VSL sklep I Cp 492/94

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od toženih strank solidarno vračilo protivrednosti 72.000,00 nemških mark z zamudnimi obrestmi na devizna sredstva občanov, ki tečejo od 1.1.1992 dalje.

Tožniku je še naložilo, da mora tožencem povrniti 216.200,00 tolarjev pravdnih stroškov. Tako je odločilo zato, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da prva toženka ni prevzela sinovega dolga oziroma ni pristopila k njegovemu dolgu; da tožnikov denar ni bil uporabljen za obnovo gostinskega lokala; in da drugo in tretje toženi nista dediča po pokojnem L.K. mlajšem.

Proti sodbi se je pritožil tožnik, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge po določilu 353. člena Zakona o pravdnem postopku. Kot bistveno kršitev določb procesnega zakona navaja, da je obrazložitev sodbe v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, saj so dejstva kontradiktorna in ni pojasnjeno, zakaj sodišče posameznim pričam ne verjame. V zvezi z dejanskim stanjem tožnik meni, da iz izpovedbe strank in prič izhaja, da je prvotoženka prevzela obveznost, da bo plačala dolg. To je prvotoženka potrdila na glavni obravnavi dne 8.7.1993, zlasti pa je tako izpovedala priča B.K. Šlo je za trden dogovor, realizacija pa je bila odložena do prodaje gostilne ali do najema ugodnega posojila. Prvotoženka je med razpravami spreminjala svoje izpovedbe, saj na glavni obravnavi dne 8.7.1993 o dolgu ni vedela ničesar, na koncu pa ga je priznala. Po drugi strani pa je tožnikova izpoved stabilna in iskrena ter potrjena z izjavami drugih prič. Pritožnik predlaga tudi zaslišanje priče N.B., ki se je sedaj vrnil s fronte in bi bil sodišču dosegljiv. Na podlagi njegovega zaslišanja bi se lahko dejansko stanje popolneje ugotovilo. Pritožnik sodišču prve stopnje še očita, da je napačno uporabilo materialno pravo, ker ni ugodilo tožbenemu zahtevku. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe ali njeno razveljavitev.

Pritožba je utemeljena.

Po določilu 2. člena Zakona o pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov. Zato mora tožnik po določilu 186. člena Zakona o pravdnem postopku v tožbi navesti določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, ter druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. V danem primeru je tožnik navedel, da je L.K.-ju v avgustu 1991 posodil 72.000,00 nemških mark zato, ker je imel pooblastilo svojega očeta za razpolaganje z vsem njegovim premoženjem in restavracijo, za katere obnovo je bila namenjena posojena vsota. Ker so po smrti L.K. starejšega njegovi dediči toženci in ker je prvotoženka dolg tudi priznala, s tožbo zahteva vračilo posojila in pripadke. Te navedbe je prvostopenjsko sodišče tudi povzelo v sodbi, toda v tistem delu sodbe, kjer je navedeno, zakaj je tožbeni zahtevek zavrnilo, ni navedlo razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Pojasnilo je samo svojo odločitev o tem, da pri posojilni pogodbi ni prišlo do spremembe dolžnika, ker prvotoženka ni prevzela dolga oziroma ni pristopila k dolgu. Ni pa pojasnilo odločitve v zvezi s tožnikovimi navedbami o tem, da bi pokojni L.K. mlajši nastopal kot zastopnik L.K. starejšega, katerega dediči so toženi. Zato je prezgodaj zavrnilo tožbeni zahtevek in sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

Ker ima torej izpodbijana sodba pomanjkljivost po določilu 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, ki jih pritožba sicer samo pavšalno navaja, a mora sodišče že po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku) paziti nanje, je bilo treba razveljaviti prvostopenjsko sodbo.

Sodišče prve stopnje naj zato v ponovljenem dokaznem postopku na podlagi listinske dokumentacije ugotovi datum smrti in dediče po pokojnem L.K. starejšem in po pokojnem L.K. mlajšem. Nato naj z zaslišanjem strank in prič ugotovi morebitni obstoj pooblastila in njegovo vsebino. Predvsem pa naj tožnik pojasni, komu in za koga naj bi dal posojilo ter zakaj meni, da so mu toženci dolžni izplačati vtoževani znesek, kajti njegove navedbe v tožbi in v pritožbi so kontradiktorne.

V zvezi s postopkom sodišče druge stopnje še dodaja, da velja od 18.2.1994 dalje v Republiki Hrvaški Zakon o odvetništvu, ki niti pod pogojem vzajemnosti ne dopušča odvetnikom drugih držav, da bi lahko zastopali stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi v Republiki Hrvaški. Glede na takšno zakonsko ureditev z Republiko Hrvaško nimamo vzajemnosti, ki jo naš zakon pogojuje za zastopanje strank po odvetnikih drugih držav. Zato je sodišče druge stopnje odvetnika tožeče stranke mag. Z.K. iz Zagreba obravnavalo kot tožnikovega pooblaščenca.

Določila Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ št. 20/78-27/90 in RS št. 55/92), na katere se sklicuje drugostopenjsko sodišče, so uporabljena na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I), v povezavi s prvim členom Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS št. 33/91-I do 45/I/94).