VSM sklep IV Kp 29352/2010

I. Pritožba zagovornikov obsojene S.M. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeno se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 30. 1. 2017 zavrnilo predlog zagovornikov obsojene S.M. z dne 14. 10. 2016 za nadomestitev kazni 10 mesecev zapora, ki je bila obsojeni izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II Kr 29352/2010 z dne 2. 2. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 29352/2010 z dne 30. 8. 2016, z delom v splošno korist oziroma z zaporom ob koncu tedna, predlog za nadomestitev te kazni s hišnim zaporom pa kot nedovoljen zavrglo. Navedeno je bilo storjeno s sklepom II Kr 29352/2010.

2Zoper sklep so se pritožili obsojenkini zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču smiselno predlagajo, da sklep spremeni tako, da navedenemu predlogu ugodi ter še, da izvršitev kazni zapora odloži.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena. Prva kršitev v pritožbi neposredno ni obrazložena, temveč je v delu, ko pritožniki nasprotujejo ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi z delom v splošno korist, navedeno, da je sodišče prve stopnje to stanje nepopolno ugotovilo, saj se ni opredelilo do subjektivno objektivnih kriterijev iz osmega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). To sta dve različni stvari. Pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje določa vsebinsko ali materialno ustreznost sodne odločbe, obrazložena odločilna dejstva pa njeno procesno ali formalno ustreznost. Glede slednje je pritožnike napotiti na 3. točko obrazložitve sklepa, v kateri so povzete dejanske okoliščine iz zakonskega opisa v osmem odstavku 86. člena KZ-1, da bi bile nato v 10. do 14. točki obrazložitve razumljivo konkretizirane. Očitek o neopredeljenosti sodišča prve stopnje do odločilnih dejstev je tako netočen ter ga je bilo v smislu posredno obrazložene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zavrniti.

5Različno od zgornjega je druga bistvena kršitev določb kazenskega postopka v pritožbi neposredno obrazložena. Po citiranih ustavnih določbah v zvezi s pravnimi jamstvi v kazenskem postopku (29. člen Ustave R Slovenije; v nadaljevanju Ustava), enakim varstvom pravic (22. člen Ustave), začasno razveljavitvijo pravic (16. člen Ustave), navedeni odločbi Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 ter po citiranih zakonskih določbah v zvezi z resničnostjo in popolnostjo ugotovljenih dejstev, pomembnih za izdajo zakonite odločbe (17. člen ZKP) ter v zvezi s prosto presojo dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) pritožniki štejejo zavrnitev dokaznih predlogov za neutemeljeno. Dokazni predlogi po obsojenčevem zaslišanju, potem po zaslišanju psihologa M.B. ter po pridobitvi mnenja s strani Centra za socialno delo M., so bili namreč podani v zvezi z ugotavljanjem obsojenkinih osebnih in družinskih razmer, ki bi pokazale, da se obsojenkina mladoletna hči nahaja v takšnem obdobju, ko nujno potrebuje obsojenkino osebno podporo.

6Pritožbeno sodišče v splošnem ne more nasprotovati pomenu obsojenkinih osebnih in družinskih razmer pri odločitvi v zvezi s prestajanjem kazni zapora z izvršitvijo ob koncu tedna, kot z delom v splošno korist. Toda to niso edine okoliščine, ki morajo biti pri navedenih odločitvah upoštevane in ne okoliščine, ki bi po pravilnih razlogih sodišča prve stopnje že po sebi zahtevale nadomestitev prestajanja kazni zapora, s katerim izmed tako imenovanih alternativnih načinov. Razen tega so bile predhodno ugotovljene okoliščine, po katerih je jasno, da obsojenkina hči niti v drugih primerih obsojenkine odsotnosti ni bila prepuščena sama sebi, če je že prezreti, da tudi v primeru kateregakoli nadomestnega načina prestajanja kazni zapora s hčerko ne moreta ostati enako povezani kot tedaj, ko obsojeni kazen zapora sploh ne bi bila izrečena. Utemeljenost dokaznih predlogov je bilo tako presojati širše in hkrati upoštevati naravo dejstva, ki bi naj bilo s predlaganimi dokazi ugotovljeno, in ki je bilo s strani sodišča prve stopnje pravilno ocenjeno kot odvečno. V takšnem primeru pa uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ne more biti podana.

