UPRS sodba U 454/2005

Tožbi se ugodi. Odločbe Ministrstva za finance Republike Slovenije št. 471-277/03 z dne 1. 2. 2005, št. 471-278/03 z dne 1. 2. 2005 in št. 471-279/03 z dne 1. 2. 2005 se odpravijo ter zadeve vrnejo toženi stranki v ponovni postopek.

Z izpodbijanimi odločbami je tožena stranka zavrnila pritožbe tožnika zoper sklepe Davčnega urada A št. 47112-687/01-120-41-91/19 z dne 16. 4. 2003, št. 47112-687/01-119-41-91/19 z dne 16. 4. 2003 in št. 47112-687/01-118-41-91/19 z dne 16. 4. 2003, o prisilni izterjavi dolga v skupnem znesku 5.247.751,52 SIT, zamudnih obresti v višini 4.763.373,68 SIT in stroškov prisilne izterjave iz njegovih osebnih prejemkov in iz njegovega premičnega premoženja. Tožena stranka v razlogih navaja, da je bil postopek prisilne izterjave utemeljeno uveden zoper tožnika kot družbenika po 27. členu Zakonu o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99, 110/99, 93/02-odl.US, v nadaljevanju: ZFPPod) iz sodnega registra izbrisane družbe AAA d.o.o.. Po 27. členu ZFPPod z izbrisom gospodarske družbe iz sodnega registra po tem zakonu gospodarska družba preneha. V tem primeru se šteje, da so družbeniki podali izjavo z vsebino določeno v prvem odstavku 394. člena ZGD in sicer, da so poplačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci in da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Skladno z drugim odstavkom 394. člena ZGD lahko upniki uveljavljajo terjatve do družbenikov, ki so podali izjavo, v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra. Davčni organ po navedenih določbah lahko uveljavlja terjatev od družbenika pod naslednjimi pogoji: da gre za osebo s statusom družbenika, da je izterjava pravočasna ter da gre za družbenika, ki je odgovoren za obveznosti družbe. Po mnenju tožene stranke so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi navedeni pogoji. Izbris družbe AAA d.o.o. je bil objavljen dne 17. 3. 2003. Sklepi o prisilni izterjavi so bili izdani 16. 4. 2003 in tožniku vročeni 18. 4. 2003 oziroma 23. 4. 2003. Prisilna izterjava je bila po navedenem uvedena pravočasno. Iz objave izbrisa in iz izpiska iz sodnega registra je razvidno, da je bil tožnik družbenik izbrisane družbe. Izpolnjen pa je po presoji tožene stranke tudi tretji pogoj. Iz objave je namreč razvidno, da je osnovni kapital družbe znašal 1.500.000,00 SIT in da je družba imela dva družbenika z enakim, 50% poslovnim deležem. Razvidno je torej, da sta bila tožnik in družbenik BB solastnika družbe, vsak do ene polovice. Iz pritožbi priloženih dokazov sledi, da je bil tožnik kot direktor družbe razrešen 10. 6. 1996 in na to mesto imenovan BB ter da je tožniku delovno razmerje v pravni osebi AAA d.o.o. prenehalo 31. 8. 1996. Navedena dejstva po presoji tožene stranke ne dokazujejo v pritožbi zatrjevanega položaja pasivnega družbenika, ki skladno z odločbo Ustavnega sodišča za obveznosti izbrisane družbe ne odgovarja. Toženi stranki ni znano, kakšne so bile višine poslovnih deležev, kakšna so bila pravila sprejemanja odločitev upravljanja izbrisane pravne osebe, glasovanja na skupščini ... Tožnik bi svojo neaktivnost lahko dokazal s predložitvijo družbene pogodbe, iz katere je razvidno, da dejansko kot 50% lastnik izbrisane pravne osebe in brez pooblastila za njeno zastopanje ni mogel sodelovati pri sprejemanju poslovnih odločitev. V skladu s 15. členom ZDavP so davčni zavezanci za svoje trditve dolžni predložiti dokaze. Tožnik pa dokaza, iz katerega bi izhajala njegova neaktivnost, ni predložil. Zato njegovim trditvam o neaktivnosti ni mogoče slediti. Iz predloženih listin namreč niso razvidne ovire za sodelovanje tožnika pri poslovanju družbe. Možno je, da kljub formalnim možnostim dejansko v družbi ni sodeloval, vendar pa tega ni z ničemer dokazal. Po že navedeni odločbi Ustavnega sodišča je pri spregledu pravne osebnosti po ZFPPod, za kar gre v obravnavanem primeru, dokazno breme na dolžniku in ne na upniku, zato tudi davčni organ ni dolžan uradoma ugotavljati, kakšna so bila dejanska razmerja med družbenikoma v družbi. Tožnik pa iz družbe tudi ni izstopil. Res je tudi, da so dolgovi pravne osebe, ki se izterjujejo, nastali po razrešitvi tožnika s položaja direktorja in po tem, ko mu je delovno razmerje v pravni osebi že prenehalo, vendar pa to dejstvo ob neizkazani pasivnosti za odločitev ni pomembno. Dodaja še, da tako imenovana pasivnost družbenika ne pomeni, da družbenik na družbo v smislu njenega poslovanja ni imel nobenega vpliva, temveč, da vpliva ni mogel imeti. Svojevoljna opustitev dolžnega ravnanja v zvezi s sodelovanjem pri upravljanju družbe namreč ne izključuje družbenikove odgovornosti v skladu z ZFPPod. In ker ob preizkusu zakonitosti izpodbijanih sklepov kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, tudi ne najde, tožena stranka pritožbe zavrne.

