VSL sklep II Cp 1785/2015

I. Pritožbeni postopek, ki je bil 24. 6. 2015 prekinjen, se nadaljuje.

II. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi in se sklep o začasnem zavarovanju odvzema premoženja nezakonitega izvora (tč. II izreka sklepa z dne 13.4.2015) razveljavi v odločitvi,

- da se tretji toženki prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino k. o. X, parc. št. 6 (ID 111) – stanovanjska stavba št. 4 z zemljiščem (tč. II. a izreka sklepa),

- da se prvi toženki prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino k. o. Y, št. stavbe 7, št. dela stavbe 3 (ID 222) – stanovanje št. 3 v pritličju v izmeri 89,39 m2, na naslovu ... (tč. II b izreka sklepa),

in se predlog za začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora v tem delu zavrne.

III. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

1Sodišče prve stopnje je podaljšalo začasno zavarovanje premoženja, ki je bilo odrejeno v postopku finančne preiskave s sklepoma Okrožnega sodišča v Ljubljani XI Kpd 60084/2013 z dne 19.12.2013 in XI Kpd 60084/2013 z dne 9. 10. 2014 tako, da je prvi toženki kot lastnici sredstev na hranilnih vlogah, odprtih pri banki v Republiki Avstriji in drugemu tožencu kot pooblaščencu za razpolaganje s sredstvi na hranilnih vlogah, prepovedalo razpolaganje s temi sredstvi. Hkrati je ugodilo predlogu tožeče stranke za začasno zavarovanje odvzema premoženja in sicer nepremičnega premoženja tožencev s prepovedjo odtujitve in obremenitve z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi, prvi toženki prepoved razpolaganja z avtomobilom, odredilo bankam prepoved izplačila oziroma, da odrečejo izplačila denarnih sredstev tožencem ali komu drugemu po njihovem nalogu ali po pooblastilu, prepovedalo razpolaganje drugemu tožencu s 34 vrednostnimi papirji z oznako X, izdajatelja X, d. d., na računu št. ... z vpisom te prepovedi v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev pri KDD in prepovedalo enako razpolaganje tretji toženki ter odredilo upravljalcu skladov ..., da drugemu tožencu oziroma tretji toženki ali komu drugemu po njunem nalogu ali pooblastilu odreče izplačilo, prenos, odtujitev ali obremenitev 1.108,050672 enot premoženja podsklada ..., last drugega toženca oziroma tretje toženke. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor tožencev zoper navedeni sklep.