7Pritožniki nasprotujejo ugotovljenim odločilnim dejstvom z obrazložitvijo, po kateri je obsojenka še pred pravnomočnostjo pogojne obsodbe oškodovanki vrnila 11.000,00 EUR in nato še 1.100,00 EUR, kar je ustrezalo njenim tedanjim zmožnostim. Upoštevano bi moralo biti še, da je kaznivo dejanje storila v obdobju ponavljajočih se duševnih motenj, medtem ko kasneje kaznivih dejanj ni ponavljala. Obsojena je sposobna in zmožna opravljati delo v splošno korist, hkrati pa je osebnostno toliko urejena, da niti prestajanja kazni zapora ob koncu tedna ne bi zlorabila. Končno, obsojena bi z nadomeščenim prestajanjem kazni zapora dobila priložnost dokazati, da je zmožna živeti brez izvrševanja kaznivih dejanj, njena hči pa bi ne bila ob podporo, ki jo po mnenju Svetovalnega centra za otroka, mladostnike in starše, nujno potrebuje.

8Pri povzetem gre za lastno oceno, ki je v delu netočna, v ostalem pa pomanjkljiva. Kdaj in kako je obsojenka vrnila 11.000,00 EUR in 1.100,00 EUR, je pravilno ugotovljeno v 11. točki obrazložitve sklepa, ko je treba razlikovati med vračanjem protipravno pridobljene koristi med kazenskim postopkom, v času posebno določenega pogoja po izrečeni pogojni obsodbi in v postopku za njen preklic. Tedaj se izkaže, da kaznivo dejanje zaradi višine protipravno pridobljene koristi in kljub vrnjenim 11.000,00 EUR še vedno ni bilo lahko, ter da je obsojena vrnila 1.100,00 EUR med postopkom za preklic pogojne obsodbe in ne morebiti v času, ki ji je bil določen s to obsodbo.

9Pomembno je tudi, da zatrjevano obsojenkino osebnostno urejenost kazi podatek, da je bila 6. 6. 2015 pravnomočno spoznana za odgovorno za prekršek zaradi vožnje pod vplivom alkohola in prekoračitve dovoljene hitrosti ter dejstvo, da se nahaja v dveh kazenskih postopkih, od tega za kaznivo dejanje, ki bi naj bilo storjeno veliko po kaznivem dejanju, za katero je bila pravnomočno obsojena. Ob takšnih dejstvih, in ko je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve sklepa, podrobno, z upoštevanjem več podlag, preizkusilo učinke obsojenkine odsotnosti v razmerju do odraščajoče hčerke, ki kot rečeno tudi v primeru drugih obsojenkinih odsotnostih ni bila prepuščena sama sebi, izvršitev kazni zapora, s katerim izmed obravnavanih nadomestnih načinov izvršitve, niti po presoji pritožbenega sodišča, ne bi ohranila povračilnosti kot svojega bistva. Glede na težo storjenega kaznivega dejanja, potem glede na obsojenkina nezadostna prizadevanja po odpravi oziroma zmanjšanju njegovih posledic ter glede na njene osebne okoliščine, ki po zgornjem ne utemeljujejo pritožbene ugotovitve o obsojenkini spremenjenosti, bi ob drugačni odločitvi nastopilo nesorazmerje, ki ga kljub neizogibno manjši obsojenkini navzočnosti pri odpravljanju hčerinih težav, ni mogoče upravičiti.

10Po obrazloženem, in ko se pritožniki zoper II. točko izreka sklepa očitno niso pritožili ter, ko je odločanje o prošnji za odlog izvršitve kazni predmet postopka, ki poteka po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obsojene S.M. odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11Odločba o obsojenkini oprostitvi plačila sodne takse temelji na 11. členu Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ko so bile ugotovljene premoženjske razmere, ki tovrstnega plačila ne dopuščajo.