VSL sodba II Cpg 1076/2016

Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 173128/2014 z dne 17. 12. 2014 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka), ter da mora tožena stranka v roku 8 dni od vročitve sodbe tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 127,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku osemdnevnega roka do plačila (II točka izreka).

2Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo. Navaja, da jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, predvsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve relevantnega dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

3Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in višje sodišče so vezani na dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica na podlagi Pogodbe o izvajanju računovodskih in drugih storitev z dne 11. 2. 2014 (list. št. 20-22 spisa) za toženko opravljala storitve knjigovodskega evidentiranja poslovnih dogodkov v poslovne knjige, vodila analitične evidence, sestavljala predpisana računovodska in davčna poročila, vodila kadrovsko evidenco, obračunavala plače in honorarje, davčno in finančno svetovala, in podobno, in sicer vse do 1. 6. 2014, ko je pogodba zaradi kršitve toženke prenehala veljati. Tožnica vtožuje plačilo po dveh računih, in sicer po računu št. 14-360-000251, ki se nanaša na knjigovodske storitve za mesec maj 2014 (priloga A2 spisa) in po računu št. 14-360-000539 z dne 7. 11. 2014, v katerem je zaračunana primopredaja knjigovodskih in poslovnih listin (priloga A3 spisa). Toženka se pred plačilom vtoževane terjatve brani z ugovori, da tožnica dela ni opravila tako, kot bi morala (da v mesecu maju 2014 ni obračunala plače za delavko M. S. in da ji je ob koncu poslovnega sodelovanja izročila pomanjkljivo knjigovodsko dokumentacijo).

7Neutemeljene so pritožbene navedbe toženke, s katerimi smiselno uveljavlja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe sama s seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Toženka namreč neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve navedlo, da tožnica ni v celoti opravila storitve, v 12. točki obrazložitve pa obratno, torej da naj bi tožnica storitev v celoti opravila. Ugotoviti je namreč, da se 8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe nanaša na račun št. 14-360-000251 (knjigovodske storitve za mesec maj 2014), 12. točka obrazložitve pa na račun št. 14-360-000539 z dne 7. 11. 2014 (primopredaja knjigovodskih in poslovnih listin). Torej ne gre za isto storitev, za katero bi sodišče prve stopnje enkrat navedlo, da je bila v celoti opravljena, drugič pa nasprotno, da ni bila opravljena, kot navaja toženka v pritožbi.

8Toženka je v zvezi z računom št. 14-360-000251 (knjigovodske storitve za mesec maj 2014) ugovarjala, da ga ni dolžna plačati, ker tožnica ni obračunala plače za delavko M. S. To je tožnica zanikala, vendar je sodišče prve stopnje ocenilo, da ji ni uspelo dokazati, da bi to plačo obračunala. Kljub tej ugotovitvi pa se toženka v konkretnem primeru glede na način njene obrambe ne more ubraniti pred plačilom vtoževane terjatve. Kot je namreč pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, bi morala toženka izkoristiti eno izmed možnosti, ki jih zakonodaja daje v primeru kršitve pogodbenih zavez nasprotne stranke (v konkretnem primeru tožnice).

9Sodišče prve stopnje je na podlagi listinskih dokazov ugotovilo, da toženka tožnici ni postavila dodatnega roka za izdelavo majskega obračuna plače za delavko M. S. Ker je to dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati, toženka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da tožnici ni dala možnosti, da napako odpravi. Poziv na odpravo napake je predpogoj za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov (prvi odstavek 639. člena OZ).

10Pa tudi sicer se toženka v tem postopku niti ne brani s trditvami, da bi izkoristila katero izmed zakonsko predvidenih sankcij za kršitev pogodbe. Ne zatrjuje, da bi odstopila od pogodbe, niti ne konkretizira, za „koliko manj“ je opravljeno delo tožnice manjvredno, v kolikor je toženka napako odpravila na račun tožnice, oziroma v kolikor toženka zahteva znižanje plačila (tretji odstavek 639. člena OZ). Šele v pritožbi prvič (nekonkretizirano) nakaže, da je morala v novembru 2014 angažirati drugega podjemnika, da je opravil manjkajoče obračune in vzpostavil davčno pravilno stanje tudi za mesec maj 2014, vendar so te trditve prepozne (pa tudi nekonkretizirane). Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje vztrajala le pri tem, da tožnici zaradi pomanjkljivo opravljenega dela ni dolžna ničesar plačati. Višje sodišče pa pri tem pripominja, da je tožnica v mesecu maju 2014 opravljala tudi druge storitve po pogodbi, zaradi česar ni mogoče reči, da tožnica sploh ni upravičena do plačila za ta mesec, za kar se pravzaprav zavzema toženka. Toženka šele v pritožbi (prvič) navaja, da pomeni obračun plače bistveno sestavino dela tožnice, kar bi lahko kazalo na to, da je šteti, da gre za neizpolnitev (in ne za izpolnitev z napako). Teh trditev višje sodišče zaradi prekluzij ne more več upoštevati (452. in 453. člen ZPP). Ne gre torej za to, da bi se sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da vsebina izpolnitve posla ni pomembna, kot navaja toženka v pritožbi, temveč za to, da toženka ni ustrezno reagirala na kršitev pogodbenih zavez tožnice.

11Sodišče prve stopnje je v zvezi z računom št. 14-360-000539 z dne 7. 11. 2014 (primopredaja knjigovodskih in poslovnih listin) navedlo, da toženka ni konkretizirala, kateri so tisti manjkajoči dogodki, ki niso bili upoštevani v knjigovodskih in poslovnih listinah, kar toženka v pritožbi izpodbija in navaja, da je vseskozi jasno zahtevala, kaj mora tožnica opraviti, da bo upravičena do plačila obeh računov, in nadalje še, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih eksplicitnih navedb o poslovnih dogodkih, ki niso bili knjiženi v knjigovodske listine. Vendar s temi pritožbenimi navedbami toženka ne more uspeti. Tudi za ta račun, ki se nanaša na primopredajo knjigovodskih in poslovnih listin, velja enako kot za računovodske storitve za mesec maj 2014 - če tožnica kljub pozivu ni odpravila napak pri beleženju poslovnih dogodkov, bi se toženka morala odločiti za eno izmed sankcij za kršitev pogodbenih zavez iz tretjega odstavka 639. člena OZ, vendar tega ni storila.

12Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).