VSK sklep I Cp 756/2015

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog, da se kot splošni skupni del stavb v etažni lastnini št. 1112 in 1113, obe k.o. I. (z ID znakom 1 in 2) določita posamezna dela stavbe 6 in 7 v stavbi 1112 k.o. I..

2Predlagatelji v pritožbi navajajo, da je odločitev materialnopravno napačna. Posamezni del št. 7 v stavbi 1112 (parkirna ploščad v izmeri 680,50 m2) bi moralo sodišče določiti kot splošni skupni del oziroma kot pripadajoče zemljišče k stavbama 1112 in 1113. Navajali so, da ta površina skupaj s parkiriščem na parceli št. 370/3 tvori zaključeno celoto, da jo uporabljajo vsakodnevno tako etažni lastniki obeh navedenih stavb (poslovnih objektov) kot njihove stranke in obiskovalci za dovoz in parkiranje. Dejstvo, da gre vsled oblikovanja etažne lastnine za posamezni del v lasti posameznega lastnika še ne pomeni, da se ne more določiti kot pripadajoče zemljišče k več stavbam. Ključno je, ali ta izpolnjuje pogoje, ki jih za status pripadajočega zemljišča določa Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju: ZVEtL). V ta namen bi moralo glede na tretji odstavek 28. člena ZVEtL sodišče pridobiti po uradni dolžnosti ustrezne podatke od pristojnega upravnega organa o izdanih upravnih aktih in dovoljenjih. Teh podatkov sodišče ni pridobilo in posledično tudi ni presojalo izpolnjevanja pogojev za status pripadajočega zemljišča. Če pa bi, bi ugotovilo, da pogoji so in je bila graditev objektov 1112 in 1113 možna le na način, da imata objekta zagotovljen dostop in določeno število parkirnih mest na sporni parkirni ploščadi. Predlagatelji se sprašujejo, ali je sploh zakonsko dopustno, da se parkirna ploščad določi kot posamezen del v lasti posamezne osebe in ali je dopustno, da stavba v etažni lastnini nima skupnih delov. Menijo, da ne in bi bilo potrebno sanirati nepravilnost pri nastanku etažne lastnine. Izpostavljajo še spor med njihovimi pravnim predniki in pravnim prednikom nasprotne udeleženke (A. d.o.o.), v katerem je slednji zahteval opustitev poseganja v njegovo lastninsko pravico na parkirišču, a je sodišče zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče je v odločbi I Cp 4747/2004 zavzelo stališče, da so predlagatelji (oziroma predniki) , ki so pridobili posamezne poslovne prostore, pridobili tudi pravico do uporabe teh prostorov, vključno s parkiranjem in dovozom po parkirišču. Te navedbe ne predstavljajo novot, saj tega predlagatelj zaradi izdaje sklepa brez izvedbe naroka ni mogel navajati prej. Prav tako se predlagatelji ne strinjajo s sodiščem, ki je zavrnilo predlog tudi glede posameznega dela št. 6, ki predstavlja stopnišče v izmeri 140 m2 v prvi, drugi in tretji etaži stavbe 1112, ki ga kot dostop do svojih posameznih delov dnevno uporabljajo posamezni etažni lastniki v stavbah 1112 in 1113. Stopnišče je že po definiciji opredeljeno kot splošni skupni del stavbe v etažni lastnini, zato je tudi spornemu delu št. 6 treba določiti tak status. Nazadnje pritožba še navaja, da je sodišče sklep izdalo, ne da bi v zadevi opravilo narok, s čemer je bila po mnenju predlagateljev kršena njihova pravica do izjave in učinkovitega uveljavljanja pravic v postopku. Drži sicer, da narok ni obligatoren, vendar gre v tej zadevi za specifično situacijo, kar sodišče sploh ni presojalo obstoja pogojev, ki jih za določitev pripadajočega zemljišča določa omenjeni zakon. Sodišče bi moralo dati predlagateljem možnost, da se s pravnim naziranjem sodišča seznanijo in do njega opredelijo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je pri odločanju izhajalo iz namena ZVEtL ter neprerekanih ugotovitev, da je za stavbo 1112 k.o. I. na podlagi enostranskega akta takratnega lastnika z dne 8.12.2003 že oblikovana in skladno z zakonom v zemljiški knjigi vpisana etažna lastnina in da so pri njenem oblikovanju nastali posamezni deli, med drugim tudi dela 6 in 7, ki ju je kasneje, s pogodbo z dne 3.9.2013 kupila nasprotna udeleženka. Zavzelo je stališče, da glede na materialno pravo spremembe statusa že vpisanih posameznih delov v splošni skupni del ni mogoče doseči v postopku po ZVEtL, za kar si prizadevajo predlagatelji. Navedlo je tudi, da tega ne spremeni dejstvo, da sta posamezna dela v naravi parkirna ploščad (po podatkih spisa nad podzemno garažo) in stopnišče. Pritožbeno sodišče se z argumentacijo sodišča prve stopnje strinja in se v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje, pritožba pa je s svojimi navedbami ne more omajati. Ključno je, da je etažna lastnina že vzpostavljena, ZVEtL pa ni namenjen „saniranju“ morebitnih nepravilnosti, ki naj bi pri vzpostavitvi nastale, kot trdi pritožba. Za to glede na namen in določbe tega zakona ni nobene podlage. Glede na navedeno je pravno nepomembno, kakšna je dejanska raba omenjenih spornih delov, sodišču prve stopnje pa se ni bilo potrebno ukvarjati z ugotavljanjem pogojev, ki jih za pripadajoče zemljišče sicer določa ZVEtL. Zato in ker (kot ugotavlja tudi pritožba) narok v nepravdnih postopkih ni obvezen, so neutemeljeni tudi očitki o procesnih kršitvah zaradi neizvedbe naroka. Njegova izvedba ni bila potrebna. Nerelevanten je tudi izid pravde, na katero se sklicuje pritožba.

5Ker pritožbeno sodišče ni našlo niti uradoma upoštevnih kršitev, je v skladu z 2. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.