2Toženci so proti takšni odločitvi vložili pravočasno pritožbo, s katero uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru v celoti ugodi in sklep o začasnem zavarovanju razveljavi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajajo, da je nesprejemljivo stališče prvostopenjskega sodišča, da se z očitki kršitev ustavnih pravic ne bo ukvarjalo. V skladu s 125. členom Ustave RS so sodniki pri odločanju vezani na Ustavo in zakon. Enako določa tudi 3. člen Zakona o sodiščih (ZS). Sodišče prve stopnje bi se moralo do navedb tožencev v ugovoru ustrezno opredeliti. Obrazložitev odločitve je namreč pogoj za preizkus njene razumnosti. V tem delu je prvostopenjska odločitev povsem brez obrazložitve in je posledično ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Že zato je treba izpodbijani sklep razveljaviti. Napačen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da so izpolnjeni vsi pogoji za začasno zavarovanje, navedeni v 20. členu Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI) in v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Toženci so ugovarjali, da določba Kazenskega zakonika (Ur. list RS, št. 63/94, KZ), na podlagi katerega se je vodil postopek zoper zapustnika, ni eksplicitno zajeta med v ZOPNI navedenimi kataloškimi kaznivimi dejanji. Po ZOPNI predstavljajo kataloška kazniva dejanja tista, ki so navedena v Kazenskem zakoniku iz leta 2008 (Ur. list RS, št. 55/2008, KZ-1). Zapustniku se je očitala storitev kaznivega dejanja po KZ in ne po KZ-1. Zaradi ustavno varovane lastninske pravice je treba vsakršno določilo ZOPNI, ki v takšno pravico posega, interpretirati restriktivno. V konkretnem primeru interpretacija sploh ni potrebna, saj je zakon jasen, in se sklicuje na kazniva dejanja določena v KZ-1. Le-ta so kataloška kazniva dejanja. Postopek finančne preiskave tako ni bil dopusten, kot tudi niso dopustna zavarovanja, saj se vsa vežejo na storitev kataloškega kaznivega dejanja (specifična dejanja po KZ-1) in druga posebno huda in specifična kazniva dejanja, ki so kot takšna določena tudi po prejšnjih kazenskih zakonikih. Ker zakoni ne morejo imeti učinka za nazaj, je jasno, da se ZOPNI nikoli ni skliceval na določila KZ, temveč zgolj na določila KZ-1 glede opredelitve, kaj predstavlja kataloško kaznivo dejanje. Prvostopenjsko sodišče je ZOPNI materialnopravno zmotno interpretiralo tam, kjer to ni dopustno (in claris non fit interpretatio). 57. člen ZOPNI je ohranil povezavo s preteklimi kazenskimi zakoni in postopki izključno za kazniva dejanja iz zadnjih dveh alinej 10. točke 4. člena ZOPNI (kazniva dejanja storjena v hudodelski združbi in druga naklepna kazniva dejanja, za katera se sme izreči kazen petih let zapora ali več, iz katerih lahko izvira premoženje nezakonitega izvora). To izhaja tudi iz tretjega odstavka 57. člena ZOPNI, ki izrecno zahteva, da je za retroaktivno uporabo ZOPNI potrebno razpolagati s pravnomočno obsodbo za kataloško kaznivo dejanje. Če bi zakonodajalec želel povezavo z nekdanjo kazensko zakonodajo in postopki, bi to eksplicitno navedel. Tega ne more storiti sodišče z razširjeno interpretacijo. Toženci še navajajo, da je nepravilna odločitev, da naj bi obstajali najmanj utemeljeni razlogi za sum, da je zapustnik storil kataloško kaznivo dejanje. Zoper zapustnikove soobdolžence ni bila izdana obsodilna obsodba in veljajo za nedolžne. To ves čas postopka velja za zapustnika, saj je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen. Napačen je zaključek, da naj bi utemeljen sum dokazoval obtožni predlog, ki naj bi bil javna listina po 224. členu Zakona o pravdnem postopku. Iz določb Ustavnega sodišča RS Up 879/14, Up 883/14 in Up 889/14, vse z dne 20. 4. 2015 izhaja, da zoper zapustnikove soobdolžence niti razlogi za sum storitve očitanega kaznivega dejanja niso podani. Iz omenjenih odločb Ustavnega sodišča izhaja, da obtožni predlog zoper zapustnika ni vseboval zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 269. člena KZ. Tako dejanje, ki ga je zapustniku očitalo tožilstvo, sploh ni in ne more biti kaznivo dejanje. Ne drži torej zaključek prvostopenjskega sodišča, da naj bi bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je zapustnik storil kaznivo dejanje. Če takšnim argumentom ne bi sledili, potem bi se v postopku po ZOPNI lahko znašel vsak državljan RS. Menijo še, da je za odvzem premoženja v civilnem postopku potrebna obsodba v kazenskem postopku, saj gre za hud poseg v lastninsko pravico kot ustavno kategorijo. Nikakršne podlage ni za uporabo instituta neupravičene obogatitve, za kar naj bi v tem primeru šlo. Podlaga za odvzem premoženja je izključno v določilih ZOPNI in ne v določilih Obligacijskega zakonika. V obravnavani zadevi je bila finančna preiskava evidentno nezakonita, saj zanjo ni bilo podlage v veljavnem besedilu ZOPNI, po katerem se lahko finančno preiskavo odredi le zoper obsojenca za kataloško kaznivo dejanje, najkasneje v enem letu po pravnomočnosti obsodilne sodbe. V času, ko je bila izdana odredba za finančno preiskavo je veljal ZOPNI v besedilu pred sedaj veljavno novelo. Določal je, da se lahko odredi finančno preiskavo le zoper obsojenca za kataloško kaznivo dejanje, najkasneje v enem letu po pravnomočnosti obsodilne sodbe. Niti zapustnik niti njegovi dediči pa nikoli niso bili obsojeni za kakšno kaznivo dejanje. Finančna preiskava je bila zato evidentno nezakonita in njenih izsledkov ni mogoče uporabiti v predmetni zadevi. Toženci so v ugovoru opozorili na nerazumno kratek rok za ugovor, ki jim onemogoča učinkovito obrambo oziroma poseg v takšno ustavno pravico. Tožeča stranka je finančno preiskavo nedopustno razširila na daljše obdobje, kot bi to lahko storila. Zapustnik je bil obdolžen kaznivega dejanja, ki naj bi se storilo v času od 10. 8. 2005 do 27. 7. 2006 oziroma naj bi bilo izvršeno 6. 2. 2007. Ob takšni nekonkretizirani navedbi časa storitve kaznivega dejanja bi bilo potrebno kot datum storitve kaznivega dejanja vzeti najkasnejši datum. Toženci imajo za pridobitev premoženja podlago v Zakonu o dedovanju. Izpostavljajo tudi načelo prepovedi retroaktivnosti. Nedopustno je, da bi se odvzem premoženja nezakonitega izvora uporabil v zvezi z dejanjem, ki je bilo storjeno pred uveljavitvijo takšnega instituta in za premoženje, ki ga je posameznik pridobil pred uveljavitvijo tega instituta. Enako velja tudi za začasno zavarovanje takšnega odvzema. Določbe zakona smejo imeti učinek za nazaj le, če se s tem ne posega v pridobljene pravice. ZOPNI se ne bi smel uporabljati za premoženje, ki ga je posameznik pridobil pred njegovo uveljavitvijo, ali v zvezi z dejanjem, ki ga je storil pred njegovo uveljavitvijo. Do navedene neustavnosti se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo. Prevalitev dokaznega bremena zakonitosti pridobitve premoženja na tožence že v okviru začasnega zavarovanja, je v neskladju z načelom pravne države. Toženci ob pridobivanju premoženja niso mogli vedeti, da bodo čez mnoga leta izpostavljeni zahtevi, da dokažejo zakonitost njegove pridobitve. Sodna praksa pri začasnih odredbah za zavarovanje nedenarne terjatve, res ne zahteva obstoja subjektivne nevarnosti, vendar v predmetni zadevi ne gre zgolj za zavarovanje nedenarnih terjatev. Toženi stranki je namreč bilo prepovedano razpolaganje z denarnimi sredstvi na hranilnih vlogah in računih. Ker gre za denar, ne gre za nedenarno terjatev. Neutemeljene so tudi navedbe prvostopenjskega sodišča, da naj bi drugi toženec izvedel kontakt z banko v Avstriji z namenom, da bi s tamkajšnjim denarjem razpolagal, kar naj bi izhajalo iz sklepa sodišča XI Kpd 60084/2013 z dne 9. 10. 2014. S tem gre za povzemanje navedb tožene stranke, ki niso bile preizkušene. Parcele v k. o. Z. niso bile predmet tožbenega zahtevka, niti zahtevka za zavarovanje, zato je torej njihovo odtujevanje dopustno in kakršnokoli ravnanje v zvezi z odtujitvijo teh nepremičnin ne more kazati na nevarnost otežitve odvzema premoženja. Nevarnost tudi ne predstavlja prenos premoženja med pravdnimi strankami. Glede tretje toženke ni izkazan pogoj nevarnosti, saj glede tega tudi ni nobene trditvene podlage. Prvostopenjsko sodišče se tudi ni opredelilo do ugovornih navedb, zakaj se v izreku sklepa navaja, da je rubež opravljen z dnem, ko je sklep o rubežu vročen dolžnikovemu dolžniku in da dolžnik nima pravice do pritožbe zoper sklep o rubežu. Navedeno nima podlage v zakonu, saj v predmetni zadevi ne gre za izvršbo ali rubež na takšni podlagi, temveč za zavarovanje po ZIZ.

