UPRS sodba I U 39/2016

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Občina A. tožnika razrešila uradniškega naziva prvega kariernega razreda - naziva tretje stopnje: podsekretar in ga imenovala v uradniški naziv drugega kariernega razreda - naziv četrte stopnje: višji svetovalec I. Imenovanje je začelo učinkovati z dnem 15. 10. 2015.

2Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik opravljal naloge na uradniškem delovnem mestu vodje oddelka za gospodarsko infrastrukturo. Zaradi reorganizacije je bil 26. 8. 2015 sprejet nov Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest v občinski upravi Občine A. (v nadaljevanju Pravilnik), ki se uporablja od 15. 10. 2015 dalje. Na podlagi Pravilnika tožnik ne izpolnjuje (več) predpisanih pogojev za zasedbo uradniškega delovnega mesta na položaju vodje oddelka za gospodarsko infrastrukturo. Prav tako v občini ni prostega delovnega mesta, ki se opravlja v istem nazivu in za katerega tožnik izpolnjuje pogoje ter je zanj ustrezno usposobljen. Tožniku tudi ni bilo mogoče zagotoviti poklicne prekvalifikacije ali dokvalifikacije, na podlagi katere bi izpolnil pogoje oziroma se usposobil za prosto delovno mesto. Zato je zaradi premestitve iz poslovnih razlogov tožnik razrešen naziva, ki ga je imel pred premestitvijo.

3Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je delno ugodila tožnikovi pritožbi, in sicer glede datuma učinkovanja izpodbijane odločbe. Pojasnila je, da razrešitev ni mogla pričeti učinkovati v času, ko je bil tožnik formalno še vedno razporejen na delovno mesto vodje oddelka za gospodarsko infrastrukturo. Zato je odločbo v tem delu spremenila tako, da imenovanje začne učinkovati z dnem 27. 10. 2015, to je z dnem premestitve. V ostalem je pritožbo zavrnila z obrazložitvijo, da je organ zaradi izvedene reorganizacije tožnika s sklepom z dne 19. 10. 2015 na podlagi četrtega odstavka 158. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) zaradi delovnih potreb trajno premestil na uradniško delovno mesto višji svetovalec I, za katerega tožnik izpolnjuje vse predpisane pogoje. Izpodbijana odločba je torej izdana v povezavi z odločitvijo organa o reorganizaciji in premestitvi tožnika na delovno mesto višji svetovalec.

4Tožnik v tožbi navaja, da mu je toženka najprej vročila izpodbijano odločbo in sicer 13. 10. 2016, skupaj s predlogom Aneksa št. 6 k pogodbi o zaposlitvi, s podpisom katerega bi bil s soglasjem premeščen na delovno mesto višji svetovalec - za črpanje EU sredstev. Z navedeno odločbo je bil torej tožnik še pred premestitvijo na novo delovno mesto razrešen uradniškega naziva podsekretar in imenovan v uradniški naziv višji svetovalec I, kar je nezakonito. Ker ni podpisal ponujenega aneksa, mu je tožena stranka dne 19. 10. 2015 vročila sklep o premestitvi, na podlagi katerega je bil z dnem 27. 10. 2015 premeščen na drugo delovno mesto. V prvi vrsti nasprotuje utemeljenosti in zakonitosti spremembe Pravilnika oziroma pogojev za zasedbo delovnega mesta vodje oddelka za gospodarsko infrastrukturo. V katalogu novega Pravilnika je sistemizirano identično delovno mesto, edina razlika je v pogojih izobrazbe, in sicer se za omenjeno delovno mesto zahteva samo izobrazba gradbene smeri, medtem ko so bila pred spremembo določena štiri alternativna področja (poleg gradbeništva še tehnika, poslovne in upravne vede ter kemijska tehnologija in procesno inženirstvo). Upoštevajoč dejstvo, da se glede na potrebe delovnega procesa oziroma organizacije poslovanja ni spremenilo nič takšnega, kar bi opravičevalo omejevanje področja izobrazbe, je takšna sprememba Pravilnika nezakonita in posledično ne more predstavljati zakonitega poslovnega razloga za trajno premestitev javnega uslužbenca. Iz prvega odstavka 52. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih izhaja, da se za posamezno uradniško delovno mesto praviloma določi smer izobrazbe, lahko pa se določi le njena stopnja ali pa celo več smeri izobrazbe. Smer izobrazbe torej ni tako pomemben faktor za zasedbo posameznega delovnega mesta. Glede na to, da delovno mesto vodje oddelka za gospodarsko infrastrukturo obstaja, ni prenehala potreba po tem delovnem mestu, zato poslovni razlog v skladu z določbo drugega odstavka 158. člena ZJU ni podan. Posledično premestitev ni zakonita. Zakonita ni niti izpodbijana odločba, ki je posledica premestitve. Najmanj pa je odločba preuranjena, saj je bila izdana pred sklepom o premestitvi.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in poudarja, da je bila izpodbijana odločba izdana v povezavi z reorganizacijo občinske uprave oziroma s premestitvijo tožnika na drugo delovno mesto. Glede na to, da je tožnik zoper sklep o premestitvi vložil tožbo pred pristojnim delovnim sodiščem, sodišču predlaga, da predmetni postopek prekine do pravnomočne odločitve delovnega sodišča.

