UPRS sodba I U 766/2016

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za vložitev tožbe zoper predsednico Okrajnega sodišča v Škofji Loki, zavrnila.

2Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 29. 10. 2015 vložil prošnjo za BPP za vložitev tožbe zoper predsednico Okrajnega sodišča v Škofji Loki zaradi odškodnine v višini 10.000.000,00 EUR. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da zadeva ne izpolnjuje vsebinskega pogoja po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Gre za eno v nizu vlog, ki jih je tožnik vlagal zoper različne osebe za nerazumne zneske odškodnine. Tožniku je bila v zadevi Bpp 213/2015 nudena BPP v obliki treh ur pravnega svetovanja po odvetniku v zvezi z različnimi pravdnimi postopki, ki jih je tožnik sprožil. Po nudenju pravnega svetovanja z vpogledom v različne pravdne zadeve, je odvetnik v poročilu napisal, da je tožniku jasno in točno povedal, da glede na dejansko stanje, subjektivne in objektivne okoliščine, ni možnosti za uspeh. Glede na veliko število zadev in nerazumno visoke vrednosti sporov je očitno, da tožnik zlorablja možnost BPP za vlaganje tožb za zadeve, za katere ne bi uporabil pravnih storitev, če bi mu njegov materialni položaj to omogočal. Zato je tožena stranka tožnikovo prošnjo za BPP na podlagi 24. člena ZBPP zavrnila.

3Tožnik je vložil tožbo, v kateri navaja, da se pritožuje, ker je odvetnik „dal roke stran“ zaradi previsokih odškodninskih zneskov, ki jih je postavil, čeprav je tožnik odvetniku rekel, da naj te zneske ustrezno popravi. BPP nujno potrebuje za pisanje boljših tožb ter za zastopanje pred sodiščem. Ker odvetnik tega ni storil, tožnik meni, da so mu kršene pravice do BPP. Do BPP je upravičen, ker je bil prejemnik denarne socialne pomoči in verjetno bo tudi v prihodnje. Predlaga, da se popravi napaka in se mu dodeli BPP, ker jo nujno potrebuje.

4Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5Tožba ni utemeljena.

6Po mnenju sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Tožena stranka je v predmetnem postopku odločila na podlagi določbe 24. člena ZBPP, ki jo je tudi pravilno uporabila. Po navedeni določbi je pri presoji glede dodelitve BPP kot pogoj potrebno upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Predvsem je treba upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča pogoj, da so podani verjetni izgledi za uspeh, ni izkazan, sodišče pa se strinja z navedbami iz obrazložitve izpodbijane odločbe. V zadevi Bpp 213/2015 je bila tožniku nudena BPP v obliki treh ur pravnega svetovanja po odvetniku v zvezi z različnimi pravdnimi postopki, ki jih je tožnik sprožil. Tožniku je bila torej nudena BPP ravno iz razloga, da se preizkusi uspešnost konkretnih zadev v zvezi s katerimi tožnik prosi za BPP. Iz poročila odvetnika izhaja, da tožnik v zadevah za katere prosi za BPP glede na dejansko stanje, subjektivne in objektivne okoliščine v navedenih zadevah nima možnosti za uspeh. Sodišče se s temi razlogi strinja, kar je pravilno pojasnila tudi toženka. Tudi po presoji sodišča tožnik v navedenih primerih s tožbo ne bi uspel. Zato je po presoji sodišča tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, sodišče pa ni ugotovilo, da bi bila v postopku kršena pravila postopka.

7Ker se pri presoji za dodelitev BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za BPP, tudi po presoji sodišča tožnikova prošnja ne izpolnjuje vsebinskega pogoja po 24. členu ZBPP za dodelitev BPP.

8Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

9Sodišče je odločalo po sodnici posameznici na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.