VSL sodba Cpg 307/93

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica nosi sama stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se toženi stranki kot zemljiškoknjižnemu imetniku pravice uporabe nepremičnin, prepove razpolaganje s temi nepremičninami, predvsem pa njihovo obremenitev in odsvojitev in da je tožena stranka dolžna dovoliti, da se ta prepoved vpiše v zemljiško knjigo.

Proti sodbi je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je sodišče vročilo toženi stranki. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodba ni razumljiva, ko se sodišče sklicuje na določbo 242. člena ZZD in pri tem ne obrazloži vsebinsko uporabo te določbe. Sodba ni pravilna ker ne upošteva Odloka Izvršnega sveta Republike Slovenije, s katerim je kot ustanovitelj javnega podjetja zagotovil sredstva. Sodišče zanika veljavnost Odloka, ko zaključuje, da Odlok ne more biti pravni temelj za omejitev pravic na nepremičninah. Odlok bi bilo treba uporabiti pri sojenju in v tem je napačna uporaba materialnega prava. Sodišče prve stopnje se napačno sklicuje na določbe ZZD, sicer pa tudi te določbe tega zakona ne omogočajo, da država z odlokom določi vsebino in način izvajanja pravic na sredstvih v družbeni lastnini. Tudi po ZZD smejo delavci družbena sredstva uporabljati in z njimi razpolagati na način in v skladu z naravo in namenom teh sredstev. Zato je Odlok lahko določil začasno do uveljavitve lastninske zakonodaje, da podjetja upravljajo s sredstvi, ki so pripadala OZD v sestavi SOZD. V smislu namena in narave nepremičnin je treba tudi razlagati vsebino stranka vsa upravičenja. Upoštevati pa bi bilo treba, da je v preteklosti prišlo do prelivanja sredstev v okviru SOZD in ne gre le za sredstva, ki bi jih posamezno podjetje pridobivalo z odplačnimi posli. Stanje v zemljiški knjigi ne odraža pravih lastninskih oziroma stvarnopravnih razmerij.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje materialnega prava ni uporabilo napačno, ko je svojo odločitev oprlo na določbe Zakona o združenem delu (v nadaljevanju ZZD). Podlago za to je imelo v 196. čl. Zakona o podjetjih. Sodba pa tudi ni nerazumljiva, ko se sodišče sklicuje na posamezne določbe ZZD. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi jasno obrazložilo, zakaj je določbo 242. čl. in naslednjih členov ZZD uporabilo in kakšna dodatna vsebinsko obrazložitev teh določb ni bila potrebna. Tudi vsi nadaljnji materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje o vsebini in pravnem pomenu Odloka o ustanovitvi javnega podjetja za področje železniškega prometa (Ur. list SRS 43/89) so pravilni. Pritožbeno sodišče ne razume vsebine prej citiranega odloka tako, kot v pritožbi navaja tožeča stranka in sicer, da naj bi ustanovitelj tožeče stranke Izvršni svet Republike Slovenije s prej citiranim odlokom sredstva članic bivše SOZD prenesel kot ustanovitveni kapital v javno podjetje. Kaj takega iz vsebine odloka ne izhaja. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da 9. člen citiranega odloka le na splošno določa kdo upravlja s sredstvi organizacij združenega dela, ki so bile združene v bivši SOZD. S tem odlokom izvršni svet Republike Slovenije ni določil nikakršne drugačne vsebine pravic na sredstvih v družbeni lastnini, kot jih imajo ti subjekti po ZZD in pravice uporabe na teh sredstvih ni omejil na določena upravičenja kot to zmotno meni tožeča stranka.

Sodišče prve stopnje je tako materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Pritožbene trditve, da stanje v zemljiški knjigi glede pravic uporabe na spornih sredstvih ne odraža pravih lastninskih oziroma samoupravnih stvarnopravnih razmerij, ker naj bi se sredstva, na katerih je v zemljiški knjigi knjižena pravica uporabe tožene stranke, pridobivala tudi s sredstvi bivše SOZD oziroma združenega podjetja, pa so pritožbena novota in jih zato pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati (1. odst. 496.a člena ZPP).

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločilo na podlagi uspeha s pritožbo. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi stroške pritožbenega postopka (1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.