VSM sklep IV Kp 30983/2013

I. Pritožba zagovornice obsojenega A. A. a se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni A. A. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog zagovornice obsojenega A. A., da se mu enotna kazen 1 leto in 3 mesece zapora, izrečena s pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici I K 30983/2013 z dne 9. 6. 2014, ki je bila preklicana s sodbo II Kr 30983/2013 z dne 29. 8. 2016, nadomesti z delom v splošno korist.

2Zoper tak sklep se pritožuje obsojenčeva zagovornica s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu obsojenca za nadomestitev kazni zapora z opravo dela v splošno korist ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja pritožnica z navedbami, da prvostopno sodišče ni presodilo vseh okoliščin, ni izvedlo nobenega predlaganega dokaza in svoje odločitve tudi ni obrazložilo, zaradi česar izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar bi naj bila tudi podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Po oceni pritožnice tako iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, katere konkretne okoliščine, povezane z dejanjem in z osebnostjo obsojenca, je sodišče upoštevalo in kako jih je ovrednotilo. Prvostopno sodišče pa po oceni pritožnice nadalje tudi ni razumno utemeljilo katere objektivne in subjektivne okoliščine so bile odločilne za oceno, da je namen kaznovanja in izrekanja kazni mogoče v obravnavani zadevi doseči zgolj z izvršitvijo zaporne kazni. Prav tako pritožnica sodišču očita tudi, da ni upoštevalo zakonskih določb osmega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), saj ni presodilo vseh okoliščin in ni upoštevalo vedenja obsojenca v času odločanja, nevarnosti ponovitve dejanj na prostosti, možnosti in sposobnosti za opravljanje primernega dela ter osebne družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni.

4S pritožnico pa ni mogoče soglašati. Izpodbijani sklep namreč vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi tistih, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnica. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj meni, da pri obsojencu niso podani razlogi za alternativno prestajanje zaporne kazni. V točki 4 svojega sklepa je tako sodišče prve stopnje pojasnilo, da so v obravnavani zadevi sicer podani formalni pogoji za alternativno prestajanje zaporne kazni na način, kot je to predlagala obsojenčeva zagovornica, da pa obsojenec glede na svoje osebne lastnosti ne more biti deležen zaupanja, potrebnega za nadomestitev kazni zapora z opravljanjem dela v splošno korist. Kot je to obrazloženo v izpodbijanem sklepu, je namreč obsojencu v obravnavani zadevi že bila dana možnost, da se izogne zaporni kazni. Izrečena mu je bila namreč pogojna obsodba z določenim posebnim pogojem, ki pa ga obsojenec ni izpolnil. In kot je to v izpodbijanem sklepu navedlo že prvostopno sodišče, je obsojenec vse do poziva na prestajanje zaporne kazni v celoti ignoriral odločitve sodišča in zneskov, ki mu jih je v plačilo naložilo sodišče, ni niti deloma poravnal vse dotlej, dokler sodišče pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve obveznosti ni preklicalo in obsojencu poslalo poziv na prestajanje zaporne kazni. In šele tedaj je obsojenec pristopil k delnemu plačilu dolgovanih zneskov. S takšnim svojim ravnanjem, ko je v celoti ignoriral to, kar mu je naložilo sodišče, pa je obsojenec izkazal svoj odnos do kaznivega dejanja. Ob navedenem pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tak odnos obsojenca ne daje podlage za zaključek, da bo pri obsojencu dosežen namen kaznovanja z alternativno izvršitvijo kazni.

5Sodišče že izrečeno kazen zapora namreč nadomesti z urami dela v splošno korist, torej na način, ki ne pomeni odvzema prostosti le, če meni, da bo tak ukrep glede na težo, okoliščine in vzroke za dejanje ter nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo, smotrn. Sodišče pa pri tem upošteva tako objektivne, kot subjektivne okoliščine storilca ter njegovo privolitev oziroma soglasje k takšnemu načinu izvrševanja kazni zapora. Pri odločanju o predlogu za nadomestitev zaporne kazni z opravljanjem družbeno koristnega dela gre torej za diskrecijsko pravico sodišča, ki jo mora izvrševati v skladu s splošnim smotrom tega predpisa, ki je v subjektivnem smislu v tem, da se storilec tudi pri prevzemanju posledic kaznivega dejanja obravnava kot svobodna oseba, ki zavestno „poravnava škodo“, ki jo je povzročil s svojim ravnanjem oziroma poravnava storjeno kršitev prava (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 89/2005). V obsojenčevem ravnanju pa ni zaslediti prav nobenih okoliščin na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bi glede na težo, okoliščine in vzroke za kaznivo dejanje, ki ga je obsojenec izvršil ter nevarnost, ki jo kot storilec kaznivega dejanja predstavlja za družbo, izrek predlaganega ukrepa bil smotrn. Ne le teža obsojenčevih kaznivih dejanj in obsojenčeva vztrajnost pri izvršitvi, ko je v krajšem časovnem obdobju izvršil celo serijo istovrstnih kaznivih dejanj, temveč tudi njegove subjektivne lastnosti, odnos do storjenih kaznivih dejanj in oškodovancev, ko obsojenec oškodovancem ni povrnil ničesar od škode, ki jo je povzročil z obravnavani kaznivimi dejanji, pozivom sodišča pa se ni odzival, saj na naroke ni pristopil, pa je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da okoliščine na strani obsojenca niso takšne, da bi opravičevale nadomestitev izrečene zaporne kazni z delom v splošno korist. Zato je predlog obsojenčeve zagovornice tudi utemeljeno zavrnilo.