Tožnik odločbe tožene stranke izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Že v pritožbah je dokazoval, da v izbrisani družbi ni imel položaja aktivnega družbenika. Po letu 1996, v katerem je bil s funkcije direktorja razrešen in mu je delovno razmerje v družbi prenehalo, v družbi ni več aktivno sodeloval, niti ni sprejemal nobenih odločitev. Vse posle je vodil drugi družbenik, novi direktor družbe, ki tožnika o poslovanju družbe in njenem finančnem stanju ni obveščal. Tožnik tako dejansko ni vedel, da izbrisana družba ne posluje preko računa, oziroma da ima račun dalj časa blokiran. Od leta 1996, ko je bil kot direktor razrešen, je opustil vsakršne aktivnosti pri vodenju in upravljanju družbe. Družbenika od tedaj dalje nista nobene odločitve več sprejela na skupščini družbenikov, saj zadev, o katerih bi bilo na skupščini treba razpravljati, ni bilo, tožnik pa zaradi druge zaposlitve v družbi tudi ni imel več interesa sodelovati. Družba mu v vednost tudi ni pošiljala letnih obračunov. Od družbe ni prejel nobenega denarnega izplačila (dobička), saj je bil dogovor med družbenikoma tak, da tožnik drugemu družbeniku v celoti prepusti morebitno ustvarjeni dobiček. Tožnik tudi ni bil pooblaščen za izdajanje računov, niti za sklepanje poslov. Družbenik je bil le še na papirju in tak je bil tudi dogovor z drugim družbenikom. Tožnik le formalno iz družbe ni izstopil. V času, ko jo je vodil tožnik je družba poslovala normalno in dolgov ni imela. Obveznosti, ki se izterjujejo, pa so nastale že v času, kot na poslovanje družbe ni imel več nobenega vpliva. Zanika, da bi na poslovanje družbe po letu 1996 lahko vplival, saj je bil družbenik le na papirju, medtem ko je družbo dejansko vodila druga oseba, zaradi česar meni, da ni vstopil v položaj osebno odgovornega družbenika v smislu določb ZFPPod in torej ne more odgovarjati za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem. Iz odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da bi prvostopni organ moral pred izdajo sklepa o izvršbi ugotavljati, ali je tožnik v izbrisani družbi imel položaj aktivnega ali pasivnega družbenika. Odločba Ustavnega sodišča je bila namreč izdana pred izdajo sklepov o izvršbi in bi jo davčni organ pri odločanju moral upoštevati. Prvostopni organ teh dejstev sploh ni ugotavljal in tožnika v postopek pred izdajo sklepov o izvršbi sploh ni pritegnil. Tožnik je zato lahko vložil le pritožbo in tako dejansko v postopku ni imel možnosti sodelovati. S tem je kršeno načelo zaslišanja stranke. Že prvostopni organ bi skladno z njim tožnika moral pozvati, naj za svoje trditve predloži dokaze, torej tudi družbeno pogodbo. Tožnik tega ni mogel storiti, saj ni vedel, kateri so tisti dokazi, ki bodo upoštevani kot odločilni. Tako je dejansko o vlogi tožnika v izbrisani družbi prvič odločala šele tožena stranka, saj dejansko stanje v tem delu v prvostopnem sklepu sploh ni bilo ugotovljeno. Tožnik je na to opozoril že prvostopni organ. Le-ta pa je, namesto da bi ravnal v skladu z 243. oziroma 244. členom ZUP in nepopoln postopek, ki je vplival na odločitev v zadevi, dopolnil in tožniku dal možnost, da se o zatrjevanih dejstvih izjasni in jih tudi dokaže, njegovo pritožbo zoper prvostopni sklep enostavno odstopil toženi stranki, ki postopka v tem delu prav tako ni dopolnila tako, da bi tožnika pozvala, naj predloži še dodatne dokaze v smislu 251. člena ZUP. O aktivni vlogi tožnika je tako odločala šele tožena stranka. S tem je bila kršena pravica tožnika do dvostopenjskega odločanja v upravnem postopku in posledično tudi njegova ustavna pravica do pritožbe. Tožena stranka ves čas navaja, da mora tožnik za svoje trditve predložiti dokaze, zanemari pa določbo 145. člena ZUP, poleg tega pa tožnika ne pozove, katere dokaze naj predloži, oziroma kateri so tisti dokazi, ki bodo pripeljali do pravilne odločitve o tožnikovem položaju v družbi. Skladno z Uredbo o pridobivanju in posredovanju podatkov med organi javne uprave za potrebe upravnih postopkov (Uradni list RS, št. 38/02 in 129/03) oziroma sedaj Uredbe o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 20/05) ima prvostopni organ tudi vsa pooblastila za pridobivanje podatkov in dokazil od drugih organov, ki so upravljalci zbirke teh podatkov. Tako bi že prvostopni organ lahko sam pridobil ustrezno družbeno pogodbo izbrisane pravne osebe, enako pa bi to lahko storila tožena stranka, saj se družbena pogodba hrani med listinami v sodnem registru. Sklicevanje tožene stranke na nepredložitev določenega dokaza, ki bi ga lahko pridobila sama, kot glavni razlog za zavrnitev pritožbe, je nepravilno. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijane odločbe odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa udeležbo v upravnem sporu priglasilo z vlogo št. U-A18-1047/2005-3-Š z dne 22. 3. 2005.

