UPRS sodba III U 241/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava Republike Slovenije je z uvodoma navedeno (v nadaljevanju izpodbijano) odločbo zavrnila zahtevek tožnice za povrnitev dajatev, naloženih po odločbi Carinskega urada Koper, št. DT 4242-1124/2010-2 z dne 23. 11. 2010 (v nadaljevanju odmerna odločba).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so bile z odmerno odločbo naknadno naložene dajatve v višini 55.599,70 EUR, in sicer zato, ker je carinski organ po izvedeni DNK analizi vzorcev blaga ugotovil, da česen s trgovskim nazivom „Single bulb garlic 3,5 cm - 5 cm“, uvožen po carinski deklaraciji MRN 10SI00603640676559 z dne 26. 6. 2010, ni Allium ampeloprasum, ki se uvršča v tarifno oznako 0703 90 00 kombinirane nomenklature, kot je navedeno tudi v zavezujoči tarifni informaciji (v nadaljevanju ZTI), ki jo je pred uvozom pridobila tožnica, temveč gre za Allium sativum, ki se pravilno uvršča v tarifno oznako 0703 20 00, za katero je določena višja carinska stopnja. Zoper odmerno odločbo vložena pritožba je bila zavrnjena. Zavrnjena je bila tudi tožba, ki jo je tožnica vložila zoper odmerno odločbo, in sicer s sodbo tega sodišča v zadevi III U 232/2013. Vendar tožnica zatrjuje, da dajatve niso bile knjižene kot posledica napake carinskih organov, ki je kot prejemnik blaga ni mogla ugotoviti, in da je sama ravnala v dobri veri in skladno s predpisi v zvezi s carinsko deklaracijo, ter zato zahteva povrnitev teh dajatev na podlagi 236. člena v zvezi točko b) drugega odstavka 220. člena Carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju CZS).

3Prvostopenjski organ pojasni, da situacijo iz določbe 220. člena CZS, na katero se sklicuje tožnica, ustvarijo le napake, ki se lahko očitajo aktivnemu ravnanju pristojnih organov in ki jih zavezanec ni mogel odkriti. Pri tem se upoštevajo vrsta napake, poklicne izkušnje gospodarskih subjektov in njihova skrbnost. Stranka mora pristojnim organom predložiti vse potrebne podatke za carinsko obravnavo blaga. Ne drži, da gre v konkretnem primeru za kršitev temeljnih načel prava EU, kot sta načelo varstva legitimnega pričakovanja gospodarskih subjektov in načelo pravne varnosti. Tožnica je pred spornim uvozom sicer res pridobila ZTI, ki pa se je nanašala na čebulček z latinskim imenom Allium ampeloprasum iz tarifne oznake 0703 90 00 kombinirane nomenklature s TARIC kodo 80. Blago, ki se je dejansko sprostilo v promet po carinski deklaraciji, pa je bil česen z latinskim poimenovanjem Allium sativum iz tarifne oznake 0703 20 00 s TARIC kodo 00. Ne gre za napako carinskega organa pri izdaji ZTI. V fazi njene pridobitve je namreč tožnica carinskemu organu sama posredovala podatke o blagu, na podlagi katerih je ta (lahko) izdal ZTI. Gre torej kvečjemu za malomarnost tožnice. Ta neutemeljeno trdi, da bi moral carinski organ pred izdajo ZTI zahtevati vzorec blaga in opraviti njegovo analizo. Prav tako ni utemeljena njena trditev, da je bil opis blaga v ZTI identičen z uvoženim blagom. ZTI je bila izdana za Allium ampeloprasum, dejansko uvožen pa je bil česen Allium sativum. Da je mogoče razliko med tema dvema vrstama ugotoviti le z DNK analizo, ni res, saj se, kot opiše prvostopenjski organ, razlikujeta tudi po videzu in velikosti. Tudi kolikor carinski organ pri prvih uvozih po izdaji ZTI ni ugotovil nepravilnosti, to še ne pomeni, da nepravilnosti ni bilo v konkretnem primeru, ko so bili odvzeti vzorci in izdelana analiza blaga. Ko trdi, da ni mogla predvidevati, da uvoženo blago ni skladno z blagom, ki je predmet izdane ZTI, tožnici ni mogoče slediti, saj se kot profesionalni gospodarski subjekt ukvarja prav z uvozom vrtnin, posebej česna. Prvostopenjski organ zavrača očitke o retroaktivni uporabi Pojasnjevalnih opomb kombinirane nomenklature oziroma v Uradnem listu EU dne 23. 7. 2010 objavljenega sporočila Evropske komisije o njihovi spremembi ter poudari, da se za blago, ki je bilo uvoženo v konkretnem primeru, to je česen Allium sativum, uvrstitev ni spremenila. Brez podlage je tudi sklicevanje tožnice na šesti odstavek 12. člena CZS, saj izdana ZTI ni bila preklicana oziroma ni prenehala veljati, ampak še velja, vendar zgolj za v njej navedeno blago, torej Allium ampeloprasum. Po tem, ko obrazloženo obravnava v postopku podane pripombe tožnice, prvostopenjski organ njen zahtevek zavrne.

4Pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance z odločbo, št. DT 498-1-9/2015-2 z dne 29. 7. 2015, zavrnilo. Drugostopenjski organ meni, da bi moral organ prve stopnje tožničin zahtevek kot prepozno vložen zavreči, vendar je storil več, kot je bilo treba, ter je zahtevek presodil po vsebini in ga zavrnil. Razlogom, s katerimi je utemeljil takšno odločitev, drugostopenjski organ pritrdi. Pojasni, da na podlagi člena 220/2/b CZS pristojni organi naknadno ne vknjižijo uvoznih dajatev, če so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz te določbe. V obravnavanem primeru je bila ZTI izdana skladno s podatki tožnice. Ta bi morala biti ob vložitvi carinske deklaracije sposobna dokazati, da prijavljeno blago ustreza blagu iz ZTI, česar ni bila sposobna. V skladu z evropsko sodno prakso je cilj sistema ZTI zagotoviti pravno varnost gospodarskim subjektom, kadar obstaja dvom glede tarifne uvrstitve blaga, pa tudi olajšati delovanje carinskih služb. Da bi se to doseglo, sistem vložniku zahtevka za izdajo ZTI nalaga, da v zahtevku zagotovi podroben opis blaga in druge koristne informacije, ki carinskemu organu omogočajo določitev pravilne uvrstitve blaga. Zahtevek za ZTI se zato ne more nanašati na različno blago, čeprav ima podobne značilnosti, kadar utegnejo imeti razlike kakršen koli vpliv na tarifno uvrstitev blaga. Tožnica bi kot dober gospodar morala vedeti oziroma preveriti, katero vrsto blaga uvaža, pa četudi bi to lahko ugotovila le z DNK analizo. Ko je ob preverjanju carinske deklaracije odvzel vzorce blaga in opravil DNK analizo, carinski organ ni razveljavil pravnega učinka ZTI in le-te ni nadomestil s strokovnim mnenjem, kot trdi tožnica, ampak je le ugotovil, da ne gre za blago, za katere je tožnica zahtevala izdajo oziroma uporabo ZTI. Tudi drugostopenjski organ zavrača očitke o retroaktivni uporabi predpisov ter sklicevanje tožnice na šesti odstavek 12. člena CZS, saj izdana ZTI za blago Allium ampeloprasum ni bila preklicana niti ni prenehala veljati v skladu z relevantnimi določbami petega odstavka 12. člena CZS. Kot zaključi, glede na ugotovljeno dejansko stanje ne gre za napako carinskega organa, zato niso izpolnjeni pogoji iz člena 220/2/b CZS.

