. Tožena stranka je namreč zaslišala tožnika o družinskih razmerjih na podlagi navodil Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča iz prvotnega upravnega spora; naredila je poizvedbo (z dne 26. 11. 2014) na urad Visokega komisariata ZN za begunce v Budimpešti (v nadaljevanju: UNHCR), da bi pristojni urad UNHCR na podlagi podatkov, kje se tožnikova starša nahajata oziroma sta dosegljiva, izvedel z njima intervjuja z namenom pridobivanja relevantnih dejstev in je bil pogovor s tožnikovim očetom opravljen, podatki pa so bili posredovani toženi stranki z dopisom urada UNHCR (po elektronski pošti dne 14. 1. 2015). Poleg tega je tožena stranka dokazno listino, ki jo je predložil tožnik, dala v analizo forenzičnemu laboratoriju.

21Sodišče nadalje ugotavlja, da tožniku ni mogoče očitati, da ni izpolnil svojega dokaznega bremena, saj je sodeloval na zaslišanjih in je podajal odgovore na zastavljena vprašanja glede identitete družinskih članov in v zvezi s tem je posredoval podatke o telefonskih številkah očeta in mame in bivališče mame; v postopku je pridobil in predložil skenirano fotografijo mame in tožnika skupaj z brati in sestrami; predložil je skenirane tri skupne fotografije očeta in mame, ki sta bila očitno slikana ob drugačnih priložnostih, česar tožena stranka v odločbi ne omenja; predložil je po dve originalni sliki tožnikove mame in očeta, ki so narejene ob drugačnih priložnostih, česar tožena stranka v odločbi ne omenja, a so fotografije del upravnega spisa; pridobil in predložil je skenirano kopijo potnega lista za mamo, česar tožena stranka v odločbi ne omenja, a se listina nahaja v spisu; predložil je potrdilo Upravnega sodišča H/Wayne iz Somalije z dne 3. 12. 2014, ki izkazuje, da sta na sodišče prišli dve priči, ki sta izpovedali, da sta osebi, ki ju tožnik omenja v prošnji, starša tožnika (v upravnem spisu je tudi originalna pisemska ovojnica s podatki pošiljatelja). Tožnik je sicer po eni strani glede pridobitve kakršnih koli dokumentov o istovetnosti in družinskih razmerjih v postopku povedal, kot povzema tožena stranka (zadnji odstavek na strani 4 odločbe), da je poskusil vse mogoče, vendar oče in mama nimata interneta, po drugi strani pa naj bi po njegovih trditvah imel v zadnjih šestih mesecih kontakte z očetom po telefonu (zapisnik o zaslišanju z dne 25. 11. 2014), kar bi morebiti kazalo na to, da bi mu oče lahko poslal listine za dokazovanje družinskega razmerja. Vendar pa iz elektronskega sporočila UNHCR z dne 14. 1. 2015 o opravljenem pogovoru s tožnikovim očetom, ki se je takrat nahajal v Saudski Arabiji, izhaja, da je tožnikov oče povedal, da nima nobenega potnega lista ali identifikacijskega dokumenta. Tožnik je predložil tudi poročila o stanju v izvorni državi, ki kažejo na to, da je obravnavane dokumente v verodostojni obliki težko oziroma nemogoče pridobiti v Somaliji. Iz tega izhaja, ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik v upravnem postopku mladoletnik brez spremstva, da sodišče nima nobenega dvoma, da tožnik ni izpolnil obveznosti aktivnega sodelovanja v postopku v smislu uresničevanja primarnega dokaznega bremena.

22Naslednje pravno-relevantno (pod)vprašanje pa je, kakšen je dokazni standard v tovrstnih zadevah: ali mora res tožnik s stopnjo gotovosti dokazati obstoj sorodstvenega razmerja z omenjenima osebama, kot je to zahtevala tožena stranka v upravnem postopku in kot zagovarja tožena stranka v odgovoru na tožbo, ali pa morebiti v takih zadevah zadošča nižji dokazni standard?

23Že iz samega določila 2. odstavka 11. člena Direktive 2003/86 nedvoumno izhaja, da je standard gotovosti previsok dokazni standard in da je tožena stranka uporabila nezakonit dokazni standard. Z gotovostjo bi se družinsko razmerje lahko dokazalo na podlagi verodostojnih uradnih listinskih dokazov. Zakonodajalec EU pa je predvidel, da to ne bo vedno mogoče, zato je v omenjenem določilu predpisal, da se v primeru, če begunec ne more zagotoviti uradnih listinskih dokazov, upoštevajo drugi dokazi v skladu z nacionalno zakonodajo, to pa so lahko tudi izjave tožnika, skenirane fotografije oseb in osebnih dokumentov, izjave prič, podane na sodišču izvorne države, izjave družinskih članov pridobljene prek UNHCR. Forenzična preiskava je pokazala, da predloženi listinski dokaz iz sodišča v Somaliji ne kaže znakov ponarejanja; tožena stranka v dokazni oceni ni upoštevala izjave tožnikovega očeta, ki jo je pridobil UNHCR in je ta v telefonskem pogovoru potrdil očetovstvo; tožena stranka tudi ni z ničemer utemeljila, da skenirane fotografije niso verodostojne, razen da je navedla, da bi lahko bile na fotografiji katere koli osebe. Tožena stranka sploh ne omenja originalnih fotografij tožnikove mame in očeta, ki so bile poslane v Slovenijo po pošti. Poročila o stanju v izvorni državi, ki jih je tožnik predložil pred izdajo izpodbijane odločbe, kažejo na to, da oblasti v Somaliji od leta 1991 ne izdajajo osebnih izkaznic. Tožena stranka pa teh dejstev ni upoštevala oziroma je ta dokaz zavrnila s pavšalno navedbo, da gre za informacije starejšega datuma, ki ne upoštevajo spremenjenih razmer, ki so nastale po avgustu 2011, ko je somalijska oblast postopno začela prevzemati nadzor nad svojim ozemljem. Tožena stranka namreč nič ne navaja, kako se to postopno prevzemanje oblasti odraža v zmožnostih za državljane, da pridobijo osebne dokumente, niti za to trditev ne navaja nobenega poročila; zato tožena stranka ni imela podlage, da ni upoštevala dejstev, ki jih izkazujejo predložena poročila. Upravno sodišče je v postopkih v zvezi z združevanjem družine že zavzelo stališče, da iz nobenega predpisa EU ali ZMZ ne izhaja določeno obvezno dokazno pravilo glede dokazovanja sorodstvenega in družinskega razmerja (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 644/2014-11 z dne 11. 6. 2014, odst. 15).(1) Na tej podlagi je sodišče v tem upravnem sporu prišlo do drugačnega zaključka, kot je prišla tožena stranka glede dokazne ocene v povezavi z dokaznim standardom, ki pa ni na stopnji gotovosti. Tožeča stranka je namreč z navedenimi dejanji in predloženimi dokazi v postopki v zadostni meri izkazala verjetnost, da sta omenjeni osebi tožnikova mati in oče v smislu 7. točke 1. odstavka 16.b člena ZMZ.(2) Vendar pa ta napaka pri uporabi dokaznega standarda s strani tožene stranke ni takšna, da bi v konkretnem primeru lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, za kar sodišče podaja utemeljitev v nadaljevanju sodbe.

