VSL sodba I Cp 2164/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 209,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor pristojnosti Okrajnega sodišča v Ljubljani ter ugotovilo, da sta Kreditna pogodba št. 61-1745 z dne 7. 6. 2013 ter Odstopna izjava in upravno izplačilna prepoved na plačo z istega dne, nični. Toženki je naložilo plačilo zneska 790,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo tožnikovih pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je sodišče narok 15. 1. 2015 izvedlo v njeni odsotnosti, čeprav se je njen direktor opravičil zaradi zdravstvenih težav, sodišče pa je ni pozvalo na predložitev zdravniškega potrdila. Nadalje navaja, da ji je bila terjatev zgolj odstopljena v izterjavo, kar pomeni, da je za dajalca kredita zgolj izterjevala terjatev po pooblastilu, zaradi česar ne more biti pasivno legitimirana v tem postopku. Po njenih navedbah ni šlo za odstop terjatve, ki naj bi ga urejal 3. odst. 20. čl. Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-1). Sodišče je po njenem zmotno ugotovilo, da pogodba ni bila sklenjena za poslovni namen, saj je tožnik podpisal izjavo, da najema kredit za poslovne namene. Sklicevanje kreditne pogodbe na določila ZPotK-1 ter uporaba termina potrošnik navedenega po mnenju pritožbe ne ovrže. Toženka vztraja na dogovoru o pristojnosti češkega sodišča, kar izključuje splošno pristojnost po 2. čl. Bruseljske Uredbe, veljavnost sporazuma po njenem tudi ni odvisna od veljavnosti temeljne pogodbe. Vztraja, da je bila pogodba sklenjena na daljavo v B. v Republiki Češki, zato bi bilo treba uporabiti češko pravo, ki sta ga izbrali tudi stranki. Tudi na Češkem obstaja zakon o potrošniških kreditih, ki potrošnikov ne ščiti nič manj kot slovenski zakon. Kreditno pogodbo naj bi bilo treba razumeti tako, da se sklicuje na ta češki zakon. Kreditodajalec ima za svojo dejavnost v Republiki Češki vsa potrebna dovoljenja, ker pa gre tako ali tako za pogodbo, sklenjeno za poslovni namen, pogodba ne more biti nična niti v primeru, da se uporabi slovensko pravo. Enako po mnenju pritožnice velja za upravno izplačilno prepoved. Toženka zatrjuje še, da tožnik ni dokazal, da je prejel zgolj 1800 EUR, izpodbija pa tudi odločitev sodišča prve stopnje glede zamudnih obresti ter glede stroškov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in zahtevek tožnika zavrne ali pa naj jo razveljavi in zadevo zavrne prvemu sodišču, tožniku pa naloži plačilo vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Tožnik je na pritožbo obrazloženo odgovoril, predlaga njeno zavrnitev ter opredeljuje svoje stroške, nastale s podanim odgovorom.

4Pritožba ni utemeljena.

5Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6Ne drži pritožbeno stališče, da je bila z izvedbo naroka 15. 1. 2015 brez navzočnosti toženkinega zastopnika storjena kršitev določb postopka. Skladno z določbo 2. odst. 115. čl. ZPP lahko sodišče v primeru, da stranka, zakoniti zastopnik ali pooblaščenec ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. V tem primeru mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. V tej zadevi je bil narok najprej razpisan za 3. 11. 2015, toženkin zastopnik pa je sodišču opravičilo zaradi odsotnosti na glavni obravnavi poslal dan prej, pri čemer je zgolj pavšalno navedel, da ima zdravstvene težave. Sodišče prve stopnje je toženko še isti dan pozvalo, naj v roku 15 dni predloži zdravniško opravičilo, narok pa preložilo na 15. 1. 2016. Očitek, da bi sodišče toženke ne pozvalo na predložitev zdravniškega opravičila, torej ne drži, pri čemer pritožbeno sodišče opozarja, da sodišče tega niti ni bilo dolžno storiti, saj je ta zahteva jasno določena že z zakonom. Toženkin zastopnik pa zdravniškega opravičila ni predložil, je pa 14. 1. 2016 sodišču ponovno poslal opravičilo zaradi odsotnosti z enako pavšalno navedbo, da ima zdravstvene težave in da bo zdravniško potrdilo poslal naknadno. Odločitev sodišča prve stopnje, da narok 15. 1. 2016 opravi, je bila zato pravilna.

