VSRS Sodba I Ips 45741/2012-82

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 150,00 EUR.

A-1.

1Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 20. 10. 2014 M. L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem odstavku (pravilno po drugem v zvezi s prvim odstavkom) 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) (točka 1 izreka sodbe) in kaznivega dejanja razžalitve po drugem odstavku (pravilno po drugem v zvezi s prvim odstavkom) 158. člena KZ-1 (točka 2 izreka sodbe). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve določilo kazen enega meseca zapora, za kaznivo dejanje razžalitve pa kazen dveh mesecev zapora; nato mu je določilo enotno kazen dveh mesecev in petnajst dni zapora s preizkusno dobo enega leta. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, sodne takse, potrebnih izdatkov zasebne tožilke ter potrebnih izdatkov in nagrade pooblaščenca zasebne tožilke.

2Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 19. 2. 2015 pritožbi obsojenca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je kaznivo dejanje, opisano pod točko 1 izreka sodbe, opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1. Obsojencu je za navedeno dejanje v okviru izrečene pogojne obsodbe določilo kazen enega meseca zapora ter nato spremenilo odločbo o kazenski sankciji tako, da je v pogojni obsodbi določeno enotno kazen znižalo na dva meseca in pet dni zapora, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 45741/2012-59 z dne 17. 9. 2015 zagovornikovi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in je zaradi kršitve pravice do obrambe (29. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS) razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje glede dejanja, opisanega pod točko 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje in v izreku o kazenski sankciji; zadevo je v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, v ostalem pa je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

4Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 26. 11. 2015 ponovno delno ugodilo obsojenčevi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je kaznivo dejanje, opisano pod točko 1 izreka sodbe, opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1. Obsojencu je za navedeno dejanje v okviru izrečene pogojne obsodbe ponovno določilo kazen enega meseca zapora ter mu ob upoštevanju kazni dveh mesecev zapora, ki je bila določena v pogojni obsodbi po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Kopru I K 45741/2012 z dne 20. 10. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 45741/2012 z dne 19. 2. 2015, določilo enotno kazen dva meseca in pet dni zapora s preizkusno dobo enega leta.

A-2.

5Zoper sodbo sodišča druge stopnje z dne 26. 11. 2015 je obsojenčev zagovornik pravočasno, dne 1. 4. 2016, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev določb kazenskega postopka, ker so kršitve vplivale na zakonitost sodbe. Navaja, da bi sodišče druge stopnje v zvezi z obravnavanim komentarjem moralo razlikovati med ocenjevanjem posamičnih dejanj in ocenjevanjem osebnosti. Obsojenec v komentarju ni navedel, da je zasebna tožilka motena osebnost. Sodišče druge stopnje je očitek obsojenca o posameznem dejanju zasebne tožilke razumelo kot očitek oziroma žalitev, ki se nanaša na osebo zasebne tožilke, s čemer je kršilo kazenski zakon. Zagovornik trdi, da sodišče druge stopnje ni presojalo obsojenčevega zagovora glede ekskulpacijskih razlogov (tretji odstavek 158. člena KZ-1), ki ga je podal na seji dne 26. 11. 2015. Zagovornik v zahtevi ponovno izpostavlja kontekst obravnavanega komentarja, ki izključuje njegovo protipravnost. Trdi, da se komentar nanaša na sindikalni spor v podjetju, v katerem je bil obsojenec zaposlen in predstavlja kritiko dela sindikata. Obsojenec je bil zaradi sindikalnih sporov v negotovosti glede svoje zaposlitve in v eksistencialni stiski. Po navedbah zagovornika bi sodišče moralo upoštevati, da je šlo v konkretnem primeru za sindikalni spor, v katerem nobena izmed sprtih strani ni izkazovala pretirane prijaznosti. Sodišči prav tako nista upoštevali dela obsojenčevega komentarja s sindikalno vsebino, ki ga opis dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje ne vsebuje. Ker določba 39. člena URS zagotavlja svobodo govora, protipravnost obravnavanega dejanja ni podana. Protipravnost dejanja in obsojenčev naklep prav tako izključuje okoliščina, da zasebna tožilka v obravnavanem komentarju ni omenjena. Po navedbah zagovornika se očitek o "očitni osebnostni motnji" nanaša na celotno vodstvo sindikata. Zagovornik še navaja, da je podan dvom v nepristranskost sodnice sodišča prve stopnje, saj je sodnica kot obteževalno okoliščino upoštevala dejstvo, da obsojenec svojih žalitev ni obžaloval, s čemer je izrazila prejudicialno stališče do obsojenca. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenca oprosti obravnavanega kaznivega dejanja, podredno pa predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu in pooblaščencu zasebne tožilke. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru z dne 18. 5. 2016, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Navaja, da obsojenec v pritožbi ni uveljavljal kršitve pravice do nepristranskega sojenja, zato Vrhovno sodišče teh zagovornikovih navedb ni dolžno presojati (peti odstavek 420. člena ZKP). Vrhovni državni tožilec pritrjuje obrazložitvi sodišč prve in druge stopnje, da obsojenčeva kritika ni bila usmerjena zoper vedenje zasebne tožilke, temveč zoper njo kot osebo. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca obsojenec niti z dodatnimi pojasnili na seji sodišča druge stopnje ni dokazal obstoja ekskulpacijskih razlogov. Ponovne navedbe zagovornika glede usmerjenosti obsojenčeve kritike in ekskulpacijskih razlogov predstavljajo nestrinjanje zagovornika z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovni državni tožilec pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da inkriminiranega načina izražanja ni mogoče šteti za kritiko, temveč za napad na osebnost in dostojanstvo. Sklicuje se na obrazložitev sodbe Vrhovnega sodišča z dne 17. 9. 2015, iz katere izhaja, da zagovornik s temi navedbami uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ocenjuje, da se je sodišče opredelilo do navedb zagovornika glede poimenovanja zasebne tožilke v inkriminiranem komentarju. Vrhovni državni tožilec pritrjuje zaključku sodišča druge stopnje, da je oškodovanko iz komentarja mogoče prepoznati, zato protipravnost komentarja ni izključena in navaja, da je takšni obrazložitvi pritrdilo tudi Vrhovno sodišče.