24Tožena stranka je namreč kljub temu, da je štela, da tožnik ni izkazal, da sta zatrjevani osebi tožnikova mati in oče, nadaljevala z dokazno oceno glede vprašanja, ali med tožnikom in očetom in tožnikom in mamo obstoji potrebna družinska vez v smislu družinskega življenja. To je sicer notranja nekonsistentnost v izpodbijani odločbi, ki pa tudi ne more biti sama po sebi zadostna podlaga za ugoditev tožbi. S tem, ko je tožena stranka zmotno ugotovila, da tožnik ni izkazal, da sta omenjeni osebi njegova starša, a je nadaljevala z dokazno oceno glede (ne)obstoja tesnih družinskih vezi, je sodišče dolžno v tem upravnem sporu presoditi tudi zakonitost tega vidika spora.

25Pri ugotavljanju obstoja družinskega življenja, ki je v konkretnem primeru poleg potrebnega sorodstvenega razmerja iz 7. točke 1. odstavka 16.b člena ZMZ drugi pogoj, ki bi moral biti izpolnjen za ugoditev prošnji za združevanje tožnika z mamo in očetom, je potrebno izhajati iz materialno-pravnih pogojev za ugotavljanje družinskega razmerja, kolikor ti izhajajo iz primarnega in sekundarnega prava EU (ker sodne prakse Sodišča EU v zvezi z združevanjem družine begunca na podlagi Direktive 2003/86 še ni) in sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z 8. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli, Uradni list RS, št. 7/1994, v nadaljevanju: EKČP).(3) Po stališču Sodišča EU EKČP sicer še „ni pravni instrument, ki bi bil formalno vključen v pravni red Unije, čeprav člen 52(3) Listine o temeljnih pravicah določa, da imajo pravice, ki jih vsebuje in ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim v EKČP, enako vsebino in obseg, kot ju določa ta konvencija. Zato pravo Unije ne ureja razmerij med EKČP in pravnimi redi držav članic niti ne določa posledic, ki jih mora ugotoviti nacionalno sodišče, kadar je podano nasprotje med nacionalnim pravnim pravilom in pravicami, ki jih zagotavlja ta konvencija“ (sodba Sodišča EU v zadevi Åklagaren, C-617/10, 26. 2. 2013, odst. 44). To pomeni, da mora koherentnost med pravnimi sistemi EKČP, pravom EU in nacionalnim pravom v posamičnem primeru zagotoviti sodišče države članice EU.(4) Preko primerne uporabe standardov iz sodne prakse ESČP v zvezi z 8. členom EKČP bo sodišče upoštevalo tudi določila 53., 56. in 35 člena Ustave v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča v zvezi z združevanjem družine v zadevi U-I-309/13-23, Up-981/13-20 z dne 14. 1. 2015.(5)

26Primarno pravo EU v določilu 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Natančnejši elementi družinskega življenja v primarnem pravu EU niso določeni, razen v členu 24(3) Listine EU o temeljnih pravicah,(6) ki pa ga je treba razlagati in uporabiti skupaj z določbami člena 10(3)(a) in uvodnih izjav 4. in 6. Direktive 2003/86 ter člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah. Z vidika sekundarnega prava EU je pomembno, da zakonodajalec EU jasno loči med iztožljivo pravico do združitve mladoletnika brez spremstva z njegovimi sorodniki v prvem kolenu v ravni črti (člen 10(3)(a) Direktive 2003/86) in iztožljivo pravico mladoletnikov brez spremstva z zakonitim skrbnikom ali katerim koli drugim članom družine, če begunec nima sorodnikov v ravni črti ali takšnih sorodnikov ni mogoče izslediti (člen 10(3)(b) Direktive 2003/86). Tožnik spada v prvo kategorijo in za to prvo kategorijo je zakonodajalec EU določil naslednje: „Če je begunec mladoletnik brez spremstva, države članice dovolijo vstop in bivanje zaradi združitve družine z njegovimi sorodniki v prvem kolenu v ravni črti brez uporabe pogojev, določenih v členu 4(2)(a).“(7) V primeru, da za združevanje družine zaprosi mladoletnik brez spremstva, ki se želi združiti z mamo in očetom, torej ni nobene diskrecije države, ali dovoli vstop in bivanje očetu in materi, ali ne in tudi ni pomembno ali gre med njimi za odnos vzdrževanja in ali imata oče in mati tožnika v izvorni državi ustrezno družinsko podporo.(8) Drugače je v primeru, ko vloži prošnjo za združitev družine nekdo, ki je sicer tudi mladoletnik brez spremstva, vendar pa prosi za združitev s skrbnikom ali drugim sorodnikom, ker nima sorodnika v ravni črti oziroma ga ni mogoče izslediti (člen 10(3(b) Direktive 2003/86). V takem primeru ima država diskrecijo in „lahko“ dovoli vstop in bivanje družinskemu članu.

