UPRS sodba IV U 71/2012

I. Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Upravne enote Ljubljana, številka 423-722/2011-2 z dne 10. 1. 2012 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo RS, Upravne enote Ljubljana, številka 423-722/2011-2 z dne 10. 1. 2012 je v točki 1 izreka odločeno, da se A.A. (tožniku v tem sporu) odmeri višina letne dajatve za vozila z naslednjimi registrskimi oznakami: CE ..., ident. št. vozila VIN YV2A4B3C6WB186236, za obdobje od 8. 1. 2009 do 8. 1. 2010, v znesku 602,37 EUR; CE ..., ident. št. vozila VIN YV2A4B3A6VB171460, za obdobje od 12. 3. 2009 do 12. 3.2010, v znesku 827,08 EUR; CE ..., ident. št. vozila VIN YV2A4DAAOYB236953, za obdobje od 15. 4. 2009 do 14. 4. 2010, v znesku 787,70 EUR; CE …, ident. št. vozila VIN XLRTE47XSOE553181, za obdobje od 10. 5. 2009 do 10. 5.2010, v znesku 787,70 EUR; CE ..., ident. št. vozila VIN YV2A4B3A2SA231669, za obdobje od 30. 4. 2009 do 30. 4. 2010, v znesku 945,23 EUR; CE ..., ident. št. vozila VIN YV2E4C3A5XB213885, za obdobje od 12. 5. 2009 do 12. 5. 2010, v znesku 261,83 EUR; CE ..., ident. št. vozila VIN WDB9540321 K302906, za obdobje od 6. 7. 2009 do 6. 7. 2010, v znesku 827,08 EUR; CE ..., ident. št. vozila VIN YV2A4B3A6WB202238, za obdobje od 31. 7. 2009 do 31. 7.2010, v znesku 827,08 EUR; CE ..., ident. št. vozila VIN YV2A4CEA64A589198, za obdobje od 8. 9. 2009 do 8.9.2010, v znesku 787,70 EUR; CE ..., ident. št. vozila VIN VY2A4B3A1VB174542, za obdobje od 17. 9. 2009 do 17. 9. 2010, v znesku 827,08 EUR; CE ..., ident. št. vozila VIN YV2A4DAAOXB217155, za obdobje od 9. 11. 2009 do 9. 11.2010, v znesku 827,08 EUR; MB …, ident. št. vozila VIN WJMM1 VSJ004150390, za obdobje od 9. 12. 2009 do 9.12.2010, v znesku 945,23 EUR; CE ..., ident. št. vozila VIN YV2A4B3A6VB171460, za obdobje od 12. 3. 2010 do 12. 3. 2011, v znesku 827,08 EUR; CE ..., ident. št. vozila VIN YV2A4DAAOYB236953, za obdobje od 15. 4. 2010 do 15. 4. 2011, v znesku 787,70 EUR; CE ..., ident. št. vozila VIN YV2A4B3A2SA231669, za obdobje od 30. 4. 2010 do 30.4.2011, v znesku 945,23 EUR; CE ..., ident. št. vozila VIN XLRTE47XSOE553181, za obdobje od 10. 5. 2010 do 10. 5.2011, v znesku 787,70 EUR; CE ..., ident. št. vozila VIN WJMM1VTH004209446, za obdobje od 21.5. 2010 do 17. 5. 2011, v znesku 827,08 EUR; CE ..., ident. št. vozila VIN YV2A4B3A6WB202238, za obdobje od 31. 7. 2010 do 31.7.2011, v znesku 827,08 EUR; CE ..., ident. št. vozila VIN YV2A4CEA64A589198, za obdobje od 8. 9. 2010 do 8. 9. 2011, v znesku 787,70 EUR; CE ..., ident. št. vozila VIN YV2A4B3A4VA268033, za obdobje od 11. 9. 2010 do 11. 9. 2011, v znesku 827,08 EUR; CE ..., ident. št. vozila VIN YV2A4B5A6XB214968, za obdobje od 16. 9. 2010 do 16. 9. 2011, v znesku 827,08 EUR; CE ..., ident. št. vozila VIN VY2A4B3A1VB174542, za obdobje od 17. 9. 2010 do 17. 9.2011, v znesku 827,08 EUR. V točki 2 izreka je odločeno, da mora letno dajatev v skupnem znesku 17.523,97 EUR plačati na transakcijski račun Direkcije RS za ceste Ljubljana, v roku 8 dni po pravnomočnosti odločbe.