7Na zahtevo je dne 25. 7. 2016 odgovoril pooblaščenec zasebne tožilke, odvetnik I. R., ki zahtevo za varstvo zakonitosti ocenjuje kot neutemeljeno. Navaja, da zagovornik pod videzom kršitve kazenskega zakona izpodbija oceno sodišč glede vsebine inkriminiranega članka, kar predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ocenjuje, da so zagovornikovi zaključki napačni; predmet presoje je obsojenčev komentar, tako kot je zapisan in ne njegova naknadna razlaga v okviru obsojenčevega zagovora. Pooblaščenec ne dvomi, da je obsojenec v komentarjih žalil oškodovanko ter s tem posegel v njeno čast in dobro ime, kar je pri predhodnem odločanju ugotovilo tudi Vrhovno sodišče. Po presoji pooblaščenca zasebne tožilke je v zvezi z očitkom nepristranskosti sojenja potrebno poudariti, da je Vrhovno sodišče v sodbi z dne 17. 9. 2015 presodilo utemeljenost konkretnega očitka; ugotovilo je, da obsojenec v pritožbi tega očitka ni uveljavljal, zato ni izpolnjen pogoj formalnega in materialnega izčrpanja pravnih sredstev (peti odstavek 420. člena ZKP), pri čemer pooblaščenec ugotavlja, da je očitek tudi po vsebini neutemeljen.

8Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca in pooblaščenca zasebne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njih nista izjavila.

B-1.

9Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je s sodbo z dne 17. 9. 2015 delno ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo zgolj glede dejanja, opisanega v točki 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje, v ostalem pa je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo. Skladno z navedenim Vrhovno sodišče zagovornikovih navedb v zahtevi z dne 1. 4. 2016, ki se nanašajo na dejanje, opisano v točki 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje, ni presojalo.

10Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se je do (vsebinsko) enakih zagovornikovih navedb glede kaznivega dejanja, opisanega pod točko 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje, z izjemo navedb o obstoju okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, opredelilo v sodbi I Ips 45741/2012-59 z dne 17. 9. 2015, zato v nadaljevanju povzema obrazložitev sodbe z dne 17. 9. 2015.

11Vrhovno sodišče je v zvezi z navedbami o dvomu v nepristranskost sodnice sodišča prve stopnje in njeni izločitvi (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP) zaključilo, da pogoj formalnega in materialnega izčrpanja pravnih sredstev (peti odstavek 420. člena ZKP) ni izpolnjen.

Vrhovno sodišče je obrazložilo, da mora biti oškodovanec pri kaznivem dejanju razžalitve iz storilčeve izjave razpoznan, ni pa nujno, da bi bil izrecno naveden(1). Vrhovno sodišče je zaključilo, da je zasebna tožilka v komentarju, ki je opisan pod točko 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje, prepoznana z opisom celotnega dogodka in po funkciji v konkretnem sindikatu.

