VSL sklep I Cp 2218/2016

Pritožbi se ugodi in se sklep razveljavi.

1Predlagateljica M. K. in predlagatelj D. K. sta vložila predlog za sodno določitev odškodnine zaradi ustanovljene služnosti v javno korist. Sodišče prve stopnje je s sklepom N 5/2014 z dne 26. 11. 2014 sklenilo, da bo v nepravdnem postopku N 5/2014 odločalo le o predlogu za plačilo odškodnine v zvezi z omejitvijo lastninske pravice služnostjo v javno korist za potrebe daljnovoda 2 x 110 kV B. - H. na parcelnih številkah *431/0, 3193/1, 3194/0, 2765/7 in 2765/4, vse k. o. X., s sklepom N 5/2014 z dne 30. 3. 2015 pa je bil nepravdni postopek zoper predlagatelja ustavljen, ker v času, ko je bil vložen predlog, predlagatelj ni razpolagal s pravnomočno odločbo, s katero se mu bi omejila lastninska pravica v javno korist. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nepravdni postopek N 5/2014 ustavilo, s tem, da je še odločilo, da se bo po pravnomočnosti tega sklepa, postopek nadaljeval po pravilih pravdnega postopka pred pristojnim Okrožnim sodiščem v Krškem. Sodišče je izdalo izpodbijani sklep, ker je menilo, da je treba za odločanje o zahtevku za plačilo zahtevane odškodnine, ker je sporen temelj, uporabiti pravila pravdnega postopka. Po mnenju sodišča v konkretnem primeru ne gre le za vprašanje klasičnega odškodninskega zahtevka, ker je treba pred tem rešiti vprašanje obstoja služnosti v javno korist in priposestvovanja skozi dobo, ko služnost ni bila ustanovljena. Zahtevek predlagateljice na plačilo odškodnine temelji na okoliščinah obstoječega daljnovoda, sporno pa je tudi, ali je predlagateljica sama prispevala k zatrjevani škodi zaradi gradnje poslopij. Sodišče še meni, da bi predlagateljica lahko zahtevala odškodnino šele, ko bodo izvedena predvidena dela v pasu obstoječega starega daljnovoda na podlagi odločbe UE Krško, št. 478-23/2013/5(1).

2Predlagateljica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(2) v zvezi s 37. členom Zakon o nepravdnem postopku(3). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in sodišču prve stopnje naloži, da nadaljuje s postopkom določitve odškodnine v nepravdnem postopku. Predlagateljica navaja, da odločba upravnega organa dopušča toženi stranki, da zgradi nov daljnovod, ki bo imel večjo zmogljivost, ker bo iz 1 x 110 kV njegova zmogljivost 2 x 110 kV. Nasprotni udeleženec neutemeljeno zatrjuje, da predlagateljica ni upravičena do odškodnine, ker je bil daljnovod zgrajen v letu 1959, pod katerim je predlagateljica ves čas bivala in temu ni nasprotovala. Podana je pristojnost nepravdnega sodišča, ker je bila s pravnomočno odločbo upravnega organa na nepremičninah predlagateljice ustanovljena služnost v javno korist in je zato na podlagi 110. člena Zakona o urejanju prostora(4) upravičena do odškodnine. Tudi iz odločbe upravnega organa izhaja, da bo o odškodnini za obremenjene nepremičnine odločalo sodišče v nepravdnem postopku na predlog služnostnega zavezanca.

3Pritožba je utemeljena.

4Na podlagi osmega odstavka 110. člena ZUreP-1 pripada lastniku odškodnina, če je na njegovi(h) nepremični(nah) ustanovljena služnost v javno korist. Odškodnina obsega zmanjšano vrednost nepremičnine ali dejansko škodo in izgubljeni dobiček. Le v tem obsegu odloča sodišče o odškodninskem zahtevku v nepravdnem postopku na podlagi 97. člena ZNP. V sodni praksi je sprejeto stališče(5), da nepravdno sodišče lahko o obliki oziroma višini odmene odloča (še)le, če je razlaščencu škoda povzročena z nedopustnim ravnanjem - s pravnomočno ali dokončno odločbo o razlastitvi ali z omejitvijo lastninske pravice z obremenitvijo s služnostjo v javno korist. Za ravnanja, ki niso zakonita in nimajo pravne podlage v upravni odločbi, veljajo splošne določbe obligacijskega prava, zato je za odločanje o teh odškodninskih zahtevkih pristojno pravdno sodišče.

5Ker iz trditvene podlage predlagateljice smiselno izhaja, da uveljavlja tudi odškodninske zahtevke, za katere je pristojno pravdno sodišče, mora nepravdno sodišče pozvati predlagateljico, da določno opredeli odškodninski zahtevek, ki sicer nima pravne podlage v upravni odločbi in le v tem (določno opredeljenem) obsegu bo sodišče lahko odločilo, da se postopek nadaljuje po pravilih pravdnega postopka in bo zadevo odstopilo v reševanje pristojnemu sodišču. Če bo v nepravdnem postopku sodišče prve stopnje ugotovilo, da so med udeleženci sporna dejstva, od katerih je odvisna rešitev predhodnega vprašanja, bo prekinilo postopek in udeležence napotilo, da v določenem roku sprožijo postopek za rešitev tega vprašanja (prvi odstavek 9. člena ZNP). Pravna vprašanja pa bo moralo rešiti nepravdno sodišče samo. Z upravno odločbo je namreč predlagateljica pridobila upravičenje do odškodnine, nasprotni udeleženec pa služnostna upravičenja, kot so opredeljena v upravni odločbi. Nasprotni udeleženec zatrjuje tudi, da je služnostno pravico priposestvoval, kar bo moral dokazati(6). Okoliščina, da nasprotni udeleženec še ni pričel z deli ne vpliva na pravico predlagateljice do odškodnine, ki ji pripada na podlagi osmega odstavka 110. člena ZUreP-1.

6Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo. Pritožbeno sodišče še dodaja, če se bo po izvedbi materialnopravnega vodstva v nepravdnem postopku izkazalo, da predlagateljica zahteva plačilo določene odškodnine, ki ni v zvezi z odločbo upravnega organa, s katero je bila ustanovljena služnost v javno korist, bo sodišče prve stopnje glede tega (dela) odškodninskega zahtevka nepravdni postopek ustavilo in po pravnomočnosti sklepa, se bo o tem zahtevku odločalo v pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem.

-------------

Op. št. (1): V nadaljevanju upravna odločba.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (3): V nadaljevanju ZNP.

Op. št. (4): V nadaljevanju ZUreP-1.

Op. št. (5): Glej sklep VS RS II Ips 15/2011.

Op. št. (6): Pri tem se zastavlja vprašanje, zakaj je v takem primeru nasprotni udeleženec zahteval ustanovitev služnosti v javno korist v upravnem postopku, s tem, da je priposestvovanje služnosti v javno korist mogoče le ob pogoju (stroge presoje) dobre vere (glej sodbo VSRS II Ips 210/2014).