VSM sodba II Kp 28185/2015

Pritožba višjega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 28185/2015 po določbi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega A.S. oprostilo obtožbe v smeri storitve kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s členom 34 KZ-1. Po drugem odstavku 96. člena ZKP pa je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun.

2Proti taki sodbi se je pritožil višji državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo v smislu prvega odstavka 394. člena ZKP tako spremeni, da obdolženca spozna za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1 in mu izreče kazen štiri leta in šest mesecev zapora, da v nasprotnem obdolženega spozna za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1 in mu izreče kazen deset mesecev zapora, podredno pa, da napadeno sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

3Na pritožbo je podal odgovor zagovornik obdolženega A.S., v njej predlaga, da pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne pritožbo in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi dne 15. 3. 2017 opravilo sejo, na kateri so bili navzoči obdolženec, njegov zagovornik in višji državni tožilec.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po izvedenem dokaznem postopku prvostopno sodišče ni moglo ovreči niti zagovora obdolženca, niti izpovedbe oškodovanke, glede opisanega dogajanja v vozilu; je pa glede na vse izvedene dokaze (in tudi opravljen sodni eksperiment) bolj verjetno, da se je dogajanje v vozilu odvilo tako, kot ga je v svojem zagovoru navedel obdolženec, in sicer posebej v delu, ko navedeni opisuje dogajanje glede ignoriranja oškodovanke (ki se ni hotela z njim pogovarjati oziroma mu odgovarjati) in za tem njegovega namena, da zapusti vozilo, zato je obdolženega A.S. oprostilo očitka obtožbe. Na tak zaključek prvostopnega sodišča nakazuje tudi navedba oškodovanke, ko je izpovedala, da je bila v vozilu, na sicer kratki poti, cca 2 minuti tišina oziroma se nista pogovarjala. Na podlagi takšne navedbe oškodovanke se je prvostopnemu sodišču zdela bolj verjetna varianta, da je obdolženec dejansko želel zapustiti vozilo in v posledici tega odprl vrata, nakar bi ga naj oškodovanka vlekla nazaj, v tistem pa je obdolženec z namenom, da se izvleče, v predalu vrat tudi zatipal izvijač; z istim namenom, da ga oškodovanka spusti, jo je pred tem udaril v predel trebuha, kot je to sama povedala tudi oškodovanka, ker pa očitno s tem udarcem z roko ni dosegel namena, je s pograbljenim izvijačem z desno roko zamahnil čez svoje telo v smeri oškodovanke in jo pri tem zadel v predel prsi na desni strani. Obdolženec se je pri tem, ko je pred navedenim drugim udarcem, tudi nagnil proti oškodovanki, ter se pri tem zasukal v sedežu, kar je smiselno izpovedala tudi oškodovanka. Ker pa je za tem oškodovanka, kot je sama povedala, šla proti obdolžencu oziroma z desno roko zamahnila proti obdolžencu je pri tem v posledici zamaha obdolženca nastala še naslednja poškodba in sicer na desni podlahti. Pri tem prvostopno sodišče še izpostavi, da ne gre spregledati tudi izpovedbe oziroma izvida in mnenja izvedenca sodne medicine doc. dr. T.Z., ki je v tej zvezi povedal, da v kolikor je oškodovanka usmerila roko proti obdolžencu, ki je oziroma bi samo držal predmetno sredstvo oziroma predmet (izvijač), bi lahko tudi nastala samopoškodba oškodovanke.

7Takšnih zaključkov prvostopnega sodišča, pa pritožba višjega državnega tožilca, ki si prizadeva zgolj za drugačno oceno, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne more ovreči, saj glede na vse izvedene dokaze ni dokazano, da je obdolženec storil dejanje, katerega je obtožen, vsled česar ga je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. Nadalje pritožba meni, da ni pravilno stališče prvostopnega sodišča, da ni moglo samo spremeniti obtožbe glede na sklep Višjega sodišča v Mariboru II Kp 28185/2015 z dne 14. 7. 2016, ko je sodišče ugotovilo, da je v prvem sojenju prvostopno sodišče storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ko je prekoračilo obtožbo s tem, ko je obdolženega S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Višji državni tožilec nadalje navaja, da je v svoji pritožbi z dne 25. 2. 2016 bil mnenja, da prvostopno sodišče takrat ni storilo ugotovljene kršitve in se pri tem skliceval na mnenje iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, I Ips 49044/2013 in to z dne 21. 1. 2016.

8Napadeni sodbi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče očitati, da je ocenjevalo le tiste dokaze, ki so v korist obdolžencu in da vse ostale dokaze ni dovolj vestno ocenilo in tudi obrazložilo. Na prvi stopnji je bil izveden obširni dokazni postopek, izvedeni dokazi so v napadeni sodbi tudi ocenjeni, sodišče prve stopnje pa je v dokazni oceni opozorilo na tiste nedoslednosti in neskladnosti izpovedbe oškodovanke ter na tiste okoliščine, zaradi katerih oškodovanki ni moglo z gotovostjo verjeti in zaključiti, da je obdolženec oškodovanki poskušal s predelanim izvijačem vzeti življenje. Pritožbeno sodišče zato dokazno oceno in razloge sodišča prve stopnje povzema kot pravilne in jim pritrjuje, glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

9Sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe utemeljeno opozarja na neskladja v izpovedbi oškodovanke, ko je opisala ravnanje obdolženca, in sicer glede okoliščin, kolikokrat in s kakšnim sredstvom je obdolženec zamahnil proti njej. Pred ponovnim sojenjem v obravnavani zadevi je oškodovanka izpovedala, da je obdolženec proti njej zamahnil štirikrat, v ponovljenem postopku pa je povedala, da je dejansko zadobila tri udarce. Oškodovanka je ves čas kazenskega postopka zatrjevala, da je obdolženi proti njej zamahnil z nožem, šele ko je v postopek pritegnjen izvedenec doc. dr. Z. v pisnem mnenju in njegovih izvajanjih navedel, da verjetnost, da sta poškodbi (ki sta vreznini) povzročeni s predelanim izvijačem, meji na gotovost, je oškodovanka šele na glavni obravnavi dne 11. 11. 2016 izpovedala, da je bila verjetno v času dejanja v šoku in je zato bolj sklepala, da je šlo za nož. Oškodovanka je ves čas kazenskega postopka odločno zatrjevala, da izvijača ni bilo v vozilu, na zadnjem zaslišanju pa je to možnost, da je bil izvijač v vozilu, dopustila. Zagovor obdolženca, da je popravljal oškodovanki vozilo, je potrdil v svoji izpovedbi obdolženčev sin, pa tudi oškodovanka je izpovedala, da ji je obdolženec popravljal vozilo in tako ni bilo mogoče z gotovostjo ovreči zagovora obdolženca, da izvijača ni prinesel, ampak ga je otipal v vratih na sovoznikovem sedežu, ko je izstopal iz vozila. Ker je prvostopno sodišče sprejemljivo obrazložilo, zakaj se je obdolženi skrival po dejanju, prvostopna sodba pa ima tudi povsem sprejemljive razloge, zakaj ni moč zaključiti, da je obdolženec odstopil od dejanja iz razlogov, ki niso na njegovi strani oziroma iz objektivnih razlogov, ko dejanje ne bi mogel dokončati, če bi ga hotel, ga je utemeljeno oprostilo očitka obtožbe. Slednji zaključek dopušča tudi v ponovljenem postopku izvedena rekonstrukcija oziroma sodni eksperiment, s katerim se je zanesljivo ugotovilo, da gibanje v vozilu ni bilo omejeno in da samo vozilo ne predstavlja ovire pri izvedbi gibov. Pritožbeni navedbi, da je obdolženi želel, da oškodovanka zapelje v gozd, pa želi pritožba dati drugačno vsebino, kot je to storilo prvostopno sodišče. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopnega sodišča, da se obdolženec na dejanje ni vnaprej pripravil, da predmeta, s katerim je poškodoval oškodovanko, ni prinesel s seboj, ampak ga je pograbil v vratih avtomobila ter za tem z njim zamahnil proti oškodovanki, vendar ne z namenom, da bi jo ubil, ampak da bi dosegel, da se oškodovanka z njim pogovori oziroma potem, ko oškodovanka tega ni želela, vsaj doseže, da ga oškodovanka izpusti iz vozila.

10Ker pomisleki pritožbe po stališču pritožbenega sodišča ne dopuščajo zaključka, da je obdolžencu dokazano, da je oškodovanki imel namen vzeti življenje, temveč je podan dvom, ga je prvostopno sodišče utemeljeno oprostilo očitka obtožbe.

11Ni pritrditi stališču pritožbe, da bi lahko prvostopno sodišče samo spremenilo opis in obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1, ne da bi pri tem kršilo načelo objektivne identitete med obtožbo in sodbo. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu II Kp 28185/2015 z dne 14. 7. 2016 navedlo, da je že sodna praksa (na primer sodba Višjega sodišča Republike Slovenije I Ips 17/2011 z dne 1. 9. 2011, I Ips 104/2002 z dne 8. 5. 2003) zavzela stališče, da lahko sodišče tudi samo spremeni opis, ki je vsebovan v obtožbi, vendar pri tem ne sme prekoračiti ali spremeniti meje opisa tega dogodka glede pravno relevantnih dejstev, ki obsegajo subjektivne in objektivne znake kaznivega dejanja. Spremenjeni opis mora ostati v mejah dejstev in okoliščin, na katere se opira obtožba in iz katerih izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 354. člena ZKP sodišče sicer ni vezano na pravno opredelitev, ki jo v pritožbi ponudi tožilec, kar pomeni, da lahko dejanje drugače pravno opredeli, vendar mora v tem primeru opis konkretnega dejanskega stanu, ki ga vsebuje obtožnica, že vsebovati vse bistvene elemente abstraktnega dejanskega stanu te druge opredelitve. Sodišče torej ne sme samo glede dejanja, za katerega bi moralo izreči oprostilno sodbo, spremeniti opis v bistvenih elementih in vanj vnesti zakonske znake drugega, pa čeprav milejšega kaznivega dejanja in nato obdolženca obsoditi za to milejšo kaznivo dejanje (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 96357/2010 z dne 4. 9. 2014). S tem, ko bi prvostopno sodišče samo spremenilo obtožbo okrožnega državnega tožilstva, bi po stališču pritožbenega sodišča zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj bi prekomerno poseglo v opis dejanja in ga spremenilo v drugo dejanje, s čimer bi prekršilo tudi načelo akuzatornosti. Ob vsem navedenem v pritožbi izpostavljen primer oziroma sodba Vrhovnega sodišča I Ips 49044/2013 z dne 21. 1. 2016 ni primerljiva z obravnavanim primerom, saj ne gre le za subjektivni odnos obdolženca do oškodovanke, ampak bi spremenjena pravna kvalifikacija narekovala tudi, da bi prvostopno sodišče v opis kaznivega dejanja iz obtožbe vneslo zakonske znake drugega kaznivega dejanja, kot je v obtožbi.

12Po vsem obrazloženem se pokaže, da pritožba višjega državnega tožilca, s katero graja pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in na njej temelječi oprostilni izrek, ni utemeljena.

13Pritožbeno sodišče pri preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

14Sodba pritožbenega sodišča temelji na določbi 391. člena ZKP.

15Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker je bilo s sodbo pritožbenega sodišča odločeno obdolžencu v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).