VSM sklep IV Kp 39000/2015

I. Pritožba zagovornice obsojenega M.Š. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II Kr 39000/2015 z dne 31. 1. 2017 zavrnilo predlog zagovornice obsojenega M.Š. za izvršitev kazni zapora eno leto in osem mesecev, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 39000/2015 z dne 12. 1. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Kp 39000/2015 z dne 13. 10. 2016, z opravljanjem dela v splošno korist.

2Zoper ta sklep se je pritožila obsojenčeva zagovornica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeni sklep spremeni tako, da prošnji obsojenega ugodi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po stališču pritožbe so zaključki prvostopnega sodišča, da okoliščine, da je obsojenec star 67 let, da je upokojen, da je urejena osebnost, da ni več prokurist in lastnik družbe M.E. d.o.o., ne predstavljajo takšnih subjektivnih okoliščin, ki bi opravičevale nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist, ker so podane takšne objektivne okoliščine, povezane predvsem s težo storjenega kaznivega dejanja, ki izreku nadomestne izvršitve kazni nasprotujejo, zmotni in v nasprotju z določbo devetega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), katere vsebino sodišče prve stopnje sicer pravilno povzema v točki 4 obrazložitve sklepa. Obsojenec je bil prvič obravnavan na sodišču, družbo M.E. d.o.o., katere lastnik je bil v času izreka prvostopne sodbe, je prodal, družba M.E. d.o.o. pa je dne 26. 1. 2017 v celoti poravnala s sodbo izrečeno denarno kazen v višini 100.000,00 EUR kljub odobreni prošnji za obročno plačilo. Obsojenec je sedaj upokojen, pa sodišče prve stopnje kljub temu smatra, da za družbo predstavlja takšno nevarnost, da niso podani pogoji za alternativno prestajanje preostanka s pravnomočno sodbo izrečene zaporne kazni in da bo le prestana zaporna kazen pri njemu dosegla namen kaznovanja, ki ga sodišče zasleduje z izrekom prostostne kazni. Zaključki sodišča prve stopnje so tudi zelo pristranski, še posebej ob upoštevanju dejstva, da sodišča pri hujših kaznivih dejanjih ugodijo prošnjam obsojencev. Obsojeni Š. je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena kazen zapora do treh let, kar nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je storil za družbo zelo škodljivo kaznivo dejanje. Pritožba tudi ne soglaša s stališčem Vrhovnega sodišča iz sodbe I Ips 148/2010 z dne 21. 4. 2011, da je odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni postopek, ki je analogen postopku sodne odmere kazni. Vedenje obsojenca po izreku sodbe je bilo dobesedno vzorno in niso podane prav nobene okoliščine, ki bi kazale, da bi lahko ponovil kaznivo dejanje. Izrečena zaporna kazen je nanj dovolj preventivno vplivala, okoliščina, da dejanja do izreka sodbe ni obžaloval, pa je bila upoštevana pri izreku višine zaporne kazni in zato se ne more upoštevati kot obsojenčevo vedenje ob času odločanja o predmetni prošnji, torej v smislu presoje okoliščin iz devetega odstavka 86. člena KZ-1.

5Sodišče prve stopnje je s pavšalnimi in zmotnimi zaključki kršilo obsojenčevo ustavno pravico iz 22. člena Ustave Republike Slovenije in iz 6. in 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. V izpodbijanem sklepu v nasprotju s sodno prakso navaja, da obsojeni kljub okoliščinam, da je sedaj upokojen, da je oče enega otroka in dedek, da živi v izvenzakonski skupnosti, da ni več lastnik družbe M.E. d.o.o. in da je kot prokurist izbrisan iz sodnega registra, ne more zaslužiti zaupanja sodišča in da v kolikor bi mu to omogočilo alternativno prestajanje preostanka izrečene zaporne kazni, to ne bi bilo v smislu 86. člena KZ-1. Vrhovno sodišče RS je v odločbi I Ip 130/2009 z dne 21. 5. 2009 navedlo, da ima individualizacija kazni posebno vsebino v postopku izvrševanja kazni zapora in torej tudi pri odločanju o njegovi nadomestitvi z delom v splošno korist in da ta zakonsko določen ukrep širi možnost individualizacije v fazi izvrševanja kazni.

6Zagovornica z navedenimi pritožbenimi izvajanji povzema vsebino podanega predloga za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist, ki ga je sodišče prve stopnje z napadenim sklepom utemeljeno zavrnilo, ker je prišlo do pravilnega zaključka, da s takim načinom izvršitve kazni ne bi bil dosežen namen izrekanja kazenskih sankcij, katerega vsebino je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v točki 11 obrazložitve napadenega sklepa, kjer navaja, da mora kazen zapora ohraniti svoje bistvo (povračilnost v smislu sodobnega pojmovanja), to je neodobravanje kršitev norm na način, ki obsojenca tako ali drugače prizadene in ki je v določenih primerih celo nujen ukrep, potreben za izločitev nevarnih storilcev iz okolja. Izrek kazni more biti koristen tako za kaznovano osebo kot tudi za družbo, kazen pa mora preventivno vplivati ne le na storilca, temveč tudi na druge. Sodišče prve stopnje je prepričano, da nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist pri obsojencu ne bi dosegla namena, ki se ga zasleduje z izrekom prostostne kazni, prav tako pa ne bi delovala generalno in specialno preventivno. Pri tem izhaja predvsem iz teže in načina storitve kaznivega dejanja, za katero je bila obsojencu s pravnomočno sodbo izrečena kazen zapora in z upoštevanjem stopnje obsojenčeve krivde ter okoliščin, v katerih je kaznivo dejanje izvršil. Le tega je izvrševal dalj časa, kontinuirano ter s svojim ravnanjem pristojni državni organ kar 1876 krat spravil v zmoto, da je overil lažno vsebino s strani obsojenca predloženih obrazcev o prijavi začasnega prebivališča, z lažnimi navedbami o bivanju posameznikov v samskem domu, kar je počel več kot dve leti, pri čemer se je število vloženih obrazcev iz leta v leto povečevalo. Obsojenec do storjenega kaznivega dejanja ni pokazal kritičnosti, kar po oceni sodišče prve stopnje kaže na njegovo nespoštovanje pravnih in družbenih norm ter vrednot, zaradi česar se izvršitev kazni zapora pokaže kot edini pravični, primeren in ustrezen ukrep zoper obsojenca. Da gre za eno družbi bolj škodljivih kaznivih dejanj sodišče prve stopnje utemeljuje s tem, da je bilo obsojenčevo ravnanje v nasprotju z javnim interesom Republike Slovenije, saj upravna enota na podlagi podatkov, ki jih zbere in jih ji posreduje stanodajalec, kar je bil obsojenec, vodi in vzdržuje register stalnega prebivalstva, ti podatki pa so podlaga tudi za vzdrževanje registrov in evidenc drugih uporabnikov za odločanje o postopkih za izvajanje javnih pooblastil (točka 10 obrazložitve).