Tožba je utemeljena.

Izvršba se opravi zoper dolžnika – zavezanca po izvršilnem naslovu (40., 44. člen ZDavP). Če ta preneha, se izvršba opravi zoper njegovega pravnega naslednika (2. odstavek 87. člena ZDavP). Skladno z določbo 27. člena ZFPPod v zvezi z določbo 394. člena ZGD štejejo družbeniki izbrisane družbe za njene pravne naslednike. Kdo so družbeniki izbrisane družbe izhaja iz javnih listin. Ker javna listina dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (169. člen ZUP), davčnemu organu ni bilo treba izvajati dokazov za ugotovitev pravnega naslednika. Tudi po odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02) velja zakonska domneva iz četrtega odstavka 27. člena ZFPPod, da so vsi družbeniki prevzeli obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti izbrisane družbe, je pa na podlagi te odločbe, po kateri navedena domneva ne velja za družbenike, ki zaradi položaja, ki so ga imeli v družbi, na njeno delovanje niso mogli vplivati, družbeniku dana možnost dokazovanja svojega pasivnega položaja v družbi. Iz odločbe Ustavnega sodišča nedvoumno izhaja, da mora družbenik, ki pasivnost zatrjuje, to tudi dokazati, da je torej dokazno breme na njegovi strani. Prvostopni organ je po navedenem pred izdajo sklepa razpolagal tako z izvršilnim naslovom, kot tudi z javno listino, ki glede na določbe 27. člena ZFPPod dokazuje prehod obveznosti izbrisane družbe na tožnika. Zato ni utemeljeno tožbeno stališče, da bi pred izdajo sklepa o izvršbi moral voditi ugotovitveni postopek. Utemeljen pa je po presoji sodišča tožbeni ugovor kršitve pravil postopka po vložitvi pritožbe. Tudi po presoji sodišča bi namreč pritožbeni govori narekovali dopolnitev izvedenega postopka skladno z določbo 243. člena ZUP. Ker prvostopni organ ni ravnal skladno z navedeno določbo zakona, bi kršitev morala sanirati tožena stranka in sama izvesti ugotovitveni postopek. Sodišče se, kot že navedeno, strinja s stališčem tožene stranke o dokaznem bremenu, vendar pa obrnjeno dokazno breme ne pomeni, da ugotovitvenega postopka o obstoju dejstev, ki jih zatrjuje tožnik, ni treba izvesti. Res je, da mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če stranka tega ne stori, jo k temu pozove organ. V primeru, ko stranka zatrjuje pasivni položaj družbenika, torej ni dovolj zgolj presoja listin, ki jih je predložila stranka sama, če organ predložene dokaze oceni kot neprimerne za dokazovanje zatrjevanega dejstva. V takem primeru je dolžan stranko pozvati k predložitvi dokazov, ki jih sam šteje kot primerne. Kateri so dokazi, s katerimi bi bilo mogoče uspešno dokazovati v pritožbi navedena dejstva, tožena stranka tožniku pove šele v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožnik po navedenem relevantnih dejstev glede na naravo upravnega postopka ni imel možnosti navajati in dokazovati v postopku pred izdajo prvostopnega sklepa. Odločitev tožene stranke, da pritožbo zavrne, ne da bi pred izdajo odločbe tožnika pozvala k predložitvi dokazov, ki so po njeni presoji upoštevni, zato temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, v nadaljevanju: ZUS) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo po dopolnitvi ugotovitvenega postopka skladno s to sodbo o pritožbah tožeče stranke odločila ponovno na podlagi presoje vseh v postopku izvedenih dokazov.

Izrek o stroških je odpadel, ker jih tožeča stranka ni priglasila.