6Kazen zapora mora ohraniti svoje bistvo (povračilnost v smislu sodobnega pojmovanja), to je neodobravanje kršitev norm na način, ki obsojenca tako ali drugače prizadene, in ki je v določenih primerih celo nujen ukrep, potreben za izločitev nevarnih storilcev iz okolja. Tako kot to velja za predpisovanje in izrekanje kazni, mora namreč tudi način izvršitve odvračati obsojenca in druge od izvrševanja kaznivih dejanj; skratka mora biti koristen tako za kaznovano osebo, kot za družbo. Prvostopno sodišče je v obravnavani zadevi utemeljeno zaključilo, da nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist pri obsojencu ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, prav tako pa takšna nadomestitev tudi ne bi delovala generalno in specialno preventivno, niti ne v smeri resocializacije storilca, saj ga ne bi odvračala od morebitnega podobnega ravnanja v prihodnje. Vse navedeno je v izpodbijanem sklepu prvostopno sodišče dovolj tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato so pritožbene trditve v smeri, da izpodbijani sklep ni dovolj obrazložen, da ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih, brez podlage.

7Ob razlogih, ki jih je pod točko 4 izpodbijanega sklepa navedlo že prvostopno sodišče, ko je obsojenec tudi sam že na naroku za preklic pogojne obsodbe (l. št. 332) povedal, da dela v tujini in zasluži približno 1.400,00 EUR mesečno, pa kljub temu oškodovancem ni plačal ničesar, in ker tudi iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je predložila obramba, izhaja da je obsojenec razpolagal z denarnimi sredstvi, pa kljub temu oškodovancem ni plačal ničesar, vse do takrat, ko je postalo jasno, da bi moral na prestajanje kazni, pa ne more biti uspešna pritožba niti v delu, ko skuša prepričati, da obsojenec zaradi objektivnih okoliščin ni bil zmožen plačila povzročene škode. Obsojenčevo ravnanje, ko po vseh letih od storitve kaznivega dejanja oškodovancem do poziva na prestajanje zaporne kazni ni plačal prav ničesar, čeprav bi, kot je to že navedeno, tudi po oceni pritožbenega sodišča tega bil zmožen, pritožba s prikazovanjem, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ne more biti uspešna.

8Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve v smeri, da bi moralo sodišče izvesti predlagane dokaze. Kaj konkretno bi obsojenec s predlaganimi dokazi želel dokazati, namreč pritožnica ni navedla niti v predlogu, tega pa ni pojasnila niti v pritožbi zoper izpodbijani sklep. V čem konkretno bi izvedba predlagani dokazov vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa in kaj bi obsojenec s predlaganimi dokazi želel dokazati, pa ni pojasnil niti obsojenec sam, ki se, kot že navedeno, narokov, ki jih je razpisovalo sodišče, ni niti udeležil, pri čemer pa je prav zaslišanje obsojenca eden od dokazov, ki jih je predlagala zagovornica. Glede na vse navedeno, in ker tudi obsojenčeva mladost in okoliščina, da po obravnavanih kaznivih dejanjih ni bil več kaznovan, kot tudi izvedba v predlogu predlaganih dokazov ne bi mogla z ničemer vplivati na zaključek, da bo namen kaznovanja pri obsojencu dosežen le z izrečeno kaznijo zapora, je bilo pritožbo potrebno zavrniti kot neutemeljeno. Ob vsem navedenem, ko tudi obsojenčeve družinske okoliščine in delna poravnava dolgovanega zneska po prejemu poziva na prestajanje zaporne kazni ne morejo biti razlog za drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper izpodbijani sklep zavrniti kot neutemeljeno.

9Odločba obveznosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. in prvem odstavku 98. člena ZKP ter Zakona o sodnih taksah, sodna taksa pa je bila odmerjena po tarifni številki 74013 Taksne tarife.