5Tožnica s tožbo v upravnem sporu izpodbija prvostopenjsko odločbo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o zadevi, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6V tožbi navaja, da je naknadno odmerjene dajatve in obresti v skupnem znesku 55.599,70 EUR plačala, meni pa, da so izpolnjeni pogoji za njihovo povračilo na podlagi 236. člena v zvezi z določbo člena 220/2/b CZS. Toženki očita, da je sicer pravilno navedla za odločanje o tem zahtevku predpisane kriterije, vendar jih je glede na dejanske okoliščine primera napačno uporabila; uporabila je namreč kriterije, na podlagi katerih je izdala odmerno odločbo. S tem je napačno uporabila materialno pravo, posledično pa kršila pravila postopka in zmotno ugotovila dejansko stanje. Tožnica poudarja, da so carinski organi izvršili več aktivnih ravnanj, ki so pri njej ustvarila legitimno pričakovanje o pravilnosti tarifne uvrstitve uvoženega blaga. Generalni carinski urad je 14. 12. 2009 izdal ZTI, za katero je tožnica legitimno štela, da se nanaša na blago, ki je bilo predmet uvoza. Evropska komisija je šele 23. 7. 2010, torej 25 dni po vložitvi carinske deklaracije, objavila sporočilo, ki ni pomenilo le razlage tarifne oznake 0703 20 00 kombinirane nomenklature, ampak z novimi kriteriji njeno spremembo. Toženka se sklicuje na DNK analizo blaga, ničesar pa ne pove o kriterijih za zunanji opis tega blaga v času pred oziroma ob vložitvi carinske deklaracije, kar je pomembno za presojo dobre vere tožnice. Pred spornim uvozom je toženka večkrat (šestkrat oziroma dvakrat, kot nedosledno navaja tožnica) dovolila sprostitev enakega blaga v prost promet brez pripomb glede tarifne razvrstitve. Tovrstno blago se je sicer uvažalo že od leta 1994 dalje, in to za območje celotne Evropske unije, le da je tožnica nastopala kot deklarant. Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja ji je izdala uvozno dovoljenje za isto blago s tarifno oznako, kot je bila navedena v carinski deklaraciji. Tožnica je bila utemeljeno prepričana, da je blago pravilno razvrstila, vendar njenih subjektivnih predstav toženka ni upoštevala ter ni presojala, ali temeljijo na objektivnih okoliščinah in dejstvih.

7Tožnica poudarja, da je pri uvozu ravnala kot dober gospodar, pridobila je ZTI in temu ustrezno deklarirala uvoženo blago, saj je upravičeno štela, da gre za Allium ampeloprasum in ne za Allium sativum. Z enako dokumentacijo, kot je bila priložena sporni carinski deklaraciji, je carinski organ razpolagal že pri predhodnih uvozih po izdaji ZTI, ko nepravilnosti ni ugotovil. Zakaj je v obravnavanem primeru spremenil stališče, ni jasno. Toženka je napačno interpretirala šesti odstavek 12. člena CZS, po katerem lahko imetnik ZTI, ki preneha veljati, med drugim, zaradi spremembe pojasnjevalnih opomb h kombinirani nomenklaturi, še vedno uporabi to ZTI v šestih mesecih od dne objave ali uradnega obvestila, pod pogojem, da je na njeni osnovi sklenil zavezujoče pogodbe za nakup ali prodajo blaga. Za takšno situacijo gre pri tožnici, ki je tudi predložila vsa dokazila o tem, vendar se toženka do tega vprašanja ni opredelila. Predpis je uporabila retroaktivno, v nasprotju s 155. členom Ustave. V zvezi z vprašanjem pravnih posledic izdaje veljavne ZTI je toženka navedla le, da carinski organ pri izdaji ZTI ni dolžan izvajati analiz v imenu vlagatelja. Postavila se je torej na stališče, da sama pri izdaji ZTI nima nobene odgovornosti, kar ne zdrži pravne presoje. Še toliko bolj to velja za primer, ko ugotovitev, da uvoženo blago ni enako blagu po ZTI, temelji izključno na DNK analizi. Zakaj je sploh podvomila v vrsto blaga, ki je bilo predmet uvoza, toženka ni pojasnila. Po sodni praksi Sodišča EU (sodbe v zadevah C-293/04, C-204/07, C-250/91, C-251/00 in druge) je carinski organ pri postopkih odpusta oziroma povrnitve carinskih dajatev dolžan upoštevati lastna ravnanja, ki bi pri carinskem zavezancu utegnila ustvariti legitimna pričakovanja, da je z uvoženim blagom vse v redu. Nesprejemljivo je, da pred izdajo ZTI ne izvede vseh za pravilno odločitev potrebnih dokazov. Tožnica je žrtev njegovega neskrbnega ravnanja oziroma napake v postopku izdaje ZTI. Le-ta je upravni akt, v katerega je tožnica zaupala, česar toženka ne bi smela spregledati.

8Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih, razvidnih iz obrazložitev upravnih odločb, ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Pripominja, da je tožnica zahtevek za povrnitev dajatev vložila prepozno in bi ga zato prvostopenjski organ moral zavreči. Sicer pa je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 390/2014, s katero je odločilo o reviziji zoper sodbo tega sodišča III U 232/2013, potrdilo, da ni šlo za napako carinskih organov, ki bi preprečevala naknadno vknjižbo uvoznih dajatev po določbi člena 220/2/b CZS, in da tudi ne gre za posebni primer, v katerem se dolg lahko odpusti po 239. členu CZS.

K I. točki izreka:

9Tožba ni utemeljena.

10V obravnavanem primeru tožnica izpodbija odločbo, s katero je bil zavrnjen njen zahtevek za povrnitev z odmerno odločbo naloženih dajatev, saj meni, da bi carinski organ zahtevku glede na okoliščine primera moral ugoditi.

11V skladu s prvim odstavkom 236. člena CZS se uvozne ali izvozne dajatve povrnejo ali odpustijo, kolikor se ugotovi, da v trenutku plačila znesek teh dajatev ni bil zakonsko dolgovan ali da je bil vknjižen v nasprotju z drugim odstavkom 220. člena CZS. V tej zvezi se tožnica sklicuje na točko b) drugega odstavka 220. člena CZS, po kateri se naknadna vknjižba ne opravi, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: če znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni bil vknjižen zaradi napake carinskih organov, če carinski dolžnik te napake ni mogel odkriti, če je carinski dolžnik ravnal v dobri veri in če je upošteval vse določbe o carinski deklaraciji, predvidene v veljavni zakonodaji.

12Drugi odstavek 236. člena CZS določa, da se povračilo ali odpust uvoznih ali izvoznih dajatev odobri na podlagi zahtevka, vloženega pri pristojnem carinskem uradu pred potekom roka treh let, ki se šteje od dneva posredovanja sporočila o teh dajatvah dolžniku; ta rok se podaljša, če udeleženi dokaže, da zahtevka v tem roku ni mogel vložiti zaradi nepredvidljivega dogodka ali višje sile. Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je bila tožnici odmerna odločba, s katero je bila, kot je sama navedla, prvič obveščena o zadevnih dajatvah, neposredno vročena 29. 11. 2010. Kot - drugače od tega, kar se navaja v izpodbijani odločbi - izhaja iz upravnih spisov, je tožnica zahtevek, ki je predmet izpodbijane odločbe, vložila z vlogo, poslano priporočeno po pošti 2. 12. 2013. Navedeno bi sicer kazalo na to, da je bil zahtevek za povračilo dajatev vložen po poteku predpisanega triletnega roka; prepozno vložen zahtevek se v skladu s procesnimi predpisi zavrže. Vendar prvostopenjski organ ni ravnal tako (zaradi česar se tudi niso razčiščevala vsa s tem povezana vprašanja, med drugim glede vročitve odmerne odločbe tožničinemu pooblaščencu), zahtevek je obravnaval in o njem po vsebini odločil, kar je tožnici v korist. Temu je sledilo tudi sodišče in je tako v tem upravnem sporu ob upoštevanju tožbenih navedb presojalo, ali razlogi, ki sta jih navedla upravna organa, utemeljujejo sprejeto odločitev.

13Sodišče najprej ugotavlja, da pravila postopka v škodo tožnice niso bila kršena. Obrazložitev odločitve ustreza zakonsko predpisanemu standardu; prvo- in drugostopenjski organ sta se opredelila tudi do v postopku podanih navedb oziroma ugovorov tožnice, bodisi izrecno bodisi implicitno, ko sta navedla razloge, ki jih štejeta kot pomembne za odločitev. Razlogom, s katerimi je sprejeto odločitev utemeljil prvostopenjski organ, kot jih je ob odločanju o pritožbi dopolnil drugostopenjski organ, lahko pritrdi tudi sodišče in se zato nanje sklicuje na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede na vsebino tožbe dodaja:

