VSL sklep I Cp 2069/99

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi obdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v višini 11.956,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti plačila vsakega mesečnega neplačanega računa, to je od 15. v mesecu za vsak tekoči mesec, do dneva vložitve predloga, v znesku 1.655,00 SIT, izvršilne stroške v znesku 13.344,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.1.1999 do plačila in pravdne stroške v znesku 4.950,00 SIT.

Zoper sodbo se je tožena stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila pritožbene stroške. Navedla je, da sodbo izpodbija tudi iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je pravni pouk v sodbi v tej smeri izostal, s čemer je sodišče bistveno kršilo določbe postopka. Nepravilno pa naj bi sodišče prve stopnje uporabilo tudi določbe materialnega prava, saj je toženec dokazal, da je sprejemnik znamke Saba zapečaten, glede drugega TV sprejemnika znamke Blaupunkt je pojasnil, da ni njegova last, saj ga je kupil za pokojno mater, tretjega, ki ga je leta 1990 pripeljal sinu za darilo, pa ta uporablja le za gledanje videokaset. Toženec tako ni lastnik tega, zadnjega sprejemnika, sicer pa tudi ne more sprejemati nobenega programa RTV Slovenija, saj razmere ne zadoščajo niti minimalnim zahtevam sprejema, kar je toženec zatrjeval že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Nenazadnje pa tožeča stranka o tožencu tudi ne vodi podatkov v evidenci naročnikov.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odst. 458 člena ZPP/99 se sme sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP/99 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Na navedeno je bila tožena stranka opozorjena že v vabilu (r. št. 8) skladno s 456. členom ZPP/99. Izostanek ponovnega opozorila na navedeno določbo v pravnem pouku izpodbijane sodbe tako v nobenem primeru ni mogel vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da ima tožena stranka doma še en neprijavljen sprejemnik, pa je sodišče pravilno materialnopravno zaključilo, da je zanj dolžna plačati vtoževano naročnino. Zavezanec za plačilo RTV naročnine je po 15. členu Zakona o Radioteleviziji Slovenije uporabnik (radijskega ali) televizijskega sprejemnika, zato dejstvo, da tožena stranka sprejemnika ni prijavila na njeno obveznost plačila naročnine ne vpliva. V zvezi s pritožbeno navedbo tožene stranke, da sprejemne razmere pri toženi stranki ne zadoščajo minimalnim zahtevam sprejema, pa se je strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da verodostojne meritve v tej smeri po naročilu opravi strokovna služba RTV (2. odst. 17. člena Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov, o evidenci naročnikov ter o načinu plačevanja RTV naročnine). Pravno upoštevnega dokaza v tej smeri tožena stranka ni ponudila, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Nenazadnje pa niti ni zatrjevala, da bi sploh naročila opravo meritev s strani pristojne službe RTV Slovenija. Glede na to pa je v tem postopku vtoževano naročnino za televizijski sprejemnik tudi dolžna plačati.

Pri tem pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je naročnino za sprejemnik dolžan plačevati njegov uporabnik. Zato ugotavljanje dejstva, kdo je lastnik neprijavljenega televizijskega sprejemnika, ne bi bilo pravno upoštevno niti v primeru, če bi to dejstvo tožena stranka zatrjevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje in ne šele (prvič) v pritožbi.

Neutemeljeno pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen v zvezi s 442. členom ZPP/99). Pritožbeno sodišče namreč tudi ni našlo kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena v zvezi s 1. odst. 458. člena ZPP/99. Izrek o stroških temelji na 1. odst. 165. člena ZPP/99. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi stroške tega postopka.