VSL sklep I Cp 1210/93

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožnik S. B. lastnik parc. št. 2456/2 in 2456/4 k.o. ..., tožene stranke pa so dolžne izstaviti za zemljiškoknjižni prepis lastništva sposobno listino. Po izvedenem dokaznem postopku sodišče prve stopnje ugotavlja, da je sporno parcelo 2456/2 k.o. ..., ki pa je bila kasneje deljena v dve parceli in sicer parcela št. 2456/2 in parcela št. 2456/4, kupil B. F. v letu 1959 od K. B. F. je takrat bil namenjen za prevzemnika domače kmetije, vendar se je v letu 1961 poročil in se odselil v M. Tako ni bil več zainteresiran za prevzem kmetije, pa je z bratom J. B. sklenil kupno pogodbo in mu to parcelo prodal. B. J. tudi ni bil zainteresiran za prevzem kmetije, ker se je kmalu od domačije odselil in je zato prepustil to parcelo domačiji, ki jo je obdelovala in gospodarila z vsemi zemljišči B. mati. Vse svoje posestvo je nato izročila tožniku, ki je bil prevzemnik kmetije, torej tudi prevzemnik sporne parcele. Tožnik sicer v tožbi navaja, da je brat J. B. njemu to parcelo podaril takrat, ko se je od doma odselil. Sodišče prve stopnje smatra, da je dokazano, da sta B. J. in sedaj že pokojni B. F., po katerem so dedovali toženci, sklenila pismeno kupno pogodbo o nakupu te parcele, ta kupna pogodba se je tudi realizirala s tem, da je J. B. nastopil posest parcele. Sporna parcela je zelo pomembna za B. kmetijo in za tožnika, ves čas pa jo je uživala B. mati, po prodaji J. B. pa parcele F. B. ni več užival, ki je lastništvo s kupno pogodbo prenesel na brata J. B. Sodišče smatra za dokazano, da je bila sklenjena pismena kupna pogodba med B.

J. in F., B. s katerim je B. J. pridobil lastništvo na tej parceli.

J. B. pa je kasneje prepustil to parcelo domačiji, prevzemnik domačije je bil tožnik. Tako je tožnik postal lastnik te parcele že na podlagi pravnih poslov. So pa tudi podani pogoji za priposestvovanje. Od leta 1965, ko je J. B. prepustil parcelo domačiji, je uživala B. mati to parcelo kot svojo, kot seestavni del kmetije. Po njeni smrti pa je bil prevzemnik celotne kmetije tožnik in je podana tako zakonita priposestvovalna doba. Sodišče ne verjame toženim strankam, ki skušajo dokazovati nedobrovernost uživanja te parcele.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh razlogov 353. čl. ZPP in predlaga razveljavitev sodbe in ponovno obravnavanje pred prvim sodiščem, ali pa spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba navaja, da iz razlogov sodbe sploh ni jasno, na kakšnem pridobitnem naslovu temelji lastninsko pravico na sporni parceli tožnik. Tudi če bi se izkazalo za resnično, da