VSL sodba II Cp 60 /2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 2004/0 k. o. ... do 1/1(1) in da se v njegovo korist vknjiži lastninska pravica do 1/1 (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožnik dolžan v roku 15 dni povrniti toženki njene pravdne stroške v višini 1.048,22 EUR s pp (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(2) Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da sodišče prve stopnje ne pojasni, kako je isto sodišče – Okrajno sodišče v Trebnjem na podlagi pogodbe z dne 8. 5. 1969, v kateri je navedena nepremičnina parc. št. 1981/1 k. o. ..., vpisalo lastninsko pravico na tožnikovega očeta J.K. pri drugi nepremičnini parc. št. 1981/3 k. o. ..., saj lahko sodišče vpiše le lastninsko pravico na nepremičnini, ki je v pogodbi navedena, ne pa pri kateri drugi nepremičnini. Tožnik pojasnjuje, da je prišlo pri navedbah parcelnih številk v pogodbah do napak ter pri vpisih v zemljiško knjigo, vendar ne na način, kot to navede sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, temveč na način, da je bila s pogodbo z dne 8. 5. 1969 dejansko kupljena nepremičnina parc. št. 2004/0, saj se navedba v pogodbi glede površine (približno 500 m2) približno ujema s površino te nepremičnine, ki je 885 m2, oziroma se ujema bolj kot s površino nepremičnine 1981/3, ki je velika 1138 m2, zato je najverjetnejši zaključek, da se je leta 1969 kupila nepremičnina parc. št. 2004/0, pomotoma pa je bila v pogodbi vpisana nepremičnina parc. št. 1981/1. Tožnik nadalje navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je imel prednik tožnika poizvedovalno dolžnost glede površin nepremičnin parc. št. 1981/3, 1981/2 in 2004/0. Glede na to, da v pogodbi iz leta 1969 točna površina ni bila navedena, ni možno zaradi razlike v površinah narediti zaključka, da tožnikov pravni prednik ni izpolnil poizvedovalne dolžnosti in je bil zato v slabi veri. Dodaja še, da se poizvedovalna dolžnost nanaša na to, da je kupec nepremičnine dolžan opraviti dodatne poizvedbe v primeru, če stanje v naravi kaže na to, da ima nekdo drug na nepremičnini, ki je kupil kakšno pravico – lastninsko pravico ali drugo pravico, ki omejuje pravico kupca. Tožnik je še navedel, da nepremičnino parc. št. 2004/0 od njegovih drugih nepremičnin (parc. št. 1981/1, 1981/2, 1981/3) res ločuje javna cesta, vendar to še ne pomeni, da nepremičnine ne ležijo ena ob drugi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa ni storilo niti uveljavljanih niti tistih procesnih pravil, na katere pazi po uradni dolžnosti. Svojo odločitev je tudi zanesljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju, kot pravilne sprejema razloge sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa le še odgovarja na pritožbene trditve tožnika.

5Iz tožnikove trditvene podlage izhaja, da je nepremičnini parc. št. 1981/3 in 1981/2 ter sporno nepremičnino parc. št. 2004/0 kupil tožnikov pravni prednik s kupoprodajno pogodbo z dne 8. 5. 1969, sporna nepremičnina pa je bila pomotoma izpuščena iz pogodbe, ali pa se takrat ni vedelo, da ima sporna nepremičnina svojo parcelno številko in se je smatralo, da je sestavni del nepremičnin parc. št. 1981/3 in 1981/2.

6Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da niti kupna pogodba z dne 8. 5. 1969 niti kupna pogodba z dne 4. 9. 1972 nista veljaven pravni naslov na podlagi katerega bi tožnikov pravni prednik lahko pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini.

7Nadalje se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je toženki uspelo izpodbiti dobro vero tožnikovega pravnega prednika. Za presojo dobrovernosti mora biti priposestvovalec v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice, utemeljeno mora misliti, da je postal lastnik stvari. Dobrovernosti ni, če posestnik ve, ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu.(3) Dobra vera je odvisna tudi od njegovega subjektivnega ravnanja oziroma neskrbnosti.

8Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila v času sklenitve kupoprodajne pogodbe dne 8. 5. 1969 zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine pokojna J.B.(4). Kot izhaja iz kupoprodajne pogodbe z dne 8. 5. 1969, sklenjene med pravnim prednikom tožnika in B. B., je bil predmet kupoprodajne pogodbe del parc. št. 19181/1 – vinograd, v približni izmeri 500 m2. Tožnik zatrjuje, kot je bilo že navedeno, da so bile predmet kupoprodajne pogodbe parcele št. 1981/3, št. 198/2 in sporna nepremičnina, katerih skupna kvadratura znaša 2023 m2, zato ni verjetno, da bi se pogodbeni stranki v površini predmeta nepremičnine v kupoprodajni pogodbe zmotile za več kot štirikrat. Verjetnejše in življenjsko bolj logično je zato sklepanje sodišča prve stopnje, da je s pogodbo z dne 8. 5. 1969 tožnikov oče kupil zgolj del parcele št. 1981/2, ki je nato ob delitvi leta 1971 dobila parc. št. 1981/3. Po odmeri in delitvi parcele 1981/2 v letu 1971 (na 1981/2 in 1981/3) je nato mati tožnika A. A. od B. B. s kupoprodajno pogodbo z dne 4. 9. 1972 kupila preostanek parcele 1981/2 (927 m2). Tožnikov oče pa je v letu 1980 kupil še parc. št. 1981/1. Tako je družina ... postopoma do leta 1980 postala lastnica nepremičnin parc. št. 1981/1, 1981/2 in 1981/3. Te nepremičnine od sporne nepremičnine (parc. št. 2004/0) loči javna cesta, ki se je tam nahajala že v preteklosti, zato navedene nepremičnine s sporno nepremičnino geografsko ne predstavljajo kompleksa oziroma zaokrožene celote parcel. Na slabo vero tožnikovih prednikov kaže tudi dejstvo, da so se vseskozi zavedali pomena zemljiškoknjižne realizacije sklenjenih pravnih poslov, saj so sproti urejali zemljiškoknjižno lastništvo vseh nepremičnin, ki so jih na podlagi sklenjenih kupoprodajnih pogodb kupovali od leta 1969 dalje.

9Zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine je bila od leta 1922 do leta 2015 J.B., medtem ko je bila zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin št. 1981/1, 1981/2 in 1981/3, ki jih je na podlagi zgoraj navedenih kupoprodajnih pogodb prodala pravnim prednikom tožnika, B. B., tožnik pa ni zatrjeval, da bi B. B. njegovim pravnim prednikom zatrjevala, da je lastnica tudi sporne nepremičnine na podlagi pravnega posla z J.B., ki ni bil zemljiškoknjižno izveden. Zaključek prvega sodišča, da pravni prednik tožnika ni bil v dobri veri je torej pravilen.

10Poizvedovalna dolžnost, kot jo navaja pritožnik je dolžnost kupca glede stanja nepremičnine v naravi. Medtem ko sodišče prve stopnje navaja poizvedovalno dolžnost kupca nepremičnine glede stanja v katastru in zemljiški knjigi, predvsem glede velikosti in lege kupljenih nepremičnin.

11Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12S pritožbo neuspešni pritožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): V nadaljevanju, sporna nepremičnina.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (3): Primerjaj N. Tratnik, SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004 in dr. Alojz Finžgar, Stvarno pravo, 1972.

Op. št. (4): Od leta 1922 do leta 2015, ko je na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Trebnjem D 69/2013 zemljiškoknjižna lastnica postala toženka.