14V tovrstnih upravnih sporih tožnice je to sodišče že odločalo, in sicer je s pravnomočnimi sodbami, št. III U 243/2015 z dne 10. 6. 2016 ter III U 230/2015 in III U 242/2015 z dne 1. 7. 2016, tožbe kot neutemeljene zavrnilo. Revizije, ki jih je tožnica vložila zoper navedene sodbe, je Vrhovno sodišče zavrglo s sklepi z dne 12. 10. 2016, št. X Ips 305/2016, X Ips 312/2016 in X Ips 313/2016; pri tem je izpostavilo razloge, ki jih je navedlo v svoji sodbi, št. X Ips 390/2014 z dne 10. 9. 2015. Tožnica v tem upravnem sporu ne navaja bistveno drugačnih argumentov, zaradi katerih bi sodišče imelo podlago, da odstopi od obstoječe sodne prakse.

15Kot v navedenih upravnih sporih, sodišče izhaja iz ugotovitve, da so bile dajatve, katerih povrnitev je predmet obravnavane zadeve, naložene z odmerno odločbo, zoper katero je tožnica vložila tožbo v upravnem sporu, ki jo je to sodišče zavrnilo s pravnomočno sodbo, št. III U 232/2013 z dne 30. 5. 2014. V njej je pojasnilo, da je ZTI zavezujoča za carinske organe glede imetnika potrdila v zvezi s tarifno uvrstitvijo blaga, ki je navedeno v ZTI; imetnik takšne informacije pa mora biti sposoben dokazati, da prijavljeno blago v vseh točkah ustreza blagu, opisanemu v potrdilu (drugi in tretji odstavek 12. člena CZS). Tožnica tega v obravnavanem primeru ni bila sposobna in se zato ne more sklicevati, da je ravnala kot dober gospodar. Sodišče je zavrnilo tudi ugovor o retroaktivni uporabi pojasnjevalnih opomb k tarifni oznaki 0703 20 00 oziroma v zvezi s tem objavljenega sporočila Evropske komisije.

16Revizijo tožnice zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je Vrhovno sodišče zavrnilo s sodbo, št. X Ips 390/2014 z dne 10. 9. 2015, v kateri se je opredelilo tudi do vprašanj, ki so sporna v sedaj obravnavani zadevi. Tožnica je namreč že v pravnih sredstvih zoper odmerno odločbo uveljavljala ugovore, ki jih uveljavlja tudi sedaj. Zato so v nadaljevanju predstavljena stališča iz sodbe X Ips 390/2014 relevantna za odločitev v tem upravnem sporu.

17Vrhovno sodišče je presodilo, da predpisi o uvrstitvi uvoženega blaga v pravilno tarifno oznako v obravnavanem primeru niso bili uporabljeni retroaktivno. Ključno pri tem je, da je bilo v obravnavani zadevi z analizo vzorcev uvoženega blaga ugotovljeno, da gre za navadni česen Allium sativum in ne za vrsto Allium ampeloprasum, kot je blago v carinski deklaraciji prijavila tožnica. Allium sativum pa se je že pred objavo sporočila Evropske komisije, na katero se sklicuje tožnica, uvrščal v tarifno oznako 0703 20 00 (Česen). Kot je obrazložilo Vrhovno sodišče, so namreč že Pojasnjevalne opombe kombinirane nomenklature Evropskih skupnosti, veljavne na dan, ko je bila vložena prva v sodbi X Ips 390/2014 obravnavana carinska deklaracija (26. 5. 2010), in torej tudi na dan, ko je bila vložena v konkretnem primeru relevantna carinska deklaracija, pri tarifni oznaki 0703 20 00 (Česen) določale, da vsebuje vse vrste česna (Allium sativum), ki so primerne za človeško prehrano. V Uradnem listu EU dne 23. 7. 2010 objavljeno sporočilo Evropske komisije o spremembi pojasnjevalnih opomb k navedeni tarifni oznaki je k obstoječi določbi, da ta tarifna oznaka zajema vse vrste česna (Allium sativum), primerne za človeško prehrano, zgolj dodalo, da vključuje tudi česen, ki ga sestavlja ena sama glavica, brez ločenih strokov, s približnim premerom 25 - 50 mm, razen vrste Allium ampeloprasum, ki se uvršča v tarifno številko 0703 90 00.

