UPRS sodba U 2349/2002

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, št. … z dne 14. 11. 2002, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.
Vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ponovno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote A, št. … z dne 4. 2. 1997, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika kot vojaškega vojnega invalida II. stopnje za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. V svoji odločbi tožena stranka pojasnjuje, da je zdravniška komisija II. stopnje v svojstvu izvedenca sporno zadevo obravnavala, dne 16. 7. 2002. Po preučitvi dokumentacije ter po pregledu tožnika je zdravniška komisija II. stopnje izdala izvid in mnenje, št. 891. V njem je navedla, da amputacija leve podlakti in popolna izguba levega očesa povzročata 100 % tožnikovo invalidnost. Komisija je pri tožniku ugotovila tudi desnostranski epikondilitis zaradi utesnitvenega sindroma v desni rami, ki pa ga ni upoštevala za priznanje vojne invalidnosti, zato ga je navedla v 3. točki izvida in mnenja št. 891. Komisija je ugotovila, da tožnik potrebuje pomoč in postrežbo pri oblačenju – slačenju, obuvanju – sezuvanju in pri skrbi za osebno higieno, medtem ko se samostojno giblje, hrani in opravlja druga življenjska opravila, neogibno potrebna za ohranjanje življenja. Drugostopenjska komisija je podala tudi izvid in mnenje, da tožnik ni opravičen do dodatka za pomoč in postrežbo po kriterijih in merilih, določenih po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Tožena stranka v svoji odločbi ugotavlja, da je v 2. odstavku 48. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opredeljevanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih potreb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljiti večine osnovnih življenjskih potreb, ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo. Tožena stranka se sklicuje na zdravniško komisijo II. stopnje, ki je v svojem mnenju z dne 16. 7. 2002 ugotovila, da pritožnik pomoči in postrežbe ne potrebuje za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, temveč le treh. Navaja, da bi tožniku taka pomoč in postrežba šla, če bi bil prikrajšan pri opravljanju najmanj štirih osnovnih življenjskih potreb, zato je tožnikova zahteva po dodatku za pomoč in postrežbo, neutemeljena.

Tožena stranka še navaja, da je upravni organ II. stopnje izvid in mnenje zdravniške komisije II. stopnje z dne 16. 7. 2002, ki je popoln, jasen in obrazložen, sprejel, ni pa se z njim strinjal pritožnik, zato ga tudi ni podpisal.

Tožnik se z odločbo tožene stranke ne strinja, zato je vložil tožbo v tem upravnem sporu. V njej navaja, da tožniku ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Mnenje komisije II. stopnje mu ni bilo vročeno, zato ni mogel podati pripomb in zahtev za dopolnitev. Tudi dejansko stanje je napačno in nepopolno ugotovljeno, smiselno pa graja tudi napačno uporabo materialnega prava. Ne strinja se z ugotovitvami in zaključki, ki jih je tožena stranka povzela iz izvida in mnenja zdravniške komisije II. stopnje. Trdi, da je ugotovitev tožene stranke, da tožnik ne potrebuje pomoči pri štirih življenjskih potrebah, protispisna. Tudi trditev, da grlo ne predstavlja prebavnega trakta, je skrajno cinična. Iz zdravniškega potrdila je razvidno, da je potrebno tožniku hrano razrezati na majhne koščke, da jo lahko pogoltne, saj ima zdrobljeno adamovo jabolko. Če hoče jesti, mu mora nekdo razrezati hrano, saj je sam ne more, ker ima eno roko umetno, drugo pa prizadeto, zaradi obrabe, ker je vsa leta uporabljal le eno roko. Tudi ni res, da je poškodba desne rame nevojna invalidnost. Gre za poškodbo, ki je posledica vojne poškodbe, zaradi česar jo je potrebno šteti za tako. Brez poškodbe leve roke, ne bi bilo poškodbe desne rame. Vzročna zveza je podana, tako po teoriji sine qua non, kakor tudi po teoriji adekvatne vzročnosti. Napačna je tudi ugotovitev, da ima tožnik v desni rami lažjo stopnjo poškodbe. Tudi sklicevanje na Pravilnik o ugotavljanju odstotka vojne invalidnosti je nezakonito. Tožnik zato predlaga, naj se odločba tožene stranke odpravi, njemu pa povrnejo nastali stroški postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je svojo odločitev oprla na ugotovitev zdravniške komisije II. stopnje z dne 16. 7. 2002. Ker je izvid in mnenje jasen, popoln in obrazložen, ga je tožena stranka sprejela in odločila kot je razvidno iz njene odločbe. Zato predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