6Sodišče je v zadevi določilo na nejavni seji, ker dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev in so predmet presoje v tem postopku, med strankama niso sporne (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

7Tožba ni utemeljena.

8Po določbah 84. in 91. člena ZJU, na katerih temelji izpodbijana odločba, se uradnik imenuje v naziv z odločbo, v kateri se določi naziv in datum pridobitve naziva (drugi odstavek 84. člena ZJU). Pridobljeni naziv ugasne z dnem prenehanja delovnega razmerja uradnika, z razrešitvijo in z izvedenim napredovanjem v višji naziv. Med drugim se uradnika razreši naziva v primeru premestitve iz poslovnih razlogov (2. točka 91. člena ZJU).

9Predmet tega upravnega spora je presoja zakonitosti odločbe, da se tožnika s 27. 10. 2015 razreši naziva podsekretar in se ga imenuje v naziv višji svetovalec I. Ne presoja pa sodišče zakonitosti same premestitve tožnika na drugo delovno mesto, saj za to ni stvarno pristojno. Po stališču Vrhovnega sodišča (glej sklep I Up 111/2016 z dne 21. 9. 2016) vprašanje zakonitosti premestitve tudi ni predhodno vprašanje za ta upravni spor. Upravni organ mora, ko odloča o imenovanju v naziv, le formalno ugotoviti, da gre za premestitev iz razlogov in na način, predviden z ZJU. Ni pa zahtevana vsebinska presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za premestitev. S tem je zamejen tudi obseg preizkusa zakonitosti odločbe o imenovanju v naziv v upravnem sporu.

10Glede na zgoraj povzeto stališče Vrhovnega sodišča in ob upoštevanju določbe 2. točke 91. člena ZJU za odločitev v tem postopku niso relevantne okoliščine, ki se nanašajo na nezakonitost premestitve oziroma na spremembo Pravilnika. Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v organu se kot splošni akt delodajalca lahko izpodbija pred delovnim sodiščem v kolektivnem delovnem sporu (glej 6. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih), prav tako se pred delovnim sodiščem izpodbija sklep o premestitvi.

11Glede na določbo 2. točke 91. člena ZJU je za odločitev v tem sporu bistveno, da je obstajal veljaven Pravilnik, s katerim so bili določeni novi pogoji za zasedbo delovnega mesta, ki jih tožnik nesporno ne izpolnjuje, in da mu je bil izdan sklep o premestitvi. Ob tem sodišče ocenjuje, da bi sklep o premestitvi sicer moral biti izdan vsaj hkrati z izpodbijano odločbo, vendar navedena nepravilnost ni vplivala na zakonitost odločitve. Kljub temu, da je bila odločba o razrešitvi in imenovanju v nov naziv izdana 28. 9. 2015, to je pred izdajo sklepa o razrešitvi, je začela učinkovati šele z dnem premestitve, to je 27. 10. 2015. V tem delu je namreč drugostopni organ ugodil tožnikovi pritožbi, saj so šele s premestitvijo izpolnjeni pogoji za imenovanje v nižji naziv. Pri tem pa po stališču Vrhovnega sodišča ni treba, da je premestitev dokončna ali pravnomočna, dovolj je, da pravno učinkuje. Glede na navedeno je po presoji sodišča prvostopenjski organ mogel izdati izpodbijano odločbo, saj je zato imel podlago v okoliščinah, relevantnih glede na 2. točko 91. člena ZJU.

12Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.