2V obrazložitvi prvostopenjski upravni organ navaja, da je dne 4. 10. 2011 od Ministrstva za promet, Direkcije Republike Slovenije za ceste, prejel dopis, številka 42301-69/2011 z dne 3. 10. 2011, glede izterjave plačila letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu ter plačilni nalog. V dopisu so navedene registrske oznake za ta vozila, glede katerih je ugotovljeno, da jih ni v evidenci plačil, čeprav je tožnik predložil plačilne naloge kot dokazilo o plačilu pri registraciji vozila oziroma podaljšanju veljavnosti prometnega dovoljenja. Priložena je tudi preverba nakazila, da nobeden od poslanih nalogov ni bil plačan na pošti. Tretji odstavek 9. člena Zakona o letni dajatvi za uporabo vozil v cestnem prometu (v nadaljevanju ZLDUVCP) določa, da lahko stranka plača letno dajatev tudi neposredno na vplačilni račun, določen s predpisi o načinu plačevanja obveznosti dajatev. Sedmi odstavek tega člena določa, da upravna enota zavezancu z odločbo odmeri višino letne dajatve, če znesek obračunane letne dajatve ni plačan v pravilnem znesku.

3S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev organa prve stopnje ter še navaja, da tožnik dejansko ni plačal zneska letne dajatve za navedena vozila, kljub temu, da je predložil dokaze (potrjene plačilne naloge o plačilu navedenega zneska pri določeni banki), ki ne morejo biti verodostojni kot dokazilo o plačilu potrebne letne dajatve za vozila pritožnika, saj na vplačilni račun letnih dajatev ni bilo tega nakazila. Tožena stranka je verjela stanju v evidenci vplačil na vplačilni račun za letne dajatve pri Upravi RS za javna plačila, ker so v tej evidenci navedena vsa plačila zavezancev za plačila letnih dajatev, ki so bila tudi dejansko plačana. Tako je med listinami sporočilo banke B. d.d., Podružnice … in …, Poslovalnica …, Ljubljana, iz katerega je razvidno, da plačilni nalogi, v skupnem znesku 17.523,97 EUR, niso bili realizirani. Ker obstaja sum storitve kaznivega dejanja goljufije in ponarejanja listin, je podana kazenska ovadba pri pristojnem organu. Pritožbena odločba še navaja, da je prvostopenjski upravni organ pravilno uporabil določbo prvega odstavka 7. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), ki pa je v obrazložitvi ne razlaga.

4Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, procesno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Ugovarja, da gre za nepravilno dokazno oceno, ker ga prvostopenjski upravni organ navaja kot fizično osebo, sedaj tožnika A.A., kot lastnika tovornih motornih vozil v času obveznosti plačila sporne letne dajatve za uporabo motornih vozil. Nadalje se upravni organ sklicuje na oba upravna organa in na evidenco registriranih vozil v RS ter na 7. člen ZGD in iz tega sledi napačni dokazni sklep, da je zavezanec za plačilo letne dajatve za uporabo motornih vozil v cestnem prometu tožnik kot fizična oseba. ZGD v prvem odstavku 7. člena določa le, da kot samostojni podjetnik odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem, kar pa ne pomeni, da se v upravnem postopku izdajajo odločbe fizični osebi, ki se tičejo poslovanja podjetnika, ker fizična oseba po določbah ZGD nima nobene zveze s poslovanjem samostojnega podjetnika, razen tega, da ta v primeru likvidacije ali stečaja odgovarja z vsem svojim premoženjem. Glede na to, je izpodbijana odločba v celoti nezakonita, ker se ne nanaša na pravega dejanskega lastnika vozil in je tako brez pomena ali je bila letna dajatev za uporabo vozil plačana pravilno na pravilne transakcijske račune in v pravilnih zneskih ali ne. Tudi nadaljnja navedba v izpodbijani odločbi, da je bilo na Upravi za javna plačila ugotovljeno, po pregledu evidence plačil, da naj ne bi plačeval letne dajatve za uporabo vozil, je brezpredmetna. Tožnik predlaga, da se izpodbijani odločbi obeh upravnih organov kot nezakoniti odpravita. Predlaga tudi, da sodišče naloži toženi stranki plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6Tožba je utemeljena.