27Za obravnavani primer je torej relevantno določilo člena 10(3(a) Direktive 2003/86. Vendar pa to ne pomeni, da je tožnikova pravica do združitve z očetom in mamo v konkretnem primeru absolutna, četudi je treba ob tem upoštevati „predvsem koristi otroka“ iz člena 24(2) Listine EU o temeljnih pravicah in tudi „potrebo, da otrok vzdržuje redne osebne stike z očetom in materjo“(9) (24(3) člena Listine EU o temeljnih pravicah). Pravici iz 7. člena in člena 24(3) Listine EU o temeljnih pravicah namreč nista absolutni, kajti „kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in s svoboščin, ki jih priznava ta listina, mora biti predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. Ob upoštevanju načela sorazmernosti so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih“ (člen 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah).(10)

28To pomeni, da je treba določilo 2. odstavka 17. člena ZMZ, ki pravi, da oseba s priznano mednarodno zaščito „lahko“ zaprosi za združevanje s svojimi družinskimi člani, za konkretni primer razlagati in uporabiti ob hkratnem upoštevanju določila člena 10(3)(a) Direktive 2003/86 in členov 52(1), 7. in 24(3) Listine EU o temeljnih pravicah. Zato beseda „lahko“ v določilu 2. odstavka 17. člena ZMZ ne pomeni diskrecijske pravice države in ne more pomeniti večjih omejitev obravnavani pravici, kot te izhajajo iz zgornje razlage določila člena 10(3(a) Direktive 2003/86 in členov 52(1), 7. in 24(3) Listine EU o temeljnih pravicah. Z vidika sekundarnega prava EU in pravilne uporabe ZMZ je potrebno še poudariti, da je „združitev družine potrebna, da se omogoči družinsko življenje. Pomaga ustvariti socialno in kulturno stabilnost, ki olajša vključevanje državljanov tretjih držav v državo članico, kar spodbuja tudi ekonomsko in socialno kohezivnost, ki je temeljni cilj Skupnosti, določen v Pogodbi“ (uvodna izjava št. 4 Direktive 2003/86). Namen tega instituta je, da se „zavaruje in zagotovi ali ohrani družinsko življenje“ (uvodna izjava št. 6 Direktive 2003/86). Namen odločanja o prošnji za združitev družine begunca je torej omogočanje družinskega življenja, ne pa zaščita pred preganjanjem ali resno škodo družinskih članov begunca, česar tožnik niti ne uveljavlja, kakor tudi ni namen obravnavnega instituta zagotoviti boljše (ekonomsko in socialno) življenje tožnikovemu očetu in mami; slednje bi bila zgolj neposredna posledica, ki bi (lahko) izvirala iz legitimnega namena združite družine, ni pa ta (morebitna) posledica del legitimnega namena instituta združitve družine.

29Z vidika sodne prakse ESČP v zvezi z 8. členom EKČP pa je pomembno, da je po ustaljeni sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) od leta 1979 naprej vprašanje (ne)obstoja družinskega življenja iz 8. člena MKVČP v vsakem posamičnem primeru stvar dejanskega stanja, ki je odvisno od resničnega obstoja tesnih osebnih vezi.(11) Ustavno sodišče sicer v že omenjeni odločbi (U-I-309/13-23, Up-981/13-20 z dne 14. 1. 2015, odst. 17) o pravici do združevanja družine beguncev uporablja standard „resničen (dejanski) obstoj tesnih in pristnih osebnih vezi (stikov)« in se pri tem sklicuje na sodbo ESČP v zadevi K. and T. v. Finland z dne 12. 7. 2011 (odst. 150). Upravno sodišče ob tem ugotavlja, da ESČP v sodbi v zadevi K. in T. v. Finland (odst. 150) izrecno ne uporablja standarda pristnosti vezi, ampak govori zgolj o resničnem obstoju tesnih osebnih vezi (»real existence of close personal ties“). Vendar pa že iz narave stvari izhaja predpostavka, da morajo biti tesne osebne vezi „pristne“ in zato po mnenju Upravnega sodišča Ustavno sodišče ni postavilo dodatnega pogoja, ki bi bil v nasprotju s prakso ESČP ali namenom Direktive 2003/86. Temu standardu pa Ustavno sodišče v odstavku 17 odločbe dodaja še, da se „po sodni praksi ESČP družinsko življenje v prvi vrsti nanaša na člane primarne družine (torej na odnos med zakoncema ter na odnos med starši in mladoletnimi otroki). Vendar pa se tudi odnosi (razmerje) z drugimi družinskimi člani (lahko) štejejo za družinsko življenje, v primeru še nadaljnjih elementov odvisnosti, ki pomenijo več kot le običajne čustvene vezi“ in se ob tem med drugim sklicuje na sodbe ESČP novejšega datuma v zadevah A.H. Khan v. the United Kingdom (20. 12. 2011) in Butt v. Norway (4. 12. 2012). Iz te interpretacije Ustavnega sodišča bi lahko izhajalo, da se za ugotavljanje obstoja družinskih vezi med mladoletnikom in starši ne zahteva „več kot le običajne čustvene vezi“ in da je to (dodaten, višji) standard, ki velja izključno za družinsko razmerje med drugimi sorodniki ne pa tudi med sinom in mamo oziroma očetom. To dejansko izhaja iz sodbe ESČP v zadevi A.H. Khan v. the United Kingdom, pri čemer pa ne gre za standard „več kot le običajne čustvene vezi“, ampak mora stranka, ki uveljavlja pravico iz 8. člena EKČP , ko gre za razmerja med starši in polnoletnimi otroki, ali pa za razmerja med brati in sestrami, izkazati „dodatne elemente odvisnosti“(12) (ibid. odst. 32; Berisha v. Switzerland, 30. 7. 2013, odst. 45). To pomeni, da standarda »dodatni elementi odvisnosti« med družinskimi člani ni treba izkazati, ko gre za združevanje med mladoletnim otrokom in njegovo mamo ali očetom.

30Kot že rečeno, Ustavno sodišče, ko se v odločbi z dne 14. 1. 2015 sklicuje na 8. člen EKČP, dodaja, da to določilo beguncem „ne zagotavlja absolutne (brezpogojne) pravice do spoštovanja družinskega življenja, saj je treba pri iskanju ustreznega ravnovesja med konkurirajočimi interesi posameznika in celotne družbe upoštevati tudi pomisleke v zvezi z zaščito javne varnosti ali ekonomske blaginje države, ki so lahko pomembni za določitev ustreznega ravnovesja“ (U-I-309/13-23, Up-981/13-20 z dne 14. 1. 2015 odst. 16). V zvezi s tem Upravno sodišče pripominja, da je sicer določilo 2. odstavka 8. člena EKČP, ki ureja omejitve pravici do združevanja družine, v celoti in brez nujnih prilagoditev uporabno v tem upravnem sporu v povezavi z členom 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah. Niso pa brezpogojno in brez ustreznih prilagoditev uporabni standardi v zvezi z opredelitvijo družinskega življenja oziroma standardi o tem, katere okoliščine so pravno relevantne za ugotovitev obstoja družinskega življenja, kot le-te izhajajo iz prakse ESČP. Kajti praksa ESČP, na katero se sklicuje Ustavno sodišče v omenjeni odločbi z dne 14. 1. 2015, pa tudi drugi primeri iz sodne prakse ESČP, namreč niso enostavno prenosljivi na predmetni upravni spor. Upravnemu sodišču namreč ni poznano, da bi v sodni praksi ESČP obstajal primer združevanja družine osebe, ki mu je priznan status begunca na podlagi implementacijskega akta Direktive 2003/86. Vsi primeri, ki jih kot vire navaja Ustavno sodišče v omenjeni odločbi, in ki jih navaja Upravno sodišče v opombi št. 9 te sodbe, se namreč nanašajo na druge primere združevanja družine tujcev brez povezave z zahtevkom za združevanje družine osebe, ki ji je priznana mednarodna zaščita in uveljavlja pravico iz Direktive 2003/86. Direktiva 2003/86 torej v Poglavju V. in uvodnih izjavah št. 4 in 6 ureja specialen inštitut združevanja družine, zato je treba izpodbijani akt presojati v prvi vrsti z vidika instituta združevanja družine po pravu EU, pri čemer pa mora Upravno sodišče paziti, da interpretacija in sodna odločitev ni v nasprotju z 1. in 2. odstavkom 8. člena EKČP.

31Z vidika sodne prakse ESČP, ki torej ni nastala v povezavi z zahtevki strank na podlagi 10. člena Direktive 2003/86, se zdi Upravnemu sodišču primerno upoštevati, da ESČP v zadevah združevanja družine upošteva starost otroka in stopnjo odvisnosti otroka od staršev (sodba Velikega senata v zadevi Jeunesse v. the Netherlands, 3. 10. 2014, odst. 118) in poleg tega lahko upošteva tudi možnost finančnega podpiranja oziroma medsebojne pomoči med člani družine na daljavo brez skupnega življenja (sodba senata v zadevi Berisha v. Switzerland, 30. 7. 2013, odst. 51 in 60). Upravno sodišče lahko v obravnavani zadevi upošteva tudi morebitne elemente kršenja predpisov o tujcih glede zakonitega bivanja s strani tožnika ali kršitve kaznovalnega prava v Sloveniji kot elementa javne varnosti (sodba senata ESČP v zadevi Butt v. Norway, 4. 12. 2012, odst. 78). Slednji elementi pa v predmetni zadevi niso podani. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da med te pravno-relevantne standarde ne spada razumevanje pojma „celovitost družine“, kot ga je opredelila tožena stranka v izpodbijanem aktu. Tožena stranka namreč na strani 10 odločbe pravi, da ni mogoče govoriti o celovitosti tožnikove družine, saj je tožnikov oče živel v Saudski Arabiji ločeno od družine in da je tožnik od svojega 11 leta starosti večinoma skrbel sam za svoj razvoj. To je zmotno razumevanje kriterijev za ugotavljanje družinskega življenja, saj medsebojno ločena razmerja, ki jih je imel tožnik z mamo in očetom, ne pomenijo, da tožnik ne more uveljavljati združevanja z mamo in očetom.

32Kar zadeva standarde oziroma kriterije za ugotavljanje obstoja družinskih vezi, Upravno sodišče še pripominja, da je Upravno sodišče že zavzelo stališče, opirajoč se na stališče UNHCR,(13) da so načeloma, v odvisnosti od konkretnih okoliščin primera, za ugotovitev o obstoju družinskih vezi pomembne vezi v širšem smislu in sicer na področju čustvenih, socialnih, ekonomskih interakcij med člani družine (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1516/2013-7 z dne 22. 1. 2014, odst. 41). Ti dodatni elementi odvisnosti pa niso nujen pogoj, ko gre za združevanje med mladoletnikom in njegovo mamo oziroma očetom in spor v zadevi I U 1516/2013-7 se ni nanašal na družinsko razmerje med mladoletnim otrokom in njegovimi starši. Če sodišče uporabi te standarde v konkretnem primeru, pride do naslednjih zaključkov:

33Kar zadeva razmerje med tožnikom in njegovim očetom, je tožena stranka pravilno ugotovila, da med njima tesnih osebnih vezi v smislu skupnega družinskega življenja ni bilo, kar pomeni tudi, da zaprošeno združevanje z očetom tudi ne bi bilo v skladu z namenom instituta združevanja družine iz 4. in 6. točke uvodne izjave Direktive 2003/86 o ustvarjanju socialne in kulturne stabilnosti zaradi olajšanja vključitve begunca v slovensko družbo. Skupno družinsko življenje med tožnikom in očetom v smislu 8. člena EKČP niti ni obstajalo pred tožnikovih pobegom iz Somalije in tudi ne kasneje, ko je po enoletnem bivanju pri rojaku v Saudski Arabiji odšel sam v Evropo (prošnja za mednarodno zaščito z dne 1. 2. 2012), čeprav je tožnikov oče v tistem času tudi bil v Saudski Arabiji;(14) na drugem osebnem razgovoru je tožnik sicer povedal drugače, da je takrat bival pri očetu in bratu in ne pri rojaku (zapisnik o osebnem razgovoru z dne 25. 11. 2014). V prvi prošnji z dne 1. 2. 2012 v rubriki pod točko 30 očeta niti ni omenil niti ga ni omenil v izjavi pod točko 32. Omenjal je samo mamo, ki mu je dvakrat pomagala z denarjem, da je lahko nadaljeval pot proti Evropi; denar je poslala preko nekega podjetja. Šele na zadnje vprašanje uradne osebe: „Vašega očeta niste omenili?“, je tožnik odgovoril: „Ko se je začela vojna je zapustil Somalijo in od takrat nimam več stikov z njim“. Tri mesece kasneje je tožnik na zaslišanju (zapisnik o osebnem razgovoru z dne 22. 5. 2012) na vprašanje o njegovem očetu odgovoril: „Za očeta ne vem, kje je, enkrat so rekli, da je v Keniji, in enkrat, da je v Saudski Arabiji, ne vem točno, kje je. Na eno naslednjih vprašanj, naj našteje družinske člane, med družinskimi člani ni navedel očeta. Na posebno vprašanje zastopnice je pojasnil, da od leta 2003 ne ve več, kje je, ko je zaslužil nek denar in je bil oropan, je odšel in „po odhodu ni več pomagal in nimajo več stikov“. Na drugem osebnem razgovoru pa je tožnik povedal, da je od leta 2003 imel kontakte z očetom samo preko telefona (zapisnik o osebnem razgovoru z dne 25. 11. 2014). Na tem zaslišanju je tožnik povedal, da je z očetom vzpostavil kontakt preko telefona pred 6 meseci in da se z njim pogovarja vsak mesec. Na vprašanje, o čem se pogovarja z očetom, je tožnik povedal, da ga je oče vprašal, če dela in je odgovoril, da študira in da hodi v šolo. Zadnjič je očeta videl leta 2009.