18Vrhovno sodišče je potrdilo, da carinski organ ni bil dolžan uporabiti ZTI, ki jo je pred uvozom pridobila tožnica, saj blago, ki je bilo predmet uvoza, kot je pokazala analiza, ni ustrezalo blagu, ki je opisano v ZTI (tretji odstavek 12. člena CZS).

19Jasno pa se je Vrhovno sodišče izreklo tudi, da v obravnavanem primeru ni prišlo do napake carinskih organov, ki bi preprečevala naknadno vknjižbo uvoznih dajatev po točki b) drugega odstavka 220. člena CZS oziroma omogočala odpust dajatev po določbi 2. alineje prvega odstavka 239. člena CZS (na katero se tožnica sedaj niti ne sklicuje). Obrazložilo je, da je namen zadevne določbe 220. člena CZS varovati legitimno pričakovanje zavezancev glede utemeljenosti vseh dejavnikov, ki se upoštevajo pri odločitvi, ali se carine lahko naknadno izterjajo ali ne. Vendar ta določba varuje legitimno pričakovanje zavezanca le, če so pristojni organi sami ustvarili podlago za pričakovanje zavezanca. Načeloma lahko samo določene napake, ki se lahko očitajo aktivnemu ravnanju pristojnih organov, pripeljejo do tega, da ne pride do naknadne izterjave carine. Le izjemoma se lahko napaka v smislu te določbe povzroči z določenim pasivnim delovanjem carinskega organa, vendar v obravnavani zadevi glede na sodno prakso Sodišča EU, kot je izrecno navedlo Vrhovno sodišče, za takšen izjemen primer ne gre.

20Kot je poudarilo Vrhovno sodišče, carinski organ ni dolžan že v postopku izdaje ZTI zahtevati vzorca za analizo blaga. ZTI se namreč po predpisih lahko izda že na podlagi podatkov, ki jih je posredoval vlagatelj zahtevka za njeno izdajo, če ti podatki za izdajo informacije zadostujejo. Tožnica je na podlagi izpolnjenega obrazca zahtevala uvrstitev blaga „Allium ampeloprasum, fresh elephant garlic, kitajski čebulček“ in uvrstitev tega blaga spada pravilno v tisto tarifno oznako, ki jo je pristojni organ navedel v izdani ZTI. Kot navedeno, pa je tožnica posredovala napačne podatke o blagu, saj ni uvažala te vrste česna. Navedbo, da tudi sama brez DNK analize ni mogla vedeti, da blago, ki ga je uvažala, ni Allium ampeloprasum, je Vrhovno sodišče zavrnilo kot ugovor, ki do drugačne presoje ne more voditi. Pomembno je namreč, da je tožnica tista, ki mora v postopku izdaje ZTI in v nadaljnjem carinskem postopku zagotoviti vse potrebne informacije za pravilno uvrstitev blaga. Po mnenju Vrhovnega sodišča zato v okoliščinah, ko je tožnica v postopku izdaje ZTI posredovala napačne informacije in je bilo nato deklarirano drugo blago, kot je bilo dejansko uvoženo, ni mogoče govoriti o aktivni napaki carinskih organov ali o tem, da so carinski organi sami ustvarili podlago za pričakovanje zavezanca, kot tudi ne o posebnem primeru, na podlagi katerega se lahko dolg odpusti v skladu z 239. členom CZS.

21Po navedenem sodišče sodi, da tožba v tem upravnem sporu ni utemeljena. Dejanskemu stanju, ki sta ga ugotovila upravna organa, tožnica ne oporeka, ne strinja pa se s sklepanjem o pomenu ugotovljenih okoliščin ter uveljavlja povrnitev naknadno obračunanih dajatev. V bistvenem se pri tem sklicuje na razloge, s katerimi je nasprotovala že odmeri teh dajatev, ki pa so bili v postopku pri tem in Vrhovnem sodišču zavrnjeni ter jim sodišče tudi v tem upravnem sporu ne more slediti.