3Pritožbeno sodišče je 24.6.2015 prekinilo postopek odločanja o pritožbi in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti določil 5. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena in tretjega odstavka 27. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (Ur. l. RS, št. 91/2011 in 25/2014, ZOPNI). Ustavno sodišče je s sklepom U-I-96/15-22 s 16. februarja 2017 zahtevo za oceno ustavnosti zavrglo. Po prejemu navedenega sklepa je pritožbeno sodišče sprejelo sklep o nadaljevanju postopka po 208. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4Pritožba je delno utemeljena.

5V obravnavani pravdni zadevi je tožnica vložila tožbo zoper tožence zaradi odvzema premoženja nezakonitega izvora, s katero je zahtevala ugotovitev, da je premoženje nezakonitega izvora več nepremičnin, ki pripadajo tožencem, avtomobil, finančna sredstva na bančnih računih ter vrednostni papirji. Hkrati je zahtevala, da se navedeno premoženje tožencem odvzame in da s pravnomočnostjo sodbe postane njena last. Hkrati je predlagala podaljšanje začasnega zavarovanja odvzema premoženja nezakonitega izvora, ki je bilo odrejeno v postopku finančne preiskave ter odreditev začasnega zavarovanja odvzema. Iz dejanskih tožbenih trditev izhaja, da so toženci pravni nasledniki zapustnika A. A., zoper katerega je bila uvedena finančna preiskava, ker je bil podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/1994). Kazenski postopek je bil zoper zapustnika ustavljen zaradi njegove smrti. V finančni preiskavi je bilo ugotovljeno, da je bil zapustnik lastnik oziroma solastnik več nepremičnin, premičnin, poslovnih deležev in finančnega premoženja. Ugotovljena je bila višina porabljenih sredstev za osebno potrošnjo ter premoženje, ki ga je zapustnik prenesel na povezane osebe. Ugotovljeni so bili dohodki, prijavljeni davčnemu organu, zmanjšani za davke in prispevke in drugi prejemki, ki ne podležejo obdavčitvi. Po tožbenih trditvah je finančna preiskava pokazala, da predstavlja znesek 837.309,86 EUR nepojasnjeno razliko med obsegom premoženja zapustnika, porabo sredstev za osebno potrošnjo in njegovimi dohodki, ki so bili prijavljeni davčnemu organu, zmanjšanimi za davke in prispevke in drugimi prejemki. To je premoženje, ki je bilo pridobljeno iz nepojasnjenega vira, zato velja v skladu z določilom prvega odstavka 5. člena ZOPNI za nezakonito pridobljeno. Toženci naj bi z dedovanjem po zapustniku prejeli premoženje nezakonitega izvora v navedeni vrednosti. Tožnica je navedla, da je izmed obstoječega premoženja tožencev in zato, da bi jim odvzela premoženje nezakonitega izvora, ki je bilo z dedovanjem preneseno nanje, tožbeni zahtevek oblikovala tako, da vsota vrednosti premoženja, katerega odvzem zahteva, ustreza izračunanemu premoženju nezakonitega izvora.