34To pomeni, da izpodbijani akt v ničemer ne preprečuje „zavarovanja“ ali „ohranjanja“ družinskega življenja (uvodna izjava št. 6 Direktive 2003/86) med tožnikom in očetom, ker njunega družinskega življenja v smislu tesnih in pristnih s potrebno čustveno povezanostjo tudi v času pred tožnikovim pobegom iz Somalije ni bilo. Poleg tega tožnik tudi ni izkazal neke druge oblike družinske povezanosti z očetom v smislu medsebojne ekonomske in socialne pomoči ali (so)odvisnosti in tudi kasneje tožnik ni imel tesnih osebnih stikov z očetom, ko naj bi eno leto pri njem bival v Saudski Arabiji; za tem pa je še vedno kot mladoleten odšel sam v Evropo. Uvodna izjava št. 6 Direktive 2003/86 sicer omenja tudi cilj „zagotovitve“ družinskega življenja, vendar pa tudi s tega vidika izpodbijani akt ne posega v pravico tožnika iz 8. člena EKČP, kajti v okoliščinah, ko bi tožnik lahko imel tesnejše osebne stike z očetom v preteklosti (vsaj v času bivanja v Saudski Arabiji) in ko bi lahko izrazil večjo čustveno potrebo po stikih z očetom tekom upravnega postopka, pa tega ni storil, ni legitimen namen pravice do združitve z družinskim članom, da se (prvič) „zagotovi“ družinsko življenje med tožnikom in njegovim očetom na podlagi ZMZ. V konkretnem primeru ta potreba ni izkazana niti zaradi olajšanja vključevanja tožnika, ki je bil v času izdaje odločbe tik pred nastopom polnoletnosti (bil je samo še en dan mladoletnik brez spremstva). Tožnik namreč hodi v Sloveniji v šolo in se uči slovenskega jezika in ni izkazal zaznavnih problemov s socialno integracijo, ki bi jih bilo legitimno premostiti prek združitve z očetom. Ker torej izpodbijani akt ne posega v tožnikovo pravico iz 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma iz 8. člena EKČP, tudi presoja z vidika načela sorazmernosti oziroma drugega odstavka 8. člena EKČP ni potrebna, in je s tega vidika oziroma v tem elementu izpodbijani akt zakonit. Ker tožnik izkazano ni imel družinskega življenja z očetom oziroma ni imel osebnih in neposrednih stikov z očetom v preteklosti po mnenju sodišča izpodbijani akt tudi ne posega v pravico tožnika iz člena 24(3) Listine EU o temeljnih pravicah v povezavi s členom 10(3)(a) in uvodnima izjavama 4. in 6 Direktive 2003/86.

35Drugačna pa je situacija glede tesnih, osebnih, pristnih vezi in družinskega življenja med tožnikom in njegovo mamo. Iz podatkov v spisu izhaja, da je imel tožnik do 11 leta, ko je odšel iz Somalije v Saudsko Arabijo in z razliko glede na razmerje, ki ga je imel z očetom, tesne osebne vezi z mamo. Pobegnil je iz Somalije, ker je bil preganjan in mati mu je dvakrat finančno pomagala, da je lahko nadaljeval pot proti Evropi, poleg tega je ohranil kontakt z njo preko telefona vse do dneva izdaje te sodbe in ko je bil na Finskem, ji je poslal nekaj denarja. To nedvomno utrjuje predpostavko, da je tožnik uresničeval družinsko življenje z mamo v času, ko je bil primoran pobegniti iz Somalije in je z njo še vedno povezan. Dejstvo, da je v času izdaje izpodbijane odločbe bil mladoleten, mu gre v prid z vidika člena 24(3) Listine EU o temeljnih pravicah v povezavi z določilom člena 10(3)(a) Direktive 2003/86. Vendar pa na drugi strani okoliščina, da je za združitev z mamo zaprosil šele 7 mesecev po tem, ko je postala odločba o podelitvi statusa begunca pravnomočna, kaže na to, da njegova čustvena vez z mamo vendarle ni (bila) zelo močna oziroma ni (bila) močna do te mere, da bi tožnik skušal čim prej zaprositi za združitev, pri čemer ne navaja, da ga pooblaščenci o tej možnosti niso obvestili. Tožnik je po pridobitvi statusa begunca tudi odšel na Finsko, čeprav naj bi tam med drugim izvajal določene aktivnosti med somalijskimi državljani za pridobitev dokumentov o starših. Ko je bil v upravnem postopku vprašan o tem, kaj se je pogovarjal z mamo po telefonu, je obakrat povedal, da mu je mama povedala, da je življenje v Somaliji slabše in da če on živi bolje in če dobi denar, da bi ga poslal v Somalijo. Povedal je, da ga večkrat vprašajo, če jim lahko pošlje kaj denarja. Mama mu je dejala, če v centru ni dobro, naj gre naprej, da bi jim lahko pomagal (zapisnik o osebnem razgovoru z dne 22. 5. 2012, str. 7 in zapisnik o osebnem razgovoru z dne 25. 11. 2014, str. 5). Ti pogovori med tožnikom in mamo, kot jih je opisal tožnik, so se torej omejevali na možnosti finančne pomoči, ki bi jo tožnik poslal mami v izvorno državo, in tožnik ni omenjal pogovora med mamo in tožnikom o interesih ali potrebah po združitvi v Sloveniji. Zelo dolgo časa (7 let) in z začetkom že pri 11 letih je namreč tožnik bival sam brez osebnega stika z mamo in v času izpodbijane odločbe je bil samo še en dan mladoletnik.