22Tožnica neutemeljeno zatrjuje, da so carinski organi pri njej aktivno ustvarili legitimno pričakovanje glede utemeljenosti vseh dejavnikov, odločilnih za obračun carinskih dajatev, sama pa je ravnala v dobri veri in kot dober gospodar. Ko se sklicuje na to, da ji je bila izdana ZTI in je bil na tej podlagi nato šestkrat oziroma dvakrat opravljen uvoz enakega blaga, prezre, da je ZTI za carinske organe zavezujoča le v zvezi s tarifno uvrstitvijo, ki velja za točno tako vrsto blaga, kot je opisana v izdani ZTI. V obravnavanem primeru je bil to Allium ampeloprasum. Tožnica pa je bila tista, ki bi morala biti sposobna dokazati, da je blago, ki ga je nato uvažala, blago prav te vrste. Če bi dejansko uvažala blago, opisano v ZTI, torej Allium ampeloprasum, bi bila uvrstitev v tarifno oznako 0703 90 00 pravilna in temu ustrezno bi se blago carinsko obravnavalo. Vendar je DNK analiza pokazala, da je tožnica dejansko uvažala navadni česen Allium sativum, kar pomeni, da bi ga morala uvrstiti v tarifno oznako 0703 20 00. In to, kot je povedalo Vrhovno sodišče, že glede na Pojasnjevalne opombe h kombinirani nomenklaturi, kot so veljale pred objavo sporočila Evropske komisije dne 23. 7. 2010. Uvrstitev v tarifno oznako je vezana na dejanske lastnosti uvoženega blaga, naloga uvoznika pa je, da te lastnosti ugotovi in blago pravilno tarifira. Ugovor tožnice, da lastnosti blaga tudi sama ni mogla ugotoviti brez DNK analize, je obrazloženo zavrnilo že Vrhovno sodišče. Izrecno je zavrnilo tudi ugovor, da bi moral pristojni organ v postopku izdaje ZTI zahtevati vzorec blaga oziroma opraviti DNK analizo. Breme, da pravilno opredeli vrsto blaga, za katerega je zahtevala izdajo ZTI, oziroma pravilno ugotovi vrsto in posledično pravilno uvrsti blago, ki ga je uvažala, ter za to izvede tudi DNK analizo, kolikor je potrebna, je bilo na tožnici. S sklicevanjem, da tega ni storila, ker se je zanašala na to, da je enako (po povedanem nepravilno) ravnala že prej, tega bremena ne more prevaliti na carinske organe kot njihove napake. S tega vidika podane tožbene navedbe, ki sta jih zavrnila že upravna organa, pa so tudi sicer premalo konkretizirane, da bi lahko spremenile odločitev v zadevi.

23Vse povedano vodi sodišče do zaključka, da v ravnanju carinskih organov ni bilo aktivnih napak, kar zatrjuje tožnica, ampak je dejansko tožnica carinskim organom posredovala podatke, ki niso bili skladni z uvoženim blagom. Stališče, da v okoliščinah obravnavanega primera, ko je tožnica v postopku izdaje ZTI posredovala napačne informacije o blagu oziroma je bilo nato deklarirano drugo blago, kot je bilo dejansko uvoženo, ni mogoče govoriti o aktivni napaki carinskih organov ali o tem, da so carinski organi sami ustvarili podlago za pričakovanje tožnice, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče. To pa pomeni, da že prvi od pogojev, ki so kumulativno predpisani v določbi člena 220/2/b CZS, ni izpolnjen in že zato zahtevku za povračilo dajatev, ki ga je tožnica temeljila na tej podlagi, ni mogoče ugoditi. Nadaljnja presoja glede obstoja drugih pogojev iz navedene določbe (in s tem presoja v tej zvezi podanih tožbenih navedb oziroma ugovorov) zato niti ni potrebna.

24Zakaj v konkretnem primeru ne gre za situacijo, ki jo ureja šesti odstavek 12. člena CZS, kot želi prikazati tožnica, sta glede na stališča, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče, pravilno obrazložila že upravna organa (str. 11 izpodbijane in str. 15 drugostopenjske odločbe).

25Po navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

26Sodišče je odločilo brez glavne obravnave (prim. prvi odstavek ter 2. in tudi 3. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1). V upravnem postopku ugotovljenih dejstev, ki so glede na zavzeta stališča sodišča o uporabi prava bistvena za odločitev, tožnica konkretizirano ni prerekala. V tožbi pa tudi ni navedla novih dejstev in dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev.

K II. točki izreka:

27Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.