VSL sklep III Cpg 9/00

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točki izreka) potrdi.

Sodišče prve stopnje je stečajnemu upravitelju M.P., (odvetniku iz Ljubljane) ob zaključku stečaja odmerilo nagrado za delo v višini 2.238.500,00 SIT, višji zahtevek iz predloga za odmero nagrade pa je zavrnilo.

Zoper tak sklep se je pravočasno pritožil stečajni upravitelj.

Uveljavljal je vse pritožbene razloge in predlagal stroškovno razveljavitev napadenega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v delu, v katerem stečajni upravitelj s svojim predlogom za odmero nagrade za delo v predmetnem stečajnem postopku ni uspel (glej prvi odstavek 350. člena ZPP/99 v zvezi s 15. členom ZPPSL). To pa je v zavrnilnem delu izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč predlagateljev zahtevek nad zneskom 2.238.500,00 SIT zavrnilo. Glede na višino zahtevka (3.715.893,15 SIT - pritožbena navedba v drugem odstavku vloge na redni številki 162 spisa) je torej zavrnilo njegov zahtevek v višini 1.477.393,15 SIT.

Merila za odmero nagrade stečajnemu upravitelju so na podlagi 83. člena ZPPSL določena z Odredbo o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem in upraviteljem prisilne poravnave (Ur. l. RS, št. 37/94 in 37/95, v nadaljevanju Odredbo). Uporabljajo se tako, kot se glasijo, upoštevajoč izhodiščno merilo, kar je velikost razdelitvene mase (glej prvi odstavek 3. člena Odredbe). V konkretnem primeru bi zato šla upravitelju nagrada po naslednjih elementih: upoštevajoč vrednost razdelitvene mase v višini 28.000.000,00 SIT (sklep prvostopnega sodišča, opr. št. St 83/94-130 z dne 10.2.1999, in ugotovitev v drugem odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa): - po II. postavki prvega odstavka 3. člena Odredbe v znesku 1.340.000,00 SIT (800.000,00 SIT + 540.000,00 SIT); - po 1. točki drugega odstavka 3. člena Odredbe v znesku 134.000,00 SIT; torej v skupni višini 1.474.000,00 SIT.

Predlaganega zneska v višini 1.856.783,15 SIT stečajni upravitelj v predlogu (redna številka 148 spisa) ni specificiral. Navedel je le podlago zanj v 5. točki 2. člena in 4. členu Odredbe. Glede tega dela njegovega zahtevka je sodišče prve stopnje navedlo, da je merilo iz 5. točke 2. člena Odredbe in dejstva v skladu s 4. členom Odredbe že upoštevalo pri 10% povečanju po 1. točki 2. odstavka 3. člena Odredbe. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu ni v nasprotju s predpisanimi merili, saj je za primer iz 4. člena Odredbe uporaba 2. odstavka 3. člena Odredbe izrecno določena; drugačen način upoštevanja merila iz 5. točke 2. člena Odredbe pa v sami Odredbi tudi ni predviden.

Pritožnikov "prikaz" odvetniških storitev v posameznih zadevah z ocenitvijo po merilih iz Odvetniške tarife OT je brezpredmeten, saj ima stečajni upravitelj, četudi je odvetnik, le pravico do nagrade v skladu z merili, določenimi v Odredbi (v zvezi z 83. členom ZPPSL), in ne z merili iz Odvetniške tarife. Opravljanje odvetniških storitev pri vodenju pravd med stečajnim postopkom se lahko namreč pri odmeri nagrade stečajnemu upravitelju upošteva le v skladu s 4. členom Odredbe, torej v okviru odmere po 2. odstavku 3. člena Odredbe (takšno je tudi stališče s posvetovanja sodnikov o nekaterih problemih v zvezi s stečaji v dneh 28.11.1996 in 29.1.1997, objavljeno v reviji Podjetje in delo, številka 3-4/97, in pravno mnenje Občne seje VS RS z dne 19.6.1997, objavljeno v Pravnih mnenjih, št. I/97).

V nasprotju s podatki v spisu je pritožbena trditev, da je predlog stečajnega upravitelja za odmero nagrade vseboval tudi zahtevek za povrnitev nujnih izdatkov, ker takega zahtevka vloga (redna številka 148 spisa) ne vsebuje. Sicer pa se lahko o povrnitvi nujnih stroškov v stečajnem postopku odloča vse do izdaje odločbe o zaključku stečajnega postopka (prvi odstavek 169. člena ZPPSL), ki pa v konkretnem postopku še ni bila izdana.

Upoštevajoč vse navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje stečajnemu upravitelju priznalo višjo nagrado od tiste, ki bi mu po jasnih merilih iz Odredbe šla. Za takšno odločitev je sicer navedlo razloge v smislu pravila reformatio in peius, za kar pa v pozitivnih materialnopravnih in procesnih določilih ni imelo nikakršne podlage. Vendar pa sodišče druge stopnje prvostopnega sklepa v neizpodbijanem (pravnomočnem) delu (1. točka izreka) ni preizkušalo. Sicer ga pa tudi ne bi moglo spremeniti zaradi določbe 359. člena ZPP/99 (prepoved reformatio in peius v pritožbenem postopku).

S temi razlogi je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP/99).