12Pravica do svobode izražanja je temeljna človekova pravica, ki predstavlja enega izmed nujnih pogojev za svobodno demokratično družbo. Zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja (prvi odstavek 39. člena URS). Tako kot za druge človekove pravice tudi za pravico do svobode izražanja velja, da ni neomejena. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena URS so v primerih, ki jih določa URS, človekove pravice in temeljne svoboščine omejene z enakovrednimi pravicami oziroma svoboščinami drugih. Najpogosteje prihaja pravica do svobode izražanja v kolizijo s pravicami na področju varstva osebnostnih pravic in zasebnosti (35. člen URS), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. V takšnem primeru je potrebno vrednostno pretehtati pomen obeh pravic in težo posega, oboje v luči vseh okoliščin konkretnega primera. Vrhovno sodišče je obrazložilo, da je bilo v obravnavani zadevi potrebno pretehtati, ali gre pri inkriminiranem komentarju za pisanje o sindikalni problematiki v podjetju, kjer je bil obsojenec zaposlen ali pa je obsojenec s svojim pisanjem presegel diskusijo glede sindikalne problematike in prešel v protipravno žaljenje zasebne tožilke.

13Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je pri presoji pravnega standarda (objektivne) žaljivosti v skladu s sodno prakso(2) potrebno upoštevati čas, okoliščine, navade, osebo, kateri so bile žalitve namenjene ter medsebojne odnose obsojenca in zasebne tožilke. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedenih dokazov zaključili, da se obravnavani komentar nanaša na dogodek v casinoju Portorož, v katerem sta bila udeležena zasebna tožilka in obsojenec, ki sta bila zaposlena v casinoju; obsojenec je zasebno tožilko, ki je tedaj delala kot krupjejka, kot vodja mize v igralnici (skladno s predpisi) opozoril, da se mora „logirati“, ta pa se je nato burno odzvala in mu kasneje pred nadrejenimi očitala, da nad njo izvaja mobing. Obsojenec je v komentarju sicer izhajal iz dogodka, v katerem se je zasebna tožilka neprimerno vedla, vendar ta dogodek v komentarju ni podrobneje opisan. Ker je obsojenec dogodek podrobno opisal v svojem zagovoru, Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku sodišča druge stopnje, da si bralec komentarja ni mogel ustvariti jasne predstave o dogodku in vzrokih zanj, izvedel je le, da se je zasebna tožilka neprimerno vedla ter predvsem, da nekooperativnost in destruktivnost vodstva sindikata ni posledica delovanja nekoga iz ozadja, temveč resnih osebnostnih motenj njegovega vodstva, katerega članica je zasebna tožilka.

Trditve zagovornika, da je sodišče druge stopnje očitek obsojenca o dejanju zasebne tožilke razumelo kot očitek oziroma žalitev, ki se nanaša na osebo zasebne tožilke, niso utemeljene. Iz samega besedila obravnavanega komentarja izhaja, da je bila predmet žaljivk zasebna tožilka in ne njeno problematično ravnanje (ad rem), s čemer je obsojenčeva kritika prešla na osebno raven (ad personam). Zagovornik s trditvami, da je sodišče druge stopnje napačno povzelo obsojenčeve besede ter ni razlikovalo med ocenjevanjem posamičnih dejanj zasebne tožilke in ocenjevanjem njene osebnosti, izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča, s tem pa izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku sodišča druge stopnje, da je obsojenec s trditvami o neumnosti in resni osebnostni motnji zasebno tožilko (tudi kot članico vodstva sindikata) prikazal ne samo kot osebo s slabimi značajskimi lastnostmi, ampak kot osebo z resno (oziroma očitno) osebnostno motnjo, torej v negativnem smislu (točka 9 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Trditve o neumnosti in resnih osebnostnih motnjah zasebne tožilke, ki so v obravnavanem komentarju zapisane na treh mestih, izražajo vrednostno sodbo oziroma mnenje o zasebni tožilki, ki je objektivno žaljivo. V komentarju izraženo mnenje glede na besede oziroma besedne zveze, ki jih je uporabil obsojenec, po naravi stvari ne more imeti podlage v dejstvih. Kot je ugotovilo sodišče druge stopnje, trditve o neumnosti in resnih osebnostnih motnjah laično predstavljajo umsko in vedenjsko prizadetost oseb, ki so zaradi teh lastnosti stigmatizirane v okolju. Če se namreč o osebnostnih motnjah razpravlja v strokovnem pogledu (na primer pri izvedenskih mnenjih psihiatrične stroke, ki temeljijo na konkretni zdravstveni dokumentaciji), je mogoče z izvedenci ali strokovnjaki ugotavljati, ali gre za pravilno diagnozo. Kadar pa je osebnostna motnja zatrjevana na splošno, ne da bi bila takšna trditev podkrepljena s konkretnimi dejstvi, dokaz resničnosti ni smiseln. Obsojenčeve navedbe niso temeljile na argumentiranih dejstvih, šlo je za pavšalne in žaljive navedbe, katerih namen je bil očrniti zasebno tožilko in jo prikazati kot osebo, ki ni vredna delati v sindikatu (točka 11 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 10 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sodišči prve in druge stopnje sta prav tako presodili, da se je obsojenec zavedal, da so njegove trditve o zasebni tožilki objektivno žaljive ter da utegnejo prizadeti njeno čast in dobro ime (točki 10 in 13 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter točki 8 in 11 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