6Prvostopenjsko sodišče je v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo, da se ne bo opredeljevalo do „splošnega“ očitka tožencev, da je ZOPNI v neskladju z ustavo, vendar pa je v nadaljevanju obrazložitve presojalo posamezne očitke tožencev o kršitvah ustavnih pravic in svojo presojo zadostno in pravilno argumentiralo. Pri tem je treba opozoriti, da je treba relevantnost očitkov o ustavni neskladnosti posameznih določb zakona presojati v zvezi s konkretno odločitvijo, ki jo mora sodišče sprejeti v konkretnem postopku, v obravnavanem primeru torej v zvezi z odločitvijo o začasnem zavarovanju.(1) V konkretni zadevi uporaba določb ZOPNI, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, ne preprečuje sodišču ustavnoskladne odločitve.

7Za presojo pritožbenih očitkov tožencev je treba najprej opredeliti namen uveljavitve ZOPNI. Cilj zakona je v preprečevanju pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora(2) tudi s pomočjo civilnega prava oziroma v postopku, ki je usmerjen v premoženje, ki je samostojen postopek, neodvisen od kazenskega, za razliko od postopka, kjer je odvzem premoženja na podlagi kazenske obsodbe, ki je vezan na osebo storilca in njegovo kazensko odgovornost. Gre za civilno ali in rem zaplembo ob obstoju zakonsko določenih pogojev. Odvzem premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI tako spada med ukrepe, ki se izrekajo tudi brez obsodilne sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepa odvzema. Predstavlja ukrep civilno pravne narave, ki se realizira v pravdnem postopku. Predmet postopka torej ni obsodba ravnanja osebe, marveč odvzem nezakonito pridobljene stvari. Sprožilna okoliščina za začetek postopka po ZOPNI je razlog za sum, da posamezna oseba razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora, ki se izkaže v predkazenskem ali kazenskem postopku in njegova skupna vrednost presega 50.000 EUR.(3)

8Neutemeljena je pritožbena navedba tožencev, da v obravnavanem primeru uporaba ZOPNI ne pride v poštev. Navedli so, da se začetek postopka veže na obstoj razlogov za sum, da je zapustnik storil kataloško kaznivo dejanje, ki je navedeno v eni od 21 alinej 10. točke 4. člena ZOPNI, pri tem pa se zakon sklicuje na Kazenski zakonik, sprejet v letu 2008 (Ur. l. RS 55/2008, KZ-1). Zapustniku se je očitala storitev kaznivega dejanja po 1. odstavku 269. člena Kazenskega zakonika, ki je bil sprejet v letu 1994 (Ur. l. RS 63/1994, KZ). ZOPNI za kazniva dejanja po KZ ne določa, da sodijo med kataloška kazniva dejanja. Ker zakoni ne morejo imeti učinka za nazaj, je po mnenju tožencev jasno, da ZOPNI ne velja za kazniva dejanja po prej veljavnem KZ. Dodajajo še, da je nedopustno, da bi se odvzem premoženja nezakonitega izvora uporabil v zvezi z dejanjem, ki je bilo storjeno pred uveljavitvijo tega instituta in za premoženje, ki ga je posameznik pridobil pred njegovo uveljavitvijo.

9O neutemeljenosti očitka o nedopustni povratni veljavi ZOPNI je sodna praksa že zavzela stališče, po katerem sodi institut odvzema premoženja nezakonitega izvora v okvir ustavnega pooblastila zakonodajalcu, da določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija (67. člen Ustave, prvi odstavek 2. člena ZOPNI) in da so s tem izkazani pogoji za njegovo učinkovanje na razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo.(4) Zato tudi ne drži pritožbeni očitek, da ZOPNI v obravnavanem primeru ne pride v poštev, ker kaznivo dejanje po 269. členu KZ ni navedeno v 10. točki 4. člena ZOPNI. Opredelitev kaznivega dejanja po 269. členu KZ je enaka opredelitvi po 263. členu KZ-1, enako tudi zagrožena kazen.(5) Kaznivo dejanje po 269. členu KZ zato ustreza kataloškemu kaznivemu dejanju po ZOPNI. Kazenski postopek zoper zapustnika se je začel pred uveljavitvijo ZOPNI vendar po letu 1990. Iz prehodne določbe zakona(6) izhaja, da se ZOPNI uporablja tudi, če se je predkazenski ali kazenski postopek začel pred njegovo uveljavitvijo oziroma po 1.1.1990. Neutemeljena je zato tudi pritožbena trditev, da je bila finančna preiskava nedopustna zato, ker kaznivo dejanje, ki je bilo očitano zapustniku, naj ne bi sodilo med kataloška kazniva dejanja.