36Če sodišče upošteva vse te okoliščine skupaj, pride do sklepa, da odločitev tožene stranke, ki se nanaša na pozitivne obveznosti države z vidika 8. člena EKČP in člena 10(3)(a) Direktive 2003/86 v zvezi z 7. členom in 24(3) členom Listine EU o temeljnih pravicah, posega v pravico do združitve družine tožnika z mamo in je zato potrebno izpodbijani akt glede družinskega razmerja med tožnikom in njegovo mamo presoditi tudi z vidika načela sorazmernosti oziroma člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah(15) in 2. odstavka 8. člena EKČP,(16) ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča iz odločbe z dne 14. 1. 2015.(17) Tožena stranka se z materialno-pravnimi elementi omejevanja tožnikove pravice ter načelom sorazmernosti ni ukvarjala, ker je zmotno štela, da tožniku in njegovi mami ni mogoče priznati, da jima negativna odločitev posega v pravico iz Direktive 2003/86 oziroma iz 2. odstavka 17. člena ZMZ. Zato je to tehtanje opravilo Upravno sodišče, pri čemer je tožena stranka v zadostni meri ugotovila pravno relevantno dejansko stanje oziroma tudi tožnik v tožbi ni predlagal relevantnega dokaza oziroma ni utemeljil, kako bi lahko zaslišanje tožnika vplivalo na drugačno presojo.

37„Cilji splošnega interesa, ki jih priznava Unija“ iz člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah so tudi država varnost, javna varnost, ekonomska blaginja države, preprečevanje neredov in zločinov, zavarovanje zdravja in morale ter pravice in svoboščine drugih ljudi. Vendar pa v konkretnem primeru od naštetega pride v poštev samo element ekonomske blaginje države v povezavi z svoboščinami in pravicami drugih ljudi, to je tistih oseb v Sloveniji, ki so sicer v Sloveniji upravičeni do raznih oblik socialne pomoči, do katerih bi bili upravičeni tudi družinski člani beguncev, ki jim je priznan status begunca, s čimer pa se obseg teh razpoložljivih sredstev zmanjša v primeru pozitivnih odločitev o združevanju družine. Ker je omejitev pravice do združevanja družine iz 10. člena Direktive 2003/86 oziroma 2. odstavka 17. člena ZMZ določena v členu 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah, sodišče ugotavlja, da je omejitev določena z zakonitim predpisom (tudi z določbo 2. odstavka 8. člena EKČP) in je tudi dovolj določna, tako da ne spodbuja arbitrarnega odločanja. Omejitev je tudi primerna v tem smislu, da je z njo mogoče doseči legitimen interes, to je nadzor nad imigracijskimi tokovi (Berisha v. Switzerland, odst. 61; Jeunesse v. the Netherlands, odst. 121) in v povezavi s tem tudi varstvo ekonomske blaginje države (E.M. v. Sweden, 26. 6. 2014, odst. 96) v smislu uresničevanja socialnih pravic za upravičence do te pomoči v Sloveniji. Omejitev torej dejansko ustreza ciljem splošnega interesa Unije in je potrebna zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih. Omejitev je tudi nujna, saj drugega možnega ukrepa, s katerim bi bilo možno v enaki meri doseči legitimen cilj, ki pa bi v manjši meri posegel v pravico tožnika, ni na voljo na podlagi veljavne ureditve. Izpodbijana odločitev prestane tudi zadnji korak v presoji načela sorazmernosti in sicer je po mnenju sodišča podano sorazmerje med posegom v pravico tožnika, ki jo zaznamuje nizka stopnja povezanosti med tožnikom in njegovo mamo, ki je objektivno pogojena z dolgo odsotnostjo osebnih stikov med njima, in je tik pred tožnikovo polnoletnostjo omejena pretežno na vidik ekonomske oziroma finančne pomoči, ter koristmi, ki gredo v prid ekonomski blaginji in s tem pravicam drugih. Po podatkih v spisu ima namreč tožnik v izvorni državi še tri oziroma vsaj dva brata, ki so mladoletni, in za katere naj bi skrbela njegova mama, in bi bili lahko subjekt odločanja o združevanju družine v Sloveniji na podlagi pozitivne odločbe za tožnikovo mamo. Tudi dejstvo, da je formalno tožnik na dan izdaje izpodbijanega akta bil še mladoletnik, ne pretehta v prid tožnikovi pravici, kajti naslednji dan po izdaji odločbe je tožnik postal polnoleten. V zvezi z zadnjo okoliščino sodišče pripominja, da tožnik v tožbi zgolj pavšalno navaja, da če bi tožena stranka postopala hitreje in če bi že v prvotnem postopku ravnala pravilno, bi bil tožnik še vedno mladoleten. Sodišče na tej podlagi nima zadosti argumentov za oceno, da je tožena stranka morebiti namenoma zavlačevala postopek. Odločila je na isti dan, kot je prejela elektronsko sporočilo od predstavnika urada UNHCR o opravljenem telefonskem razgovoru s tožnikovim očetom, poleg tega je tožnik sam deloma podaljšal postopek, ker je odšel na Finsko ne da bi obvestil pristojni organ. Po določbi 5. člena Direktive 2003/86 bi moral organ odločiti po 9 mesecih od vložitve prošnje, ta rok pa se lahko podaljša v izjemnih okoliščinah, povezanih s težavnostjo preučitve prošnje. Dokazni postopek v tem primeru ni bil enostaven. Brez dvoma bi se sicer moral voditi tako, da bi trajal čim krajše obdobje, vendar pa sodišče na podlagi navedenih okoliščin nima podlage za oceno, da je šlo za zlorabo časa s strani tožene stranke.