7Pravila je nadalje zavrnitev ugovora pristojnosti slovenskega sodišča. Toženka je sicer slovenska družba s sedežem v L., vendar je tožena kot prevzemnica terjatve kreditodajalca, ki je tuja družba s sedežem na Češkem. Ker se terjatev (s cesijo) na prevzemnika prenese z vsemi stranskimi in akcesornimi pravicami (načelo cesionarjevega pravnega nasledstva in nevtralnosti dolžnikovega položaja)(1), velja načeloma po prenosu terjatve tudi dogovor o pristojnosti, ki je v tem primeru določal pristojnost češkega sodišča. Vendar je prvostopenjsko sodišče ta dogovor pravilno ocenilo za neveljavnega, in sicer na podlagi določb četrtega oddelka Uredbe (EU) št. 215/2012 evropskega sveta in parlamenta o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruseljska uredba I – BU I), ki ureja pristojnost za potrošniške pogodbe. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (ki se sicer sklicuje na BU I pred prenovitvijo št. 44/2001, a je v relevantnih določbah ostala nespremenjena), lahko potrošnik po 18. čl. BU I sproži postopek v državi, kjer ima sam stalno prebivališče, pri čemer so po 19. čl. BU I drugačni dogovori o pristojnosti možni samo v točno določenih primerih, od katerih se noben ne prilega naši situaciji (da je do dogovora o pristojnosti prišlo po sporu, da potrošniku omogoča začeti postopek še pred drugimi sodišči, če je določena pristojnost sodišča države, v kateri imata obe pogodbeni stranki v času sklenitve pogodbe stalno oz. običajno prebivališče).

8Nadalje je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da za razrešitev spora uporabi slovensko in ne češkega prava, za kar se zavzema pritožnica. Sodišče prve stopnje se glede tega sicer napačno sklicuje na slovenski Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), saj je treba glede vprašanja, katero pravo se uporabi v tem primeru primarno uporabiti evropsko zakonodajo, in sicer Uredbo o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I). Vendar ta glede potrošniških pogodb vsebuje podobne določbe kot ZMZPP ter narekuje enak končni rezultat: Skladno s točko b 1. odst. 6. čl. Uredbe Rim I se namreč za pogodbo, ki jo potrošnik sklene z drugo osebe, ki opravlja svojo poslovno ali poklicno dejavnost (»podjetnikom«), uporablja pravo države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče, če podjetnik na kakršen koli način usmerja svoje dejavnosti v to državo, pogodba pa spada v okvir takih dejavnosti. Za vprašanje uporabe prava ni pomembno, kje je bila pogodba sklenjena. V 2. odst. 6. čl. Rim I je določeno, da pogodbeni stranki sicer lahko izbereta drugo pravo, vendar pa taka izbira potrošnika ne sme prikrajšati za zaščito, ki mu jo zagotavljajo določbe, od katerih ni dovoljeno odstopanje z dogovorom po pravu potrošnikovega običajnega prebivališča. Določba 1. odst. 29. čl. ZPotK-1 o potrebnem dovoljenju ministrstva za opravljanje dejavnosti potrošniškega kreditiranja je nedvomno določba, od katere ni dovoljeno odstopanje z dogovorom strank, saj je v 3. odst. 27. čl. ZPotK-1 določena ničnost kreditne pogodbe, ki jo sklene oseba brez potrebnega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 6. čl. Rim I pravilno uporabilo slovensko pravo ter pravilno odločilo, da je kreditna pogodba nična.

9Pravilna je namreč tudi ocena prvostopenjskega sodišča, da je šlo za potrošniško pogodbo. Držijo ugotovitve prvega sodišča, da v pogodbi ni nikjer navedeno, da je bil kredit dan za poslovne namene, za kreditojemalca (tožnika) pa pogodba sama na več mestih uporablja izraz potrošnik. V 6. čl. kreditne pogodbe je nadalje izrecno zapisano, da se za vsa vprašanja, ki s to pogodbo niso neposredno urejena, uporabljajo določila Zakona o potrošniških kreditih ter da v primeru nasprotij med pogodbenimi določili in ZPotK-1, velja slednji. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da so navedena določila predmetne pogodbe dovolj zanesljiv dokaz o njeni pravni naravi in ne bi bila smiselna, če bi bila res sklenjena za poslovni namen. Toženka se neuspešno sklicuje na podpisano izjavo tožnika, češ da pogodbo sklepa za poslovni namen. Gre za vnaprej pripravljeno izjavo s strani dajalca kredita, in ne pretehta ostalih dokazov, ki govorijo nasprotno.