10Z ostalimi pritožbenimi očitki toženci merijo na neizpolnjenost pogojev za začasno zavarovanje. V drugem odstavku 28. člena ZOPNI je določeno, da se v postopku začasnega odvzema premoženja nezakonitega izvora po 4. členu ZOPNI (v pravdnem postopku) smiselno uporabljajo določbe III. poglavja ZOPNI (Pogoji za začasno zavarovanje med postopkom finančne preiskave) in zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje (Zakon o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). V III. poglavju ZOPNI oziroma v njegovem 20. členu so določeni pogoji začasnega zavarovanja. Pritožbeno sodišče jih bo povzelo v obsegu, ki pridejo v poštev v konkretnem primeru, ko gre za pridobitev premoženja nezakonitega izvora od zapustnika.(7) Sodišče odredi začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora, če:

- je bilo v predkazenskem ali kazenskem postopku ugotovljeno, da so podani ali so bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je zapustnik storil kataloško kaznivo dejanje,

- iz zbranih podatkov in dokazov za obdobje, za katero je bila opravljena finančna preiskava, izhaja očitno nesorazmerje med dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je zapustnik plačal ter vrednostjo premoženja, ki ga je imel v lasti, uporabi, uživanju ali je z njim razpolagal in je prešlo na njegove pravne naslednike,

- da obstaja nevarnost, da bi lastnik, sam ali preko drugih oseb, to premoženje uporabil za kriminalno dejavnost ali da bi ga skril, odtujil, uničil ali kako drugače z njim razpolagal, tako da bi onemogočil ali precej otežil njegov odvzem in

- premoženje, ki je predmet predloga za začasno zavarovanje po ZOPNI, ni predmet zavarovanja odvzema premoženjske koristi pridobljene s kataloškim kaznivim dejanjem ali zaradi njega po določbah zakona, ki ureja kazenski postopek.

Začasno zavarovanje po 20. členu ZOPNI je po namenu in vsebini enako začasni odredbi po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Širši namen sredstev zavarovanja po ZIZ je opredeljen z vzpostavitvijo določene dejanske pa tudi relativne pravne zaščite upnika pred škodnimi dispozicijami dolžnika, ki bi lahko ogrozila bodočo realizacijo njegove terjatve. Navedeni namen se realizira z določenimi posegi v razmerju do premoženja dolžnikov. Ker gre za poseg v premoženje dolžnikov pred pridobitvijo izvršilnega naslova, mora temeljiti na vsaj verjetno izkazani terjatvi.(8)

11Toženci se neutemeljeno upirajo obstoju pogoja iz prve alineje prvega odstavka 20 člena ZOPNI s trditvami, da pri zapustniku niso bili podani utemeljeni razlogi za sum storitve kaznivega dejanja. Nepravilno je tudi pritožbeno stališče, po katerem je za odvzem premoženja v civilnem postopku potrebna obsodba v kazenskem postopku. V gornji obrazložitvi je bilo že pojasnjeno, da gre za civilno zaplembo premoženja, da predmet postopka ni obsodba ravnanja osebe in da se zato obstoj njene krivde ne ugotavlja. Utemeljen sum je „sprožilec“, ki pod vprašaj postavi premoženje osebe. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje je pravnorelevantno okoliščino, da so bili podani utemeljeni razlogi za sum storitve kataloškega kaznivega dejanja izkazoval obtožni predlog, vložen proti zapustniku.

12V okviru pritožbene kritike predpostavke iz druge alineje prvega odstavka 20. člena ZOPNI toženci izrecno uveljavljajo nezakonitost izvedene finančne preiskave. Pri tem se sklicujejo na določilo drugega odstavka 10. člena prej veljavnega ZOPNI (zakon je bil v letu 2014 noveliran, ZOPNI-A, Ur. l. 25/2014(9)), ki ga tudi napačno razlagajo. V prvotnem besedilu ZOPNI (Ur. l. 91/2013) je bilo določeno, da lahko državni tožilec odredi finančno preiskavo v primeru, če je bilo v predkazenskem ali kazenskem postopku ugotovljeno, da so podani razlogi za sum, da je osumljenec, obdolženec ali zapustnik storil kataloško kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 10. člena ZOPNI). Pod pogoji iz 2. točke prvega odstavka 10. člena pa lahko odredi finančno preiskavo tudi zoper obsojenca za kataloško kaznivo dejanje, in sicer najkasneje v enem letu po pravnomočnosti obsodilne sodbe. Glede na navedeno je napačna pritožbena razlaga navedenih določil, da je bilo pred ZOPNI-A mogoče odrediti finančno preiskavo le zoper obsojenca za kataloško kaznivo dejanje.

