VSL sodba VII Kp 48218/2015

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca zasebne tožilke ter sodno takso v višini 360,00 EUR kot stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen enega meseca zapora in preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sklenilo, da je obdolženec dolžan plačati vse stroške kazenskega postopka, vključno s sodno takso.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, tj. zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obdolženemu izreče oprostilna sodba, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3Na pritožbo je odgovoril pooblaščenec zasebne tožilke B. B., odvetnik C. C. iz M., ter predlagal, da sodišče druge stopnje ob zavrnitvi pritožbe kot neutemeljene potrdi izpodbijano sodbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po presoji izpodbijane sodbe, navedb v pritožbi in odgovoru na pritožbo ter podatkov spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno dognalo vsa odločilna dejstva, na njihovi podlagi pa je naredilo utemeljene in prepričljive dokazne ter tudi materialnopravne zaključke.

6Zagovornik z ničemer ne problematizira dokaznih zaključkov izpodbijane sodbe, da je obdolženi v opredeljenih časovnih, krajevnih in kontekstualnih okoliščinah zasebni tožilki (vpričo še drugih prisotnih) večkrat očital, da je „ameriška prostitutka“ ter „kurba“. Prav tako ne problematizira (pravilnega) materialnopravnega naziranja sodišča prve stopnje (tč. 11 razlogov sodbe), da gre pri izrečenih besedah za objektivno žaljivi oznaki oziroma negativni vrednostni oceni; v primeru „kurbe“ še z izrazitim vulgariziranim pridihom.

7Iz pritožbenih izvajanj, da je obdolženec na inkriminirani način komuniciral z zasebno tožilko iz „strahu“, da bi v postopku glede razdružitve solastnine med člani družine A. (v zvezi s tem je kritičnega dne potekala mediacija) zasebna tožilka pridobila nepremičnino, ki meji na obdolženčevo hišo in avtomehanično delavnico, nakar bi glede na njeno domnevno „nemoralno“ preteklo življenje osvajala stranke obdolženca, pritožnik smiselno nakazuje na obstoj ekskulpacijskih razlogov iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki (med drugim) določa, da se ne kaznuje, kdor se o nekom žaljivo izrazi pri obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi. Medtem ko iz spisa kazenske zadeve (dopis Okrajnega sodišča v Ljubljani na list. št. 71) izhaja, da je imel obdolženec v nepravdni zadevi N 363/2011 glede razdružitve solastnine ter v pridruženi mediacijski zadevi nM 133/2015 očitno procesni položaj nasprotnega udeleženca, ki ga po Zakonu o nepravdnem postopku (ZNP) opredeljuje vsaj obstoj določenega pravnega interesa glede spornega vprašanja, zagovornik v pritožbi spregleda, da se za presojo o nekaznivosti po tretjem odstavku 158. člena KZ-1 zahteva še ključen nadaljnji pogoj, tj. da se iz načina izražanja storilca ali iz drugih okoliščin vidi, da objektivno žaljive izjave niso bile izrečene z namenom zaničevanja. Ta pogoj pa tudi po presoji pritožbenega sodišča, ki se pridružuje razlogovanju izpodbijane sodbe (tč. 11, 13), v konkretni zadevi ni podan. Dejstvo, da je do storitve kaznivega dejanja prišlo v okviru mediacijskega postopka, še ne pomeni, da obdolženec ni prestopil meje dopustnega izražanja. Z večkratnimi oznakami zasebne tožilke kot „ameriške prostitutke“ in „kurbe“ obdolženi nedvomno ni na kultiviran način zasledoval svojih morebitnih (pravnih ali navsezadnje osebnih) interesov, pač pa je z izjavami prešel na raven osebnega napada na zasebno tožilko. Iz njegovega ravnanja, do katerega se je tehtno opredelilo že prvostopenjsko sodišče, veje izključni namen osramotitve, blatenja ter zaničevanja zasebne tožilke. Gre za zaničljive, podcenjujoče in ponižujoče oznake, izrečene z namenom osebnega ponižanja, diskreditacije ter očrnitve zasebne tožilke. Izrazito zaničevalen način ubeseditve ne omogoča sklepa, da gre za še sprejemljivo raven izražanja „bojazni“ v postopku mediacije, zaradi česar se pritožbena izvajanja pokažejo kot neutemeljena. Obdolženec bi svoje pomisleke gotovo mogel in tudi moral izraziti na drugačen način, ki ne bi presegel meje kazenskopravne intervencije v posledici izražanja pregrobih vrednostnih sodb o osebnosti ter intimnem življenju druge osebe. Grobo žaljive in objestne izjave, naslovljene na integriteto ter dostojanstvo drugega posameznika, v sodobnih demokratičnih družbah niso dovoljene.

8Ne v kazenskopravni teoriji ne v ustaljeni sodni praksi ni niti najmanjšega dvoma, da izražanje izjav, ki so opredeljene kot vrednostne sodbe o drugem človeku (kar je esencialna vsebina kaznivega dejanja razžalitve), ne prenese dokazovanja resničnosti izjav. Takšno dokazovanje, za razliko od nekaterih drugih kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, po naravi stvari ni mogoče. Zato so za odločitev brezpredmetna pritožbena izvajanja o promiskuitetni naravi zasebne tožilke. Čeravno bi zagovor obdolženca v tem delu držal, ga to ne bi moglo razbremeniti kazenske odgovornosti za zlorabo pravice do svobode izražanja, ki se odraža v podajanju negativnih vrednostnih sodb z zaničevalnim namenom. Vprašanje (ne)resničnosti obdolženčevih navedb je v tej kazenski zadevi torej irelevantno. Po pojasnjenem prav tako ni dvoma, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom in so dokazani tudi subjektivni znaki kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče se pridružuje ter se, da ne bo nepotrebnega ponavljanja, v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe (zlasti tč. 13), s katerimi je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo dokazni zaključek, da je obdolženi nedvomno ravnal z namenom razžaliti zasebno tožilko. Zavedal se je zaničevalnega pomena izrečenih besed, ki jih je večkrat ponovil kljub opominom, da se izpostavlja (kazensko)pravnemu ukrepanju. S pritožbenim navajanjem, da direktni naklep (namen) pri obdolžencu ni bil podan, pritožnik zato ne more uspeti, z nesubstanciranimi trditvami pa ni mogoče omajati tehtnih razlogov sodbe.

9Odločbo o kazenski sankciji je sodišče druge stopnje preizkusilo na podlagi 386. člena ZKP. Prvostopenjsko sodišče se je ob ustreznem vrednotenju okoliščin, ki vplivajo na izbiro in odmero sankcije, utemeljeno odločilo za izrek pogojne obsodbe kot sankcije opominjevalne narave, v njej pa je določilo pravično zaporno kazen ter preizkusno dobo v primernem trajanju.

10Pritožbeni razlogi ni podan, izpodbijane sodbe pa prav tako ne bremenijo kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je bilo potrebno zagovornikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno, izpodbijano sodbo pa v tej posledici potrditi (391. člen ZKP).

11Ker pritožnik v pritožbenem postopku ni uspel, je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka, tj. nastale zaradi odgovora na pritožbo, ki ga je vložil pooblaščenec zasebne tožilke. Sodna taksa v višini 360,00 EUR pa je določena skladno s tar. št. 7222 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).