VDSS sodba Pdp 376/98

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki regres za letni dopust za leto 1994 v neto znesku 43.370,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1994 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v višini 13.505,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.1.1998 dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da ni v skladu z načelom pravičnosti, da bi se regres izplačal samo nekaterim delavcem, ki v podjetju niso več zaposleni, medtem ko delavci, ki so še vedno zaposleni, pristajajo na takšno stanje, ker se zavedajo, da bi izplačilo regresa pomenilo resno ogrozitev obstoja podjetja. Podjetje je namreč v letu 1994 poslovalo s precejšnjo izgubo. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča, da izplačilo regresa ni vezano na sposobnost delodajalca, ali lahko regres izplača ali ne.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in se opredelilo do vseh odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna in ustrezno, natančno in prepričljivo obrazložena. Zato se pritožbeno sodišče povsem strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Pritrditi je potrebno stališču prvostopenjskega sodišča, da delavcu pripada regres za letni dopust v skladu z določili 80. člena Kolektivne pogodbe gradbene dejavnosti, pravno podlago za uveljavitev te pravice pa predstavlja tudi določba 1. točke 44. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur.l. RS št. 39/93). Tako splošna kot panožne kolektivne pogodbe zagotavljajo delavcem minimum pravic iz delovnega razmerja, med katerimi je tudi pravica do regresa za letni dopust. Delavci so do regresa za letni dopust, enako kot do ostalih osebnih prejemkov, ki so določeni v kolektivnih pogodbah, upravičeni ne glede na ekonomske težave oz. finančno stanje delodajalca, zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, v postopku pred prvostopenjskim sodiščem pa ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).