V tej zadevi je sporno, ali tožniku na podlagi 23. člena Zakona o vojnih invalidih in 148. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92) pripada dodatek za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb. Sodišče se strinja s toženo stranko, da je za odločitev o tem vprašanju najpomembnejše mnenje izvedenca medicinske stroke. Tudi ni sporno, da predstavlja izvid in mnenje zdravniške komisije, izdelano v tem postopku, mnenje izvedenca. Podrobnejša določila o tem, kdaj in kako pritegniti v upravni postopek izvedenca, določa ZUP v členih 189 do vključno 197. Pri tem je pomemben njegov 194. člen, ki med drugim pravi: Če gre za bolj zahtevno izvedensko delo, uradna oseba, ki vodi postopek, naroči izvedencu, naj pripravi pismen izvid in mnenje. V tem primeru je potrebno vročiti izvid in mnenje strankam pred narokom, na katerem se bosta obravnavala. Na ustni obravnavi lahko izvedencu, potem ko pove svoj izvid in mnenje, uradna oseba, ki vodi postopek in stranke postavljajo vprašanja in zahtevajo pojasnila glede izvida in mnenja. Iz podatkov v spisu pa ne izhaja, da so bila slednja postopkovna pravila glede ravnanja z izdelanim izvedenskim mnenjem, upoštevana. Pri spornem izvidu in mnenju z dne 16. 7. 2002 je namesto podpisa stranke zapisano, da se z odločitvijo komisije stranka ne strinja, zato odklanja podpis. Slednje je tožena stranka tudi ugotovila v svoji odločbi. Iz podatkov v upravnem spisu pa ne izhaja, da bi bila izvid in mnenje tožniku vročena z namenom, da bi lahko sodeloval v postopku in nanj podal svoje (po potrebi ob pomoči strokovno kvalificirane osebe) pripombe. Če je bilo že ob podpisu zapisnika o izvidu in mnenju jasno, da se tožnik z njim ne strinja, bi morala tožena stranka tožniku omogočiti, da uveljavlja in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Odklonitev podpisa zapisnika ne pomeni avtomatično tudi odklonitve vročitve mnenja. Iz izvida in mnenja z dne 16. 7. 2002 pa celo izhaja, da je rubrika »izvid in mnenje sta mi bila sporočena dne« ostala prazna. Če je tožena stranka menila, da podpis izvida in mnenja služi tudi kot vročilnica, bi morala ravnati v smislu 3. odstavka 97. člena ZUP-a. V upravnem spisu ni podatka, da je tako tudi postopala. Če pa je bila mnenja, da je odklonitev podpisa zapisnika pomenila odklonitev sprejema, bi morala ravnati v smislu člena 95 ZUP. V vsakem primeru pa bi morala tožena stranka tožniku izvid in mnenje veljavno vročiti. Ni izkazano, da bi tožena stranka v nakazani smeri karkoli storila, čeprav jo k temu zavezuje tudi 146. člen ZUP-a. Ta toženi stranki namreč nalaga, da mora stranki omogočiti, da se izjavi v vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, ter da se izjavi o predlogih in ponujenih dokazih, da sodeluje pri izvedbi dokazov ter da postavlja vprašanja izvedencem. Tožniku bi moralo biti tudi omogočeno, da se seznani z uspehom dokazovanja z izvedencem ter se o tem izjaviti. Pri tem je pomemben še 4. odstavek 146. člena ZUP-a, ki izrecno pove, da pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba.

Sodišče se glede na povedano strinja s tožečo stranko, da je tožena stranka pri razjasnjevanju spornega vprašanja kršila postopkovna pravila, v posledici česar je nepopolno ugotovila pravno relevantno dejansko stanje. Na podlagi 44. člena ZUP-a mora tožena stranka ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katere pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. V smislu 7. člena ZUP-a pa mora organ pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Eno izmed temeljnih načel Zakona o splošnem upravnem postopku je tudi načelo materialne resnice, izraženo v njegovem 8. členu. Ta organ zavezuje, da mora v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, smiselno enako določbo ima tudi 138. člen ZUP. S tem, ko tožena stranka z opustitvijo vročitve izvida in mnenja tožniku ni omogočila, da se o njem izjavi in nanj ustrezno reagira, je bistveno kršila pravila upravnega postopka po določbi 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP-a.

Ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila spoštovana pravila postopka, je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS-a (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. točko 1. odstavka in 3. odstavkom 25. člena ZUS-a tožbi ugodilo in s sodbo odpravilo izpodbijani upravni akt. V nadaljevanju bo upravni organ moral tožniku omogočiti, da se izjavi o izvidu in mnenje zdravniške komisije II. stopnje. Šele potem, ko se bo tožnik o njih izjasnil in podal morebitne pripombe, bo tožena stranka lahko pravilno odločila.

Tožnik je v tem postopku predlagal tudi povrnitev svojih stroškov, pri čemer jih ni specificiral. V skladu s 23/3. členom Zakona o upravnem sporu, v primeru ko sodišče v upravnem sporu odloča le v zakonitosti upravnega akta, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.