7Z navedenimi razlogi prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Z njimi prvostopno sodišče tehtno, pravilno in povsem sprejemljivo pojasnjuje, zakaj pri obsojencu ne obstajajo pogoji za alternativni način izvršitve izrečene kazni zapora. Prvostopno sodišče je presojalo tako objektivne kot subjektivne okoliščine ter vse vidike namena izreka in izvrševanja kazni zapora, ne le tistih, ki zadevajo obsojenca in jih poudarja pritožba ter so bili navedeni v predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - starost obsojenca, njegove osebne in družinske razmere, posledice izrečene kazenske sankcije, v povezavi z njegovim psihičnim in fizičnim zdravjem. Upoštevalo je tudi generalni namen izrekanja in izvršitve kazni zapora, ki ga pritožba povsem zanemari, je pa prav tako upošteven pri odločanju o alternativnem načinu izvršitve zaporne kazni. To izhaja iz stališča, ki ga je sprejelo in obrazložilo Vrhovno sodišče, in ne le v sodbi I Ips 148/2010 z dne 21. 4. 2011, s katero zagovornica v pritožbi izrecno ne soglaša, temveč tudi v drugih svojih odločbah (npr. I Ips 191/2010, I Ips 25/2010, I Ips 123/2011, I Ips 19468/2014, I Ips 305/2009). V njih Vrhovno sodišče posebej izpostavlja, da se z izvršitvijo kazenske sankcije uresničuje splošen namen izrekanja kazenskih sankcij, to je zagotoviti spoštovanje prava in preprečiti grobe kršitve ali ogrožanja pravnih vrednot, zavarovanih s kazensko zakonodajo, pri čemer se s kaznijo (še posebej zaporno, kot edino prostostno kaznijo), uveljavljata dva temeljna namena: povračilnost (retribucija) in preprečevanje (prevencija). Oba navedena namena je mogoče doseči z ustrezno individualizacijo kazni, to je z njeno prilagoditvijo nevarnosti konkretnega kaznivega dejanja in storilčevi osebnosti ali drugače povedano: s prilagoditvijo kazni teži dejanja in krivdi ter s primerjavo z enakimi dejanji drugih storilcev (pravičnost) in kaznijo, ki vpliva na storilčevo bodoče vedenje in vedenje drugih, da ne bi delali kaznivih dejanj (smotrnost). Pritožba se sicer sklicuje na sodbo Vrhovega sodišča I Ips 130/2009, vendar povzema samo tisti del njene obrazložitve, ki ustreza pritožbi, prezre pa, da je Vrhovno sodišče ob tem, ko je v njej obrazložilo načelo individualizacije kazni, kar navaja pritožba, obrazložilo tudi, da mora izvršitev kazni zapora ohraniti svoje bistvo (povračilnost v smislu sodobnega pojmovanja), to je neodobravanje kršitve norm, na način, ki obsojenca tako ali drugače prizadene in ki je v določenih primerih celo nujen ukrep potreben za izločitev nevarnih storilcev iz okolja. Tako kot velja za predpisovanje in izrek kazni, mora po stališču, obrazloženem v citirani sodbi Vrhovnega sodišča, tudi način izvršitve kazni odvračati obsojenca in druge od izvrševanja kaznivih dejanj; skratka, biti mora koristen tako za kaznovano osebo, kot za družbo. Glede na navedeno odločanje o načinu izvrševanja kazni zapora temelji na poglobljenem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin povezanih tako z osebnostjo storilca, kot tudi z njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni. Tako stališče pa je v svoji obrazložitvi v napadenem sklepu povzelo tudi sodišče prve stopnje (točka 11).

8Sodišče prve stopnje se torej ni osredotočilo le na okoliščine, povezane z osebnostjo storilca, kot to počne pritožba, temveč je pravilno ocenilo in presodilo tudi okoliščine povezane s kaznivim dejanjem ter z ustrezno presojo, ki jo je v napadenem sklepu tudi razumno obrazložilo, odločilo, da predlog obsojenca za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist ni sprejemljiv.

9Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom o pravilnosti napadenega sklepa, še manj pa bi potrjevalo v njej zatrjevane, s strani sodišča prve stopnje zagrešene kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije ter 6. in 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, katerih ni ugotovilo pritožbeno sodišče, je bilo o pritožbi odločiti, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP).

10Odločba o obveznosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP ter Zakona o sodnih taksah, sodna taksa pa je bila odmerjena po tar. št. 74013 Taksne tarife.