15Vrhovno sodišče ponovno ugotavlja, da je kontekst obsojenčevega komentarja irelevanten; zasebna tožilka ni omenjena ne v članku, objavljenem na spletnem portalu, niti v komentarjih, ki so bili objavljeni pred obsojenčevima komentarjema, za obsojenčevo reakcijo pa prav tako ni dala povoda. V konkretnem primeru žaljivega izražanja ni mogoče opravičevati s sklicevanjem na kritiko dela sindikata, saj se komentarja v delih, ki so pod obtožbo in ki predstavljata pretežen ter osrednji del komentarjev, osredotočata na zasebno tožilko ter njene lastnosti, tako da pri tem ostala vsebina komentarjev ni pomembna. Zagovornikove navedbe tako predstavljajo nestrinjanje z razlogi ter dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, da je obsojenec z obravnavanima komentarjema storil kaznivi dejanji razžalitve, kar ne pomeni uveljavljanja zatrjevanega razloga kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, temveč vsebinsko pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

B-2.

16Sodišče druge stopnje je obravnavani komentar (pravilno) opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1, pri katerem temelje za izključitev protipravnosti določa tretji odstavek navedenega člena. Tako se po tretjem odstavku 158. člena KZ-1 ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. V skladu z ustaljeno sodno prakso(3) sodišče v vsakem posameznem primeru ugotavlja, ali je ob pogojih iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1 izključena protipravnost, vendar le, če se storilec sklicuje na eno od v tej določbi navedenih okoliščin. Obsojenec je tako v zagovoru na glavni obravnavi kot tudi pri pojasnjevanju na seji sodišča druge stopnje dne 26. 11. 2015 navajal, da z obravnavanim komentarjem ni imel namena žaliti zasebne tožilke, temveč je varoval svoje pravice glede zaposlitve. Obsojenec je navedel, da je tako stavka, ki jo je zagovarjal sindikat, kot tudi očitek zasebne tožilke o mobingu, ogrožal njegovo delovno mesto, zato je zgolj branil svoje pravice.

17Sodišči prve in druge stopnje sta zaključili, da obramba ni dokazala obstoja okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki izključujejo protipravnost. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je obsojenec z raznašanjem negativnih vrednostnih ocen želel osramotiti zasebno tožilko, jo prikazati kot nevredno funkcije, ki jo je opravljala v sindikatu, v njegovem članku pa je zaznati tudi namen zaničevanja in žaljivega obtoževanja (točka 10 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje je pritrdilo zaključku sodišča prve stopnje in dodalo, da je obsojencu sicer verjeti, da se je bal za izgubo zaposlitve, vendar ta bojazen ni odtehtala njegovega napada na osebno dostojanstvo zasebne tožilke na način, kot izhaja iz obravnavanega komentarja, saj ji je po nepotrebnem očital, da je neumna (glupa) in resno (oziroma očitno) osebnostno motena. Iz zadnjega odstavka obravnavanega komentarja izhaja, da je obsojenec zasebni tožilki motenost pripisal tudi v okviru delovanja sindikata, zato je v obsojenčevem komentarju zaznati namen zaničevanja zasebne tožilke (točki 14 in 15 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Vrhovno sodišče pritrjuje zaključkom sodišč prve in druge stopnje, da je obsojenec obravnavani komentar zapisal oziroma objavil z namenom zaničevanja zasebne tožilke, kar izhaja iz izrazov, ki jih je obsojenec uporabil v komentarju. Po presoji Vrhovnega sodišča je obsojenec s svojim komentarjem iz sfere sindikalnega boja, v katerem je branil svoje pravice oziroma varoval upravičene koristi, prešel v osebno žaljenje zasebne tožilke, zato ekskulpacijski razlog po tretjem odstavku 158. člena KZ-1 ni podan.

C.

18Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

19Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 150,00 EUR po tarifni številki 7111 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

---

(1) Mag. M. Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 181.

(2) Tako na primer sodbi VSRS I Ips 77195/2010-64 z dne 5. 9. 2013 in I Ips 30388/2010-105 z dne 12. 12. 2013.

(3) Tako tudi sodba VSRS I Kp 7102/2009-72 z dne 22. 5. 2012.