13Neutemeljen je tudi uveljavljani očitek, da je osemdnevni rok za vložitev ugovora prekratek glede na obsežnost gradiva finančne preiskave, ne glede na to, da so se 30. 3. 2015 seznanili z okoliščino, da zoper njih teče finančna preiskava. Navedenega dne so bili torej toženci v skladu z 17a. členom ZOPNI (člen ima naslov Pravica do izjave)(10) pred vložitvijo tožbe vabljeni na narok zaradi seznanitve s podatki iz finančne preiskave. Kljub temu niti v ugovoru zoper sklep o začasnem zavarovanju odvzema niti v pritožbi niso podali nobenih navedb o izvoru premoženja, niti niso navedli razlogov, zakaj bi bil prekratek čas lahko ovira za postavitev ustreznih trditev in predložitev ustreznih dokazov.

14Iz ugotovitev finančne preiskave, ki predstavljajo tudi dejansko podlago tožbe, izhaja očitno nesorazmerje med dohodki zapustnika, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je zapustnik plačal, ter vrednostjo premoženja, ki ga je imel zapustnik ob smrti (drugi odstavek 5. člena ZOPNI) in je prešlo na njegove pravne naslednike. Nepojasnjeno razliko predstavlja premoženje v vrednosti 837.309,86 EUR. Tožnica je postavila ugotovitveni tožbeni zahtevek, da so premoženje nezakonitega izvora nepremičnine oziroma solastninski deleži na njih, avtomobil, sredstva na depozitnih in tekočih računih, hranilnih vlogah, skladih in vrednostni papirji, hkrati pa oblikovalni zahtevek, da se to premoženje odvzame in s pravnomočnostjo sodbe postane njena last. Začasno zavarovanje je bilo predlagano za vse premoženje, na katero meri tožbeni zahtevek.

15Kaj je premoženje nezakonitega izvora oziroma kakšen je njegov obseg sodoločajo določbe 5. člena ZOPNI. Premoženje je nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način (prvi odstavek 5. člena). Domneva se, da premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je oseba, zoper katero teče postopek po tem zakonu, plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno (drugi odstavek 5. člena ZOPNI). Pri ugotavljanju nesorazmernosti se upošteva vrednost vsega premoženja, ki ga ima oseba iz prejšnjega odstavka v lasti, posesti, ga uporablja, uživa, z njim razpolaga ali je razpolagala in ga prenesla na povezane osebe ali je bilo pomešano z njihovim premoženjem ali je prešlo na njene pravne naslednike (tretji odstavek 5. člena ZOPNI). Toženci so v postopku navajali, da navedene določbe ustavno nedopustno širijo domnevo o nezakonito pridobljenem premoženju na celotno premoženje zapustnika, ne glede na to, kdaj ga je pridobil, da ZOPNI ne vzpostavlja nikakršne časovne povezanosti med časom pridobitve nezakonito pridobljenega premoženja in časom, ko naj bi bilo storjeno očitano kataloško kaznivo dejanje, ter da bi moral ZOPNI opredelitev premoženja domnevno nezakonitega izvora omejiti le na tisto, pridobljeno v obdobju finančne preiskave. Pritožbeno sodišče je prekinilo postopek in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti določb 5. člena ZOPNI. V omenjenem sklepu U-I-96/15-22, s katerim je bilo odločeno o zahtevi, je Ustavno sodišče navedlo, da vsebinska povezanost obdobja, za katerega se sme opraviti finančna preiskava(11) in premoženja, ki je domnevno nezakonitega izvora in zato tarča odvzema iz prvega odstavka 34. člena ZOPNI, omogoča ustavnoskladno razlago navedenih določil, po kateri časovna omejitev finančne preiskave pomeni tudi (časovno) omejitev obsega premoženja nezakonitega izvora na le tisto, ki je bilo pridobljeno največ pet let pred letom storitve kaznivega dejanja. Le tisto, kar sme biti predmet finančne preiskave, more in sme biti element domneve o nezakonitem izvoru premoženja, konkretneje, element pri računanju nesorazmerja iz drugega in tretjega odstavka 5. člena ZOPNI, in le tisto sme zato biti predmet odvzema po prvem odstavku 34. člena ZOPNI.(12) Premoženje pridobljeno več kot pet let pred letom storitve kaznivega dejanja torej ne more biti tarča odvzema iz navedenega določila.

16Kot je bilo navedeno, je zoper zapustnika tekel kazenski postopek (št. II K 2457/2010) zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 269. člena v zvezi z 25. členom KZ, ki naj bi ga storil v času od 10.8.2005 do 27.7.2006. Finančna preiskava je bila zato opravljena za čas od 1.1.2000 dalje. Iz tožbenih trditev izhaja, da je bila nepremičnina, navedena v tč. A 1.a tožbenega zahtevka na ugotovitev premoženja nezakonitega izvora in njegov odvzem – stanovanjska stavba št. 4, parc. št. 6 (ID 111) k. o. X, pridobljena na podlagi darilne pogodbe z dne 20.5.1980 in da je bila stavba, ki na nepremičnini stoji, zgrajena v letu 1986. Nepremičnina navedena v tč. A 1.b tožbenega zahtevka – del stavbe 3 (ID 222), št. stavbe 7 k. o. Y, stanovanje št. 3 v pritličju, ..., pa je bila pridobljena na podlagi pogodbe o zamenjavi stanovanj z dne 24.7.1992. Obe nepremičnini sta bili torej pridobljeni pred 1.1.2000, zato ne moreta soditi v premoženje nezakonitega izvora in ne moreta biti predmet odvzema. V tem delu je tožba nesklepčna. Glede nepremičnine navedene v tč. A 1.c tožbenega zahtevka – del stavbe št. 6 in 55, št. stavbe 3793 k. o. Ž., stanovanje in garaža na naslovu ..., je v tožbi navedeno, da je bila pridobljena 15.6.1999, vendar pa je bila kupnina v delu (4.100.000,00 SIT) plačana z denarnimi sredstvi (kredit) pridobljenimi po 1.1.2000, torej v času, ki ga je zajelo obdobje finančne preiskave. Ob neizkazani verjetnosti oziroma neobstoju nasprotne trditve tožencev, da je bila navedena nepremičnina v celoti pridobljena iz zakonitih virov, je mogoče zaključiti, da je verjetno izkazano, da (v delu) izhaja iz premoženja nezakonitega izvora.(13) Takšen zaključek zadošča za začasno zavarovanje terjatve tožeče stranke.

17Glede zgoraj omenjenih nepremičnin v X in Y tožeča stranka ni izkazala verjetnega obstoja terjatve, ki jo uveljavlja s tožbo. Navedeni nepremičnini ne moreta biti predmet ugotovitve premoženja nezakonitega izvora in odvzema. To ne bi mogli biti niti v primeru, da tožeča stranka meri na t.i. nadomestni odvzem oziroma odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti ugotovljenega premoženja nezakonitega izvora. Tudi tožba na takšni podlagi bi bila nesklepčna. Nadomestni odvzem bi bil namreč mogoč le v primeru, če zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, ne bi bil mogoč odvzem premoženja nezakonitega izvora,(14) ne pa tudi v primeru, ko okoliščine, ki onemogočajo odvzem premoženja nezakonitega izvora, nastanejo pred vložitvijo tožbe.

18Glede ostalega premoženja, ki je predmet tožbenega zahtevka in je bilo pridobljeno v času finančne preiskave, toženci niso zatrjevali, da ne sodi v zapuščino oziroma v premoženje, ki so ga podedovali po zapustniku. Prav tako niso verjetno izkazali njegov legalen izvor. Tega niti niso zatrjevali.(15) Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno štelo za verjetno, da je izkazan pogoj iz druge alineje prvega odstavka 20. člena ZOPNI oziroma, da je zapustnikovo premoženje, ki je predmet tožbe (razen zgoraj navedenih nepremičninin) in je prešlo na dediče – tožence, nezakonitega izvora.

19Verjetno je izkazan tudi obstoj nevarnosti, da bi toženci odtujili, skrili ali kako drugače razpolagali s premoženjem, ki je predmet terjatve, tako da bi onemogočili ali otežili njegov odvzem (pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 20. člena ZOPNI). Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da predstavlja vtoževana terjatev nedenarno terjatev. Za razliko od začasnega zavarovanja zaradi zavarovanja denarnih terjatev, pri katerih se zahteva izkaz verjetnosti obstoja t.i. subjektivne nevarnosti, je tu dovolj izkaz verjetnosti t.i. objektivne nevarnosti, ki je torej relevantna ne glede na to ali je k njenem obstoju tožena stranka prispevala s svojim ravnanjem ali ne. Brez odrejenega ukrepa zavarovanja s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi, bi toženci lahko nepremičnine odsvojili in če bi jih pridobil dobroveren kupec, tožeča stranka svoje terjatve ne bi mogla več realizirati v izvršbi. Hkrati pa je sodišče prve stopnje navedlo tudi razloge, ki izkazujejo subjektivno nevarnost. Tako je v sklepu o zavarovanju ugotovljeno, da se je še za življenja zapustnika nezakonito pridobljeno premoženje prelivalo v premoženje tožencev in da so ti razpolagali (prva toženka) z visokimi gotovinskimi zneski, gotovina pa je bila neugotovljenega izvora. Navedlo je še, da je drugi toženec, ki je bil pooblaščen na hranilnih vlogah, ki jih je imel zapustnik v Avstriji, izvedel kontakt z banko v Avstriji z namenom, da bi s tem denarjem razpolagal.(16)

20Med strankama ni bil sporen obstoj pogoja iz četrte alineje prvega odstavka 20. člena ZOPNI. Kot neutemeljen pa je bilo treba zavrniti tudi pritožbeni očitek, da je izpodbijani sklep materialnopravno napačen v delu, ko je sodišče prve stopnje zapisalo, da je rubež opravljen, ko je sklep o rubežu vročen dolžnikovemu dolžniku. Prvostopenjski sklep v delu predstavlja začasno zavarovanje, kot je določeno v 4. točki prvega odstavka 271. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V tej je določeno, da izda sodišče začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, tudi z nalogom organizaciji za plačilni promet, da mora dolžniku ali komu drugemu po dolžnikovemu nalogu odreči izplačilo denarnega zneska, za katerega je izdalo začasno odredbo, z dolžnikovega računa. Gre torej za prisilno izvršilno sredstvo zavarovanja (ne za rubež),(17) ki lahko učinkuje (šele) z vročitvijo sklepa dolžnikovemu dolžniku.

21Glede na navedeno je bilo treba glede omenjenih nepremičnin ugoditi pritožbi in spremeniti izpodbijani sklep tako, da se ugovoru delno ugodi in glede teh nepremičnin razveljavi sklep o začasnem zavarovanju odvzema, predlog za začasno zavarovanje odvzema premoženja pa v tem delu zavrne (3. točka 365. člena ZPP).

22V preostalem delu je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Primerjaj razloge navedene odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-96/15-22 s 16.2.2017.

Op. št. (2): Poročevalec DZ z dne 1.7.2011.

Op. št. (3): Člen 3. ZOPNI.

Op. št. (4): Sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1801/2016, I Cp 426/2015.

Op. št. (5): KZ-1 – 263. člen: Kdor zase ali za koga drugega zahteva ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi, da bi izkoristil svoj položaj ali svoj resnični ali domnevni vpliv in posredoval, da se opravi ali ne opravi kakšno uradno dejanje, se kaznuje z zaporom do treh let. KZ – 269. člen: Kdor zase ali za koga drugega terja ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo takšne koristi, da bi izkoristil svoj položaj ali vpliv in posredoval, da se opravi ali ne opravi kakšno uradno dejanje, se kaznuje z zaporom do treh let.

Op. št. (6): Prvi odstavek 57. člena ZOPNI.

Op. št. (7): Opredelitev oziroma pomen tega izraza je naveden v 4. točki 4. člena ZOPNI.

Op. št. (8): Prim. prvi odstavek 270. člena in prvi odstavek 272. člena ZIZ.

Op. št. (9): Iz prehodne določbe novele 36. člena izhaja, da se po prej veljavnih določbah nadaljujejo in končajo tisti postopki odvzeme premoženja, v katerih je že bila vložena tožba, kar pomeni, da je treba v obravnavanem primeru uporabiti novelirano besedilo zakona.

Op. št. (10): Ustavno sodišče je v odločbi U-I-203/14 z dne 3.12.2015 presodilo, da je bil osemdnevni rok za ugovor, predviden v prvotnem zakonu, torej pred uveljavitvijo 17a. člena ZOPNI, prekratek za zagotovitev učinkovite pravice do izjave.

Op. št. (11): Drugi stavek petega odstavka 10. člena ZOPNI.

Op. št. (12): Prvi odstavek 34. člena ZOPNI: V sodbi, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, sodišče ugotovi, da je določeno premoženje nezakonitega izvora, ga odvzame lastniku in odloči, da to premoženje s pravnomočnostjo sodbe postane last Republike Slovenije.

Op. št. (13): Primerjaj prvo točko 4. člena ZOPNI.

Op. št. (14): Drugi odstavek 34. člena ZOPNI.

Op. št. (15): Okoliščina, da so to premoženje podedovali ne vpliva na opredelitev (ne)zakonitosti njegovega izvora.

Op. št. (16): Iz sporočila vodje Državnega tožilstva v Avstriji z dne 7.4.2014 (listina je v spisu) izhaja, da naj bi prva toženka zahtevala izplačilo zaseženega denarja pri banki.

Op. št. (17): Takšna navedba sodišča (očitno je imelo v mislih 107. člen ZIZ – Rubež terjatve) v ničemer ne vpliva na zakonitost in pravilnost sklepa.