7V obravnavanem primeru je sporno, ali je bil tožnik kot fizična oseba A.A., na ime katerega se glasi izpodbijana odločba, dejansko zavezanec za plačilo letne dajatve za vozila z registrskimi oznakami, ki jih izpodbijana odločba določno navaja. Tožnik je že v pritožbenih navedbah zoper prvostopenjsko odločbo navedel, da je sam fizična oseba A.A. in kot tak ni ne dejanski, ne pravni lastnik nobenega v izpodbijani odločbi navedenega vozila. Kot fizična oseba opravlja dejavnost tudi kot samostojni podjetnik cestnega tovorna prometa. Tako so v izpodbijani odločbi navedena vozila v dejanski ali pravni lasti leasingodajalca ali samostojnega podjetnika (s.p.), ne pa fizične osebe A.A., ker nikoli ni bil kot fizična oseba lastnik teh tovornih vozil. Tožena stranka s pritožbeno odločbo na to pritožbeno navedbo ni odgovorila, zgolj z navajanjem prvega odstavka 7. člena ZGO, brez njegove pravne obrazložitve glede na izkazano dejansko stanje, pa za presojo pravilnosti odločitve ne zadostuje. Iz priloženih plačilnih nalogov, ki so sicer po presoji obeh upravnih organov sporni, ker dejansko ti zneski sploh ne bi bili plačani, izhaja, da je nalogodajalec A.A. s.p., to se pravi pravna oseba, kar pa ni skladno z izrekom izpodbijane odločbe, ki kot zavezanca za plačilo navaja zgolj fizično osebo A.A. Prvi odstavek 7. člena ZGO, katerega tožena stranka navaja določa, da sta podjetnik in družba odgovorna za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Drugi odstavek tega člena določa, da zakon določa, kdaj in kako so poleg družbe odgovorni tudi družbeniki, kar pomeni, da se ta zakonska določba nanaša na drugo dejansko stanje, to je odgovornost za obveznosti z vsem svojim premoženjem, kar pa za samo poslovanje podjetnika, za katerega se je izdala sporna odločba, nima pravne podlage.

8ZGD v 3. členu v šestem odstavku določa, da je podjetnik po tem zakonu fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Za podjetnika se po določbi 71. člena ZGD smiselno uporabljajo določbe, ki se nanašajo na gospodarske družbe (dejavnost 6. člen, firma 12. do 23. člen, sedež 29. in 30. člen, podružnice 31. člen, prokura 33. do 37. člen in poslovne skrivnosti 39. in 40. člen). Po določbi 74. člena ZGD se mora podjetnik vpisati za opravljanje dejavnosti pri AJPES Poslovni register Slovenije (74. člen ZGD), kar pomeni, da gre za samostojno pravno osebo, ki je v zvezi s poslovanjem samostojna in neodvisna. Povezavo med s.p. in fizično osebo določa 7. člen ZGD, na katerega se tudi sklicuje tožena stranka, ki kot zakonski dejanski stan določa odgovornost fizične osebe za obveznosti z vsem njenim premoženjem. Iz tega izhaja, da je za obveznosti poslovanja odgovorna fizična oseba kot s.p. šele takrat, ko so te ugotovljene z izvršljivimi sodnimi ali upravnimi akti.

9Glede na to, da prvostopenjski upravni organ, glede na izkazano dejansko stanje, ni pravilno navedel zavezanca za plačilo letne dajatve, je sodišče tožbo odpravilo in vrnilo organu prve stopnje v ponovno odločanje in se ni spuščalo v nadaljnje vsebinske navedbe o (ne)plačanih dajatvah. V ponovnem postopku bo moral organ prve stopnje najprej odločiti, na podlagi vseh spisovnih listinskih dokazil in še morebiti pridobljenih listin v zvezi z opravljanjem tožnikove dejavnosti, ali je tožnik zavezan k plačilu teh dajatev kot fizična ali pravna oseba, to je kot samostojni podjetnik (s.p.).

10Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1 (ugotovljena dejstva so v nasprotju s podatki spisa) ter po tretjem odstavku 64. členu zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

11Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njeni zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/07 - Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV.