VSL sodba Cpg 879/93

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je stečajni senat prvostopnega sodišča zavrnil predlog upnika, da se javna prodaja dela premoženja stečajnega dolžnika ne opravi, postopek pa ponovi v skladu z zakonom. Prav tako je zavrnil tudi vse ugovore omenjenega upnika, ki jih je podal pismeno in ustno na javni dražbi.

Zoper sklep se pritožuje upnik z dvema pritožbama. V prvi pritožbi ugovarja nepravilni uporabi zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. SFRJ 84/89, v nadaljevanju ZPPSL) in bistvene kršitve določb postopka izvedbe javne dražbe. Navaja, da je nepravilna odločitev izpodbijanega sklepa, da teče 30 dnevni rok po 4. odst. 156. čl. ZIP od dneva razglasitve prodaje na sodni deski, ne pa od dneva objave v sredstvih javnega obveščanja. Sklicuje se na 2. odst. 134. čl. ZPPSL, po katerem se javna dražba razglasi na oglasni deski, če pa gre za stvari večje vrednosti nepremičnine in naprave pa tudi v dnevnem tisku. Izpodbijana prodaja je vsekakor po mnenju pritožnika takšna, da bi morala biti razglašena tudi v dnevnem tisku.

V takšnem primeru pa bi morali teči roki od dneva objave v dnevnem tisku, ne pa od dneva objave na oglasni deski. Stečajni zakon rokov sicer ne določa. Zato bi moralo sodišče upoštevati zakon o izvršilnem postopku (najmanj 30 dni) in zakon o prodaji nepremičnin (najmanj 15 dni). Namen daljšega obdobja med objavo in javno dražbo je, da za prodajo izve čim večje število potencialnih kupcev. S tem je varovan interes upnikov, da se za nepremičnine čim več iztrži. V časopisu je bila objavljena odredba o izpodbijani prodaji šele 7.5.1993, popravek oziroma sprememba pa 18.5.1993. Tako kupec ni imel na razpolago niti 30 dnevnega, niti 15 dnevnega roka, saj je bila javna dražba dne 31.5.1993. Poleg tega je bil naknadno tudi popravljen rok plačila s treh mesecev na dva meseca. Pritožnik v pritožbi tudi vztraja, da je zastavni upnik. Sodba na podlagi pripoznave pod opr. št. II Pg 5/92 z dne 24.5.1993, s katero se je hipoteki odrekel v času javne dražbe dne 31.5.1993 še ni bila pravnomočna, hipoteka pritožnika v zemljiški knjigi pa tega dne tudi še ni bila brisana. Opozarja tudi, da predmet prodaje v odredbi o prodaji ni identičen z objavljenim, saj je bila parcela št. 1181/8 k.o. ... iz prodaje v celoti izvzeta.

V drugi pritožbi upnika uveljavlja pritožnik vse tri pritožbene razloge iz 353. čl. ZPP. Tudi v navedeni pritožbi upnik navaja, da je bil kršen 30 dnevni rok iz 156. čl. ZIP-a, da je pritožnik še vedno zastavni upnik, ker sodba še ni pravnomočna, opozarja pa tudi, da so se pogoji prodajane nepremičnine zaradi izvzetja parcele št. 1181/8 bistveno spremenili. Prodana nepremičnina nima zagotovljenega infrastrukturnega dostopa, to pa je tudi razlog, da se dva interesenta za nakup nista prijavila. Navaja še, da pogoji za prodajo tudi niso bili natančno določeni kot jih predvideva 1. tč. 159. čl. ZPP.

Pritožbi nista utemeljeni.

Kršitve postopka, ki jih očitata obe pritožbi niso podane, izpodbijani sklep pa je tudi pravilno uporabil materialnopravne predpise ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo izpodbijanega sklepa, da pritožnik ni zastavni upnik ampak le stečajni upnik. Zato lahko ugovarja prodaji premoženja le v primeru, če so bile z njo oškodovane koristi upnikov (1. odst. 136. čl. ZPPSL). Prodajano premoženje, ki je vpisano v vl. št. 1606 in 975 k.o. ... kot pravilno ugotavlja izpodbijani sklep, nima nikakršne hipoteke in je prosto vseh bremen.

Hipoteka, na katero se sklicuje pritožnik v pritožbi in katere se je s pripoznalno sodbo pod opr. št. II Pg 5/92 dne 24.5.1993 celo odrekel, se namreč nanaša na povsem drugo nepremičnino - parcelo pri vl. št. 54 k.o. .... Zato je irelevantno kdaj je postala omenjena sodba pravnomočna, saj se zastavna pravica pritožnika po navedeni sodbi nanaša na drugo parcelo, ne pa na parcele, ki so zajete v izpodbijanem sklepu. Pritožnik je tako legitimiran za vložitev pritožbe zgolj kot stečajni upnik, ne pa kot zastavni upnik. Zato ugovori po obeh pritožbah v tej smeri niso utemeljeni.

Prvostopno sodišče tudi ni kršilo določb postopka izvedbe javne dražbe. V skladu s 1. odst. 131. čl. ZPPSL je odredilo prodajo dela premoženja stečajnega dolžnika z javno dražbo. Javno prodajo je razglasilo tako na oglasni deski sodišča kot tudi v dnevnem tisku, kar je v skladu z 2. odst. 134. čl. ZPPSL. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji posebej ne določa rokov prodaje.

Zato je potrebno pri prodaji nepremičnin kot pravilno ugotavlja izpodbijani sklep smiselno uporabiti določbe ZIP-a. Ob tem pa je potrebno upoštevati splošno načelo ZPPSL, da je stečajni postopek hiter (2. odst. 8. čl. ZPPSL). Po 4. odst. 156. čl. ZIP, na katerega se sklicujeta obe pritožbi pa teče 30 dnevni rok od dneva razglasitve odredbe o prodaji na sodni deski do dneva same prodaje. Pravilna je obrazložitev izpodbijanega sklepa, da je bila odredba o prodaji objavljena na oglasni deski sodišča dne 29.4.1993, zaradi česar je bilo navedeno določilo spoštovano, saj se je vršila javna dražba 31.5.1993. Zmotno je stališče pritožnika, da teče 30 dnevni rok od dneva razglasitve v dnevnem tisku, saj določilo 4. odst. 156. čl. ZIP tega ne zahteva.

Ne drži tudi trditev pritožnika, da je bil spremenjen rok za plačilo kupnine s 3 mesecev na 2 meseca. V prvotni odredbi o prodaji z dne 28.4.1993, ki je bila objavljena tudi na oglasni deski namreč izhaja, da je bil določen dvomesečni rok za plačilo kupnine. Objava roka v časopisu dne 7.5.1993 je bila tako napačna, ta napaka pa je bila tudi odpravljena s popravkom dne 18.5.1993 v istem časopisu kot pravilno ugotavlja izpodbijani sklep. Zato se tudi niso spremenili prodajni pogoji kot so bili določeni s prvotno odredbo ampak je bil popravljen le prvotno napačno objavljen rok v časopisu. Poleg tega pa je krajši rok kupnine za vse stečajne upnike, tudi pritožnika vsekakor ugodnejši zaradi česar pritožba pritožnika v tej smeri tudi iz teh razlogov ni na mestu.

Res je, kot navajata obe pritožbi, da je bila parcela pod št. 1181/8 k.o. ... s prvotno odredbo sodišča o prodaji nepremičnin zajeta, s kasnejšo odredbo sodišča z dne 17.5.1993 pa od prodaje izvzeta.

Navedena nepremičnina predstavlja v naravi travnik v izmeri 878 m2. Pritožbeno sodišče se strinja s ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je bil s tem izvzet od prodaje le neznaten del glede na celotno prodano premoženje, zaradi česar se pogoji prodaje premoženja niso bistveno spremenili. Trditev pritožnika, da zaradi izvzetja te parcele kupec nima dostopa do kupljenih objektov, ni z ničemer izkazana. Izpodbijani sklep nasprotno ugotavlja, da ima kupec še vedno dostop do kupljenih nepremičnin po obstoječih poteh, zlasti preko parcele št. 1139 k.o. .... Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da se kljub izvzetja te parcele izklicna cena prodajane funkcionalne celote in ostali pogoji niso spremenili. Zato tudi ni razvidno zakaj bi bile zaradi izvzetja te parcele oškodovane koristi upnikov, torej tudi pritožnika. Dejstvo, da se bo lahko prodajala navedena parcela posebej je po mnenju pritožbenega senata za ostale upnike ugodnejše, ne pa v njihovo škodo. Zato tudi iz tega razloga pritožbi v tej smeri nista utemeljeni.

Ne drži tudi trditev pritožnika v drugi pritožbi, da pogoji za prodajo niso bili natančno določeni v skladu s 1. tč. 159. čl. ZIP.

Prvostopno sodišče je v svoji odredbi z dne 28.4.1993 pod I tč. 1 vse nepremičnine navedla z natančnim opisom in s posebej specificiranimi parcelnimi številkami. Zato tega ugovora pritožnika, ki je le splošen in z ničemer preciziran, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso podani kot tudi ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno obe pritožbi istega pritožnika po 2. točki 380. čl. ZPP v zvezi s 12. čl. ZPPSL zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih pritožnik posebej ni zaznamoval (1. in 2. odst. 164. čl. ZPP v zvezi s 12. čl. ZPPSL).