VSK sklep I Kp 24348/2016

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom obdolženemu V.H. pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo še po vloženi obtožnici.

2Proti takemu sklepu je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik. Navaja, da vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve 20. in 22. člena Ustave RS, torej iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter kršitve 20. in 22. člena Ustave RS ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odrejeni pripor odpravi, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču ali pa odrejeni pripor nadomesti s hišnim priporom, kateri bi se izvajal na naslovu obdolženca.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil obdolžencu pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP odrejen s sklepom preiskovalne sodnice opr. št. Kpd 174/2016 z dne 20.6.2016. Pritožba zoper ta sklep je bila s sklepom zunajobravnavnega senata I Ks 24348/2016 z dne 24.6.2016 zavrnjena, ravno tako je bila zavrnjena zahteva za varstvo zakonitosti s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. XI Ips 24348/2016 z dne 27.7.2016. Nazadnje je bil pripor obdolžencu podaljšan s sklepom zunajobravnavnega senata z dne 14.7.2016, opr. št. I Ks 24348/2016, pritožba obdolženčevega zagovornika vložena zoper ta sklep pa je bila s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 25.7.2016, opr. št. I Kp 24348/2016 kot neutemeljena zavrnjena. Obtožnica je bila vložena 13.9.2016, ko je bilo hkrati predlagano, da se obdolžencu pripor podaljša še po vloženi obtožnici, kar je bilo z izpodbijanim sklepom ugodeno.

5Iz izpodbijanega sklepa izhaja (ponovna) ugotovitev sodišča prve stopnje, da se razlogi, ki so narekovali odreditev (in podaljšanje) pripora zoper obdolženca, ob vložitvi obtožnice niso spremenili in so še vedno podani. Tako je ugotovljeno, da je še vedno podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, da je še vedno podana ponovitvena nevarnost, da je pripor neogibno potreben in sorazmeren ukrep.

6Pritožbeno sodišče se ne strinja z oceno pritožnika, da se je pogoj, ki je predpostavka za odreditev pripora, to je utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, omajal do te mere, da ne more več predstavljati podlage za podaljšanje pripora. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje v 4. do 16. točki obrazložitve podrobno predstavilo v preiskavi izvedene dokaze, navedlo je tudi, kje se v posamično izvedenih dokazih nahajajo protislovja (npr. v izpovedbah posameznih prič, kot jih izpostavlja tudi pritožnik), nakar je v 15. točki obrazložitve podalo zaključke, da izvedeni dokazi oškodovančeve izpovedbe niso omajali tako, da bi odpadla podlaga za podaljšanje pripora, to je utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Pritožnik v pritožbi predstavi izvedene dokaze ter neskladja, posameznim neskladjem pa daje odločujoč poudarek, vendar tudi po oceni pritožbenega sodišča ne gre za odločilna neskladja, pomembna za to fazo kazenskega postopka. Oškodovanec, ki je vključen v program zaščitene priče po Zakonu o zaščiti prič, je o dogodku natančno izpovedal, navajal je podrobnosti, ki so se tudi objektivno izkazale kot resnične, kar izhaja iz njegove izčrpne izpovedbe, ko je bil zaslišan pred preiskovalno sodnico (prepis zaslišanja oškodovanca na list. št. 302 – 328), enako je ravnal na soočenju s pričo A.M., druge nedoslednosti v njegovi izpovedbi pa za to fazo kazenskega postopka ne morejo imeti odločilne teže. Pritožbeno sodišče izpovedbe oškodovanca ne ocenjuje kot zgodbo, kot jo poimenuje pritožnik, enako pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožnikom v njegovi oceni, ki jo naslavlja na državno tožilko v zvezi s kaznivim dejanjem nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, kot je opisano v točki II obtožnice. Ravno tako pritožnik nima prav, da obdolžencu ni bila dana možnost, da bi predstavil dokaze o tem, da ni storil očitanega kaznivega dejanja, oziroma, da se ni soočil z oškodovancem, saj je bil obdolženec na zaslišanju oškodovanca pred preiskovalno sodnico (opravljene preko videokonference) navzoč in je tudi dajal pripombe.

7Pritožnik tudi nima prav, ko trdi, da je ponovitveno nevarnost obdolženca mogoče preprečiti z milejšim ukrepom, to je s hišnim priporom. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da glede tega v izpodbijanem sklepu ni navedlo razlogov, vendar pritožbeno sodišče temu očitku ne more slediti, saj nasprotno izhaja iz izpodbijanega sklepa, poleg tega je bilo v zgoraj navedenih sklepih sodišča prve stopnje, pritožbenega sodišča ter Vrhovnega sodišča že ocenjeno, da hišni pripor ne predstavlja zadostne garancije za odpravo ponovitvene nevarnosti, saj je odreditev hišnega pripora nujno vezana na pričakovanje, da tisti, zoper katerega je tak ukrep odrejen, režima hišnega pripora ne bo kršil. V obravnavani zadevi tako pričakovanje ni utemeljeno, na kar kažejo konkretne okoliščine (oziroma razlogi), ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 17. in 18. točki izpodbijanega sklepa. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da argumenti pritožnika, s katerimi oporeka navedbam v 17. točki izpodbijanega sklepa niso sprejemljivi, saj sodišču prve stopnje pripisuje zaključke, ki iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo (da je najbolje, da se obdolženca zapre doživljenjsko).

8Ocena pritožbenega sodišča torej je, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so še vedno podani zakonski in ustavni pogoji za podaljšanje pripora (tudi z vidika sorazmernosti ukrepa in z vidika trajanja pripora), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj pritožnik odločilnih okoliščin ni mogel izpodbiti (tretji odstavek 402. člena ZKP).