10Nadalje ni nobenega dvoma niti o toženkini pasivni legitimaciji. Že a priori neupoštevne pritožbene novote (337. čl. ZPP), da ji je bila terjatev odstopljena zgolj v izterjavo, ji ne pomagajo, saj iz te trditve zanjo ne izhaja nič koristnega. Cesus v vsakem primeru proti prevzemniku ohrani enake ugovore in pravice, kot jih je imel proti odstopniku (2. odst. 421. čl. OZ), pri čemer odstop v izterjavo (425. čl. OZ) ni nobena izjema.

11Prepričljiv je nadalje zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik na podlagi kreditne pogodbe prejel le znesek 1800 EUR in ne 2000 EUR, ker je moral 200 EUR plačati kot strošek odobritve kredita. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem je sklenjena in zanesljiva, pritožba pa vanjo ne zbudi tehtnega dvoma: sodišče prve stopnje je o dejanskem znesku prejetega posojila presodilo na podlagi izpovedbe tožnika in njegove partnerke, ki je bila priča jemanju posojila. Obe izpovedbi je na podlagi neposrednega vtisa ocenilo kot verodostojni in iskreni, skratka prepričljivi, oprlo pa se je tudi na določbo 5. čl. same kreditne pogodbe, po kateri je dolžan vse stroške v zvezi s pogodbo plačati kreditojemalec ter na dopis Tržnega inšpektorata RS, iz katerega je razvidno, da so morali potrošniki ob prejemu kreditov od konkretnega kreditodajalca večkrat v gotovini plačati še določen dodaten znesek kot strošek odobritve oziroma svetovanja. Pritožbeno sodišče zato sprejema kot pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dejansko prejel le 1800 EUR in ne 2000 EUR posojila, kot je v pogodbi sicer navedeno.

12Zaradi ničnosti temeljnega posla je toženka dolžna tožniku skladno s prvim odstavkom 190. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) vrniti vse, kar je od njega odstopnik prejel (oz. zanj ona sama). Prvostopenjsko sodišče je tožniku pravilno priznalo tudi zakonske zamudne obresti od naslednjega dneva vsakega tožnikovega preplačila posojila pa do izpolnitve. Pri tem je pravilno upoštevalo določbo 193. čl. OZ, po kateri je treba, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer v primeru, da je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve naprej. Nobenega dvoma ne more biti, da je dajalec kredita vedel za razloge ničnosti kreditne pogodbe že od samega začetka (od sklenitve), kar pomeni, da je bil ob pridobitvi nepošten.

13Za nasprotovanje ugotovljeni ničnosti administrative prepovedi, s katero je bilo vračilo (in preplačilo) kredita že realizirano, pritožnica niti nima pravnega interesa, kakor za sam zahtevek v tem delu interesa ni imel niti tožnik. Po 4. odst. 135. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju namreč dolžnik upravno izplačilno prepoved lahko kadarkoli prekliče s pisno izjavo o preklicu, dano delodajalcu, s tem da preklic ne učinkuje na že zarubljene zneske in zneske, izplačane upniku. A ker na kršitev, ki je bila storjena z odločanjem o zahtevku brez izkazanega pravnega interesa, pritožbeno sodišče ne pazi sámo, v ta del izpodbijane odločitve ni bilo poseženo.

14Glede na tožnikov uspeh v pravdi je pravilna tudi stroškovna odločitev prvostopenjskega sodišča (1. odst. 154. čl. ZPP).

15Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP), priglašene v odgovoru na pritožbo. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT) - 172,13 EUR za odgovor na pritožbo, kar skupaj z DDV znese 209,99 EUR. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------

Op. št. (1): Glej več v Juhart, v: Plavšak et al.: Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga GV Založba Ljubljana, (2003), str. 581.