38Načelo varovanja otrokovih koristi iz člena 24(2) Listine EU o temeljnih pravicah ne more pripeljati do drugačne odločitve v tej konkretni zadevi. Upravno sodišče je sodni praksi že zavzelo stališče glede pravnih učinkov načela varovanja otrokovih koristi iz člena 24(2) listine EU o temeljnih pravicah. Gre za splošno pravno načelo, ki izvira iz Konvencije ZN o otrokovih pravicah (MKOP, Uradni list SFRJ, št. 15/1990, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN … Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92). Določilo 1. točke 3. člena pravi, „naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove /.../ sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo.“ Z vidika zveze med EKČP ter načelom varovanja otrokovih koristi je Upravno sodišče v omenjeni praksi opozorilo na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Neulinger in Shuruk v. Switzerland (z dne 2. 6. 2010). V tej sodbi ESČP pravi, da EKČP ne more biti interpretirana v vakuumu, ampak mora biti interpretirana in uporabljena v harmoniji s splošnimi načeli mednarodnega prava (odst. 131), pri čemer v zvezi s konceptom varstva otrokovih koristi ESČP poleg že omenjene MKOP omenja še Deklaracijo ZN o otrokovih pravicah iz leta 1959, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Listino EU o temeljnih pravicah in nekatere druge mednarodne listine (odst. 49-56). Iz tega ESČP izpelje, da je „trenutno širok konsenz – vključno v mednarodnem pravu - za podporo ideji, da je pri vseh odločitvah, ki zadevajo otroke, najpomembnejša njihova največja korist (odst. 135). Vendar pa to po presoji Upravnega sodišča, upoštevajoč načelo subsidiarnosti sodnega varstva pravic iz EKČP pred ESČP ter doktrine določenega polja proste presoje držav podpisnic EKČP na predmetnem področju, ne pomeni, da ko sodišče ugotovi, kaj je največja korist za otroka v posamičnem primeru, to nujno vodi k odločitvi, ki je v popolnosti skladna s to koristjo. V tem se Upravno sodišče strinja s stališčem Vrhovnega sodišča Združenega kraljestva v zadevi ZH [(Tanzania) (FC) v Secretary of State for the Home Department [2011] UKSC 4, z dne 1. 2. 2011, mnenje sodnice Lady Hale odst. 26]. Podlago za to Upravno sodišče vidi v dejstvu, da je koncept varovanja otrokovih koristi v pravu EU pravno načelo, ne pa temeljna pravica. Temeljna pravica otroka je, da ima redne osebne odnose in neposredne stike z obema staršema (3. odstavek 24. člena Listine v zvezi z sodbo Sodišča EU v zadevi Detiček, C-403/09 PPU, z dne 23. 12. 2009, odst. 53-59), med tem ko določilo 2. odstavka 24. člena Listine ne pomeni temeljne pravice, ampak splošno pravno načelo. To določilo pravi, da pri vseh ukrepih javnih organov ali zasebnih ustanov, ki se nanašajo na otroke, se morajo upoštevati predvsem koristi otroka. Takšna interpretacija 2. odstavka 24. člena Listine je skladna s stališčem Sodišča EU iz časa pred inkorporiranjem Listine v primarno pravo EU. V zadevi C-540/03 z dne 27. 6. 2006 je namreč Sodišče EU postavilo, da je MKOP zavezujoča za vse članice EU (odst. 37), vendar pa koncept otrokovih koristi ni pravica (na primer pravica do vstopa v državo članico), ki bi preprečila izvrševanje določenega polja proste presoje države glede nadzora nad vstopom in zakonitim bivanjem tujcev v državi članici (odst. 59), mora pa sodišče v zadostni meri upoštevati koncept otrokovih koristi (odst. 63. in 73.)“.(18) Z uporabo načela varovanja otrokovih koristi iz člena 24(2) listine EU o temeljnih pravicah torej ni mogoče pri uporabi načela sorazmernosti v ožjem pomenu besede priti do drugačnega tehtanja v korist tožnika. Vendar pa je treba v konkretnem primeru, glede na to, da je bil tožnik na dan izdaje izpodbijanega akta mladoleten, v tem tehtanju uporabiti tudi pravico do stikov mladoletnega tožnika z mamo iz člena 24(3) Listine EU o temeljnih pravicah. V to pravico je na isti podlagi dopustno poseči iz istih razlogov, kot je omejena tožnikova pravica do združevanja družine iz 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah. V tem tehtanju tožnikove pravice, ki bi mu pravno-formalno šla za en dan, in omenjenim varstvom pravic drugih v povezavi z blaginjo države, ki bi bile v primeru ugoditve tožnikove prošnje zmanjšane za nedoločeno dolgo obdobje, a vsekakor za daljše obdobje, je dalo sodišče prednost slednjim, saj po praksi ESČP državam podpisnica EKČP na tem področju pripada določeno polje proste presoje (Berisha v. Switzerland, odst. 61).

39Na tej podlagi je sodišče v navedenem delu dopolnilo utemeljitve izpodbijanega akta z načelom sorazmernosti, upoštevajoč na podlagi dejstev, ki jih je tožena stranka v upravnem postopku v zadostni meri ugotovila, in brez izvedbe glavne obravnave. Tožnik ni utemeljil, kako bi zaslišanje tožnika ali kateri koli drug konkreten dokaz pomembno vplivala na odločitev, zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je tožnikove navedbe upoštevalo v pisni obliki (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji.

40Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

------------

opomba (1) : V predhodnem upravnem sporu med istima strankama je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da „tožnik prošnji za združitev družine res ni predložil nobenih dokazov, kar pa samo po sebi ni (in ne sme biti) ovira za ugoditev njegovi prošnji“, in se v nadaljevanju sklicuje na določilo drugega pododstavka člena 5(2) Direktive 2003/86 (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 231/2014 z dne 17. 7. 2014, odst. 14).

opomba (2) : V primerljivi zadevi, kjer je tožnik v upravnem postopku tudi predložil telefonsko številko družinskega člana (mame), predložil je listino sodišča iz Mogadiša o družinskem razmerju, potrjeno z žigom Ministrstva za zunanje zadeve Somalije, za katero je forenzični urad ugotovil, da ne kaže znakov ponarejanja, predložil je dve natisnjeni fotografiji družinskih članov (z mamo), je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da zgolj ocena tožene stranke, da je korupcija v Somaliji izrazito visoka, „ne more biti apriorni razlog za dvom v verodostojnost predloženega dokumenta“; ob tem pa Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da so bili toženi stranki „znana dejstva, da v Somaliji po razpadu oblasti leta 1991 ne obstajajo centralni registri rojstev, smrti in porok, ni pa tožena stranka zaznala kakšnih nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah“ (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 247/2014 z dne 6. 10. 2014, odst. 10-15).

opomba (3) : V prvem odstavku tega določila je urejena pravica do družinskega življenja, v drugem odstavku tega določila pa so navedeni dopustni razlogi za omejevanje te pravice.

opomba (4) : Ta obveznost tudi s stališča prava EU izhaja iz sodbe Sodišča EU v zadevi Dereci po kateri, če nacionalno sodišče ugotovi, da zadeva ne spada na področje uporabe prava EU, mora vseeno opraviti še presojo z vidika določila 8. člena EKČP (C-256/11, 15. 11. 2011, odst. 72). Tudi uvodna izjava št. 2 Direktive 2003/86 določa, da ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava zlasti člen 8 EKČP in Listina EU o temeljnih pravicah.

opomba (5) : Z vidika EKČP pa koherentnost med sodno prakso ESČP in pravom EU od držav podpisnic EKČP zahteva, da v polni meri upoštevajo standarde iz sodne prakse ESČP v zadevah, kjer ima država članica EU na podlagi prava EU določeno polje proste presoje oziroma diskrecije za urejanje določene pravne problematike; med tem ko se v zadevah, kjer države članice na podlagi prava EU nimajo diskrecije, predpostavlja, da je po pravu EU zaščita pravic, ki ustrezajo pravicam iz EKČP, „ekvivalentna“, kar pomeni „primerljiva“ z zaščito pravic po EKČP. Ta predpostavka pa je izpodbojna v primeru obstoja očitnega nedelovanja sistema („manifest dysfunction“) zaščite pravic po pravu EU (sodba ESČP v zadevi Bosphorus, v Ireland, odst. 153-166; Battjes, Hemme, 2006, European Asylum Law and International Law, Leiden/Boston: Martinus Nijhoff Publishers, str. 594). V konkretni zadevi države članice EU imajo diskrecijo, da ureditev združevanja družine v določeni meri določijo na specifičen način, ki ni natančno in izčrpno urejen v Direktivi 2003/86.

opomba (6) : Po tem določilu ima otrok pravico do rednih osebnih odnosov in neposrednih stikov z obema staršema, če to ni v nasprotju z njegovimi koristmi.

opomba (7) : Določilo člena 4(2)(a) pravi: „Države članice lahko z zakoni ali predpisi na podlagi te direktive in v skladu s pogoji, določenimi v Poglavju IV, dovolijo vstop in bivanje naslednjim družinskim članom: (a) sorodnikom sponzorja ali njegovega zakonca v prvem kolenu v ravni vrsti, če jih le-ta vzdržujeta in v državi izvora nimajo ustrezne družinske podpore.

opomba (8) : To izhaja tudi iz določila člena 10(2) Direktive 2003/86. Uvodna izjava št. 9 Direktive 2003/86 v tem smislu navaja, da „bi združitev družine vsekakor morala veljati za člane primarne družine, se pravi za zakonca in mladoletne otroke.“

opomba (9) : Sodba Sodišča EU v zadevi O. in S., C-356/11 in C-357/11 z dne 6. 12. 2012, odst. 76. Sodišče EU temu še dodaja: „Države članice morajo namreč ne zgolj razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije, temveč morajo paziti, da se ne opirajo na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije (ibid. odst. 78).

opomba (10) : Ustavno sodišče v odločbi U-I-309/13-23, Up-981/13-20 z dne 14. 1. 2015, ki se tudi nanaša na pravno vprašanje združevanja družine osebe, ki ji je priznana mednarodna zaščita, tudi ugotavlja, da 8. člen EKČP ne zagotavlja absolutne (brezpogojne) pravice do spoštovanja družinskega življenja. Vendar pa omejitve tej pravici povezuje (zgolj) z „iskanjem ustreznega ravnovesja med konkurirajočimi interesi posameznika in celotne družbe“ in v zvezi s tem pravi, da je „treba upoštevati tudi pomisleke v zvezi z zaščito javne varnosti ali ekonomske blaginje države, ki so lahko pomembni za določitev ustreznega ravnovesja“ (ibid. odst. 16). Ker gre v predmetni zadevi za izvajanje prava EU v smislu člena 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah in ne zgolj za uporabo nacionalnega prava, bo Upravno sodišče navedene „pomisleke“ ustavno-pravne narave upoštevalo v okviru presoje z vidika načela sorazmernosti iz člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah.

opomba (11) : Sodbe ESČP v zadevah: Marckx v. Belgium, 13. 6. 1979, odst. 31; Kroon and Others v. the Netherlands, 27. 10. 1994, odst. 30; Lebbink v. the Netherlands, 1. 6. 2004, odst. 36. Na enakem stališču, kot ga ima ESČP, stojijo tudi nekatera najvišja sodišča v državah članicah EU. Na primer: v sodba Vrhovnega sodišča Združenega kraljestva, v zadevi EM (Lebanon) (FC) v. Secretary of State for the Home Department [2008] UKHL 64; sodnik Lord Bingham v tej zadevi pravi, da ni vnaprej določenega modela družine in družinskega življenja, na katerega bi se vezala uporaba 8. člena MKVČP, ampak so bistvena dejstva v vsakem posamičnem primeru (ibid. odst. 37).

opomba (12) : Ang.: „additional elements of dependence“.

opomba (13) : UNHCR Resettlement, 4 July 2011, odst. 178-179.

opomba (14) : Na osebnem razgovoru dne 25. 11. 2014 je dejal, da je oče že več kot 10 let v Saudski Arabiji (zapisnik o razgovoru z dne 25. 11. 2014).

opomba (15) : Glede materialno-pravnih elementov za omejevanje pravice do združevanja družine člen 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah določa, da morajo omejitve „dejansko ustrezati ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.“

opomba (16) : Po določilu 2. odstavka 8. člena EKČP se javna oblast ne sme vmešavati v izvrševanje pravice do spoštovanja družinskega življenja, „razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje in morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.“

opomba (17) : Iz odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da je potrebno tehtanje tožnikove pravice (na eni strani) s „pomisleki“ v zvezi z zaščito javne varnosti ali ekonomske blaginje države (odločba Ustavnega sodišča U-I-309/13-23, Up-981/13-20 z dne 14. 1. 2015, odst. 16) oziroma z „manjšimi ekonomskimi obveznostmi države“ (ibid. odst. 24) in državne varnosti (ibid. odst. 23 in 24) na drugi strani.

opomba (18) : Sodbi Upravnega sodišča v zadevah I U 377/2011 z dne 28. 3. 2011 in I U 42/2012-16 z dne 15. 2. 2012.