UPRS sodba in sklep I U 996/2016

I. Tožba se zavrne.
II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito tožnika, ker bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 30. 5. 2016 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v RS. Toženka je ob vložitvi prošnje odvzela prstne odtise in jih poslala v centralno bazo Eurodac, od koder je dobila podatek, da je bil tožnik 23. 3. 2016 vnesen v centralno bazo Eurodac s strani Hrvaške, kot prosilec za mednarodno zaščito. Po prvem odstavku 3. člena Dublinske uredbe

(1)

mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Navedena uredba v točki b) prvega odstavka 18. člena določa, da mora država članica pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnjo se obravnava, in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumentov za prebivanje. Glede na navedeno je toženka pristojnemu organu Hrvaške 2. 6. 2016 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem. Toženka je 15. 6. 2016 dobila odgovor, da je Hrvaška v skladu z b) točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje prosilčeve prošnje. S tožnikom je bil 22. 6. 2016 opravljen osebni razgovor, kjer je tožnik povedal, da je na Hrvaško prišel iz Srbije. Na Hrvaškem je po štirih mesecih bivanja dobil negativno odločitev in je moral zapustiti Hrvaško, zato je odšel v Slovenijo. Na vprašanje uradne osebe, ali bi bilo na Hrvaškem z njim ravnali nečloveško, če bi ga Slovenija vrnila v to državo in bi tam počakal do konca postopka, je tožnik izjavil, da je bil tam zavrnjen in da je brez pomena, da se ga vrača, saj ga bodo zaprli v center za tujce, tako kot v Sloveniji. V Alžirijo pa ga ne bodo vrnili. V času, ko je bil tožnik prosilec za mednarodno zaščito, je bil zaprt v Centru za tujce, kjer ga niso jemali resno in ni dobil stvari, za katere je prosil, z njim so ravnali nekorektno, moral je čakati na izpulitev zoba štiri mesece, ni bilo dvorišč za igranje nogometa, po 22.00 uri ni smel več kaditi in so policisti z njim fizično obračunavali. Zaradi udarcev nikoli ni iskal zdravniške pomoči.

2Toženka navaja, da je Dublinska uredba zakonodajni akt EU, ki se uporablja neposredno in temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanje načela nevračanja) in se vse te države, skladno s protokolom k Amsterdamski pogodbi tudi štejejo kot varne izvorne države in jih je mogoče šteti tudi kot varne tretje države. Toženka poudarja, da tožnik za svoje izjave ni predložil nobenega dokaza, niti jih ni omenil ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Iz Poročila o raziskavi UNHCR v Republiki Hrvaški z januarja 2015 in Poročila ECRE iz oktobra 2014 izhaja, da ni podlage za očitek o sistemskih pomanjkljivostih v azilnem sistemu v Republiki Hrvaški. Prav tako nobeden evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Kolikor tožnik ne bo predan v roku iz drugega odstavka 29. člena Dublinske uredbe, bo njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala Republika Slovenija.

3Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo v tožbi izpodbija iz razloga nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predhodno je zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem in dobil negativno odločitev. Navaja tretji odstavek 19. člena Dublinske uredbe, po kateri je odgovornost Republike Hrvaške prenehala. Po mnenju tožnika Republika Hrvaška ne more ponovno sprejeti tožnika niti na podlagi diskrecijske klavzule in je za prošnjo tožnika odgovorna Republika Slovenija. Zato toženka ne bi smela podati zahtevka Republiki Hrvaški za ponovni sprejem.

4V nadaljevanju se tožnik sklicuje na drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe, ki ga citira. Tožnik je že ob predaji prošnje, kot tudi kasneje, zatrjeval obstoj pogojev po navedeni določbi. Ob predaji prošnje je navedel, da je postopek na Hrvaškem prekinil, ker tam maltretirajo ljudi. Na osebnem razgovoru pa je pojasnil, da je štiri mesece čakal na zobozdravnika in da so z njim policisti fizično obračunavali (udarjali so ga s pendrekom), kar kaže na utemeljeno domnevo, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca. Izjavo tožnika potrjuje Poročilo AIDA za Hrvaško iz decembra 2015, na spletnem naslovu, kot ga navaja, da imajo prosilci omejen dostop do zdravstvenega varstva, do česar bi se morala toženka opredeliti in poiskati ustrezna dokazila v zvezi s kršenjem človekovih pravic oz. nečloveškega ravnanja. Poraja se dvom v nastanitvene zmogljivosti v Republiki Hrvaški, glede na to, da je od septembra 2015 nastanitveni objekt zgolj v sprejemnem centru v Kutini. Pri tem se sklicuje na Poročilo iz septembra 2015 in navaja spletno mesto, kjer je dostopno. Da je azilni sistem v republiki Hrvaški kritičen in da ne gre več za varno državo izhaja tudi iz izjave notranjega ministra Republike Hrvaške z dne 20. 11. 2015, ki se nanaša tudi na prosilce iz Alžirije.

5Toženka bi se morala opredeliti tudi do okoliščin z vidika spoštovanja načela nevračanja. Tožnik je v prošnji pojasnil, da je v svoji državi ogrožen s strani Berberov, za kar navede razloge, in da se ni odzval na poziv za vojsko. Toženki očita, da je zgolj teoretično pojasnila, zakaj se države članice EU štejejo kot varne države. Domneva, na kateri naj bi temeljila Dublinska uredba, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanje načela nevračanja), ni neizpodbojna. Sklicuje se na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi M.S.S. proti Grčiji. Tožnik je v zadostni meri prikazal, zakaj v konkretnem primeru obstaja dovolj velika verjetnost, da Republika Hrvaška ne bo spoštovala načela nevračanja. Toženka bi posredno kršila načelo nevračanja z vrnitvijo tožnika Republiki Hrvaški, ki je tudi prepovedano (3. člen EKČP in 33. člen Ženevske konvencije). Toženki očita, da ni pravilno ugotovila varnostne situacije na Hrvaškem in stanje hrvaškega azilnega sistema. Navaja Poročili z dne 2. 8. 2013 in iz leta 2014 in spletne strani, kjer sta dostopni, iz katerih izhaja, da ima azilni sistem na Hrvaškem resne pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bile tam pravice tožnika ogrožene.

6Tožnik tudi predlaga, da sodišče na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zadrži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, saj bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda, za kar navede razloge. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega in Upravnega sodišča (I Up 36/2011, I U 1410/2011, I U 686/2011, I U 794/2011, I U 1338/2011), saj z izvršitvijo izpodbijanega akta tožnik ne bi več izkazoval pravnega interesa in zato sodno varstvo v upravnem sporu ne bi bilo učinkovito (prvi odstavek 23. člena in 25. člen Ustave RS). S tem je podana težko popravljiva škoda iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

7V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe toženka poudarja, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja v Republiko Hrvaško in bo z nadaljnjimi postopki počakala do končne odločitve sodišča.

K točki I. izreka:

8Tožba ni utemeljena.

9V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep toženke, s katerim je odločila, da tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje. Izpodbijani sklep temelji na določbi prvega odstavka 3. člena Dublinske uredbe, ki med drugim določa, da prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva obravnava ena sam država članica in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na vzpostavljena merila. Skladno z drugim pododstavkom drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe, kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4. Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listine EU o temeljnih pravicah), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Po določbi b.) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

10Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je toženka v skladu z navedeno določbo za tožnika pristojnemu organu Hrvaške 2. 6. 2016 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem in da je pristojni organ Hrvaške 15. 6. 2016 odgovoril, da je Hrvaška v skladu z b) točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Po določitvi Republike Hrvaške kot odgovorne države članice in njeni privolitvi, da tožnika tudi sprejme, lahko tožnik izpodbija merilo za izbiro odgovorne države članice Republike Hrvaške zgolj s sklicevanjem na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki pomeni utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

(2)

11Med strankama je sporno vprašanje, ali je tožnikova predaja Republiki Hrvaški mogoča, glede na to, da tožnik zatrjuje, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna. Toženka je pravilno ugotovila, da za Republiko Hrvaško, ki je sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, ni podana utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah in da je zato za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška.

12Kot izhaja iz upravnih spisov, je tožnik na osebnem razgovoru 22. 6. 2016, ki je bil izveden na podlagi 5. člena Dublinske uredbe, na katerem je bil prisoten prevajalec in pooblaščenec tožnika, povedal, da je po štirih mesecih bivanja na Hrvaškem, dobil negativno odločitev in da je moral Hrvaško zapustiti. Na vprašanje uradne osebe, ali bi s tožnikom na Hrvaškem nečloveško ali ponižujoče ravnali, če bi ga vrnili v to državo in bi tam počakal na konec svojega postopka, je tožnik navedel, da so ga zavrnili in ga dali v zaprti center, kot je tukaj v Sloveniji, nazaj v Alžirijo pa ga ne bodo vrnili in da bodo mu še enkrat izdali odločitev, da sam zapusti Hrvaško. Na vprašanje o njegovih izkušnjah v azilnem centru na Hrvaškem je tožnik povedal, da jih ne jemljejo resno in da ne dobijo vsake stvari. Na vprašanje, ali je imel kakršnokoli slabo izkušnjo na Hrvaškem je povedal, da so z njimi ravnali nekorektno. Za izpulitev zoba je čakal štiri mesece in da v Centru ni nobenih dvorišč, da bi igrali nogomet. Povedal je, da kot kadilec po 22.00 uri ni smel več kaditi in da so policisti z njim fizično obračunavali, ker je večkrat kršil hišni red, ker je kadil, vendar zaradi teh udarcev ni iskal zdravniške pomoči.

13Tako kot navaja toženka in izhaja iz upravnih spisov, tožnik teh stvari ni omenjal ob podaji prošnje 30. 5. 2016, ko je pojasnil, da je prekinil postopek na Hrvaškem, ker na Hrvaškem maltretirajo ljudi, ker je moral plačevati za spanje in hrano. To pa tudi po presoji sodišča ne pomeni mučenja oz. nečloveškega ravnanja, zaradi katerega se tožnika ne bi smelo vrniti na Hrvaško. Iz izjave tožnika o razlogih, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito izhaja, da je bil seznanjen, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utegnejo biti pomembne za pridobitev mednarodne zaščite kot tudi vse, kar nasprotuje morebitni prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo in da mora predložiti vse dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. Tožnik, ki nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, svojemu delu tega bremena po presoji sodišča ni zadostil s trditvami na osebnem razgovoru 22. 6. 2016 v navzočnosti pooblaščenca, ki je ustrezno kvalificiran svetovalec za begunce.

14Navsezadnje pa so sistemske pomanjkljivosti objektivna dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih institucij oz. pristojnih organov

(3)

Tožnik pa niti ne zatrjuje, da bi bodisi ESČP ali UNHCR obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. Po presoji sodišča zatrjevanih pomanjkljivosti tako ni mogoče enačiti s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišču tudi ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju na Hrvaškem v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih in pogojih za sprejem.

15Tožnik se v tožbi sklicuje na različna poročila, s katerimi želi izkazati sistemske pomanjkljivostih v azilnem postopku na Hrvaškem. Glede na datume teh poročil je razvidno, da so te informacije obstajale že v času izdaje izpodbijanega akta, tožnik pa ni navedel nobenega opravičenega razloga, zakaj jih ni mogel navesti že v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik pa je imel v postopku zagotovljeno ustrezno pravno pomoč. Zato gre za po presoji sodišča za nedopustne tožbene novote, ki jih v skladu z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni mogoče upoštevati. Po tej določbi sicer tožnik lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora prepričljivo obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, nova dejstva in novi dokazi pa se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji izdaje upravnega akta in jih stranka upravičeno ni mogla navesti ali predložiti v postopku izdaje upravnega akta. Vendar pa tožnik v tožbi ne navaja in niti ne obrazloži, zakaj ni predhodno v upravnem postopku uveljavljal omenjenih trditev s sklicevanjem na v tožbi citirana poročila, ki zadevajo zatrjevano nevzdržno stanje na Hrvaškem in kršitve človekovih pravic.

16Glede prihodnjih ravnanj v Republiki Hrvaški, ki bi v tožnikovem primeru lahko pomenile resnično nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, pa se sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev toženke (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), da Dublinska uredba temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanja načela nevračanja) in da se zato vse te države štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti kot varne tretje države. Res je takšno domnevo mogoče izpodbijati, kot navaja tožnik, vendar tožniku tega v postopku ni uspelo. V skladu z določili Ženevske konvencije in Newyorškega protokola o statusu beguncev v zvezi z 8. členom Ustave RS se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje, t.j. spoštovanje načela nevračanja. V tem smislu in brez vpliva na merila odgovornosti, določena v Dublinski uredbi, se države članice, ki vse spoštujejo načelo nevračanja, štejejo kot varne za državljane tretjih držav.

17Upoštevajoč vse zgornje navedeno sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, da v obravnavnem primeru niso podani elementi, ki bi kazali na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi pomenili utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

18Iz izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da se je toženka do vseh relevantnih tožnikovih navedb obrazloženo opredelila. Glede očitka v zvezi z zdravstveno oskrbe in pomoči, pa je tožnik tudi sam povedal, da je imel dostop do zdravniške oskrbe, ki sicer po njegovem mnenju ni bila dobra, vendar iz tako splošnih navedb ni mogoče sklepati, da so na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Tudi ne gre za to, da tožnik ni individualno obravnavan, kot meni tožnik. Toženka je v postopku postavljala tudi dodatna vprašanja. Tožnik je v postopku tudi pravnega svetovalca, ki teh očitkov, kot jih sedaj navaja tožnik v tožbi, ni posebej izpostavljal. Če bi bilo stanje na Hrvaškem res tako nevzdržno, kot želi tožnik prikazati v tožbi, sodišče meni, da bi tožnik to moral omeniti tudi v upravnem postopku v osebnem razgovoru z razlogi, ki bi kazali na nevzdržno stanje glede prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem.

19Ker obstoj pogojev po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe, to je utemeljene domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, ni izkazan, dokazna ocena tožene stranke tudi ni v nasprotju z načelom materialne resnice (8. člen ZUP). Izpodbijana odločitev pa ima vse sestavine po 214. členu ZUP in jo je mogoče preizkusiti.

20Glede na navedeno je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, niti kršitev Ustave RS in EKČP, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II. izreka:

21Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe ni izkazal pravnega interesa. Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito vložil 30. 5. 2016, kar pa je že po uveljavitvi „novega“ Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), zaradi česar za postopek sodnega varstva ni upoštevna prehodna določba 125. člena ZMZ-1, v skladu s katero se za primere, če je prošnja za mednarodno zaščito vložena pred uveljavitvijo ZMZ-1, za postopke sodnega varstva še vedno uporabljata določbi 74. člena in 75. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). V obravnavanem primeru je treba tako uporabiti določbe ZMZ-1, po katerem glede na določbo 71. člena v zvezi s 73. členom ZUS-1 pritožba zoper sodbo ni dovoljena. Navedeno pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, zaradi česar tožnik nima več pravnega interesa za zahtevo za začasno zadržanje izvršitve izpodbijanega sklepa, ki je časovno vezana na čas do pravnomočnosti sodne odločbe.

----------

opomba (1) : Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL L 180/31 z dne 29. 6. 2013).

opomba (2) : Glej sodba Sodišča evropske unije (SEU) v zadevi C-394/12 z dne 10. 12. 2013.

opomba (3) : 2. Glej sodbo VS RS I Up 157/2016 z dne 5. 5. 2016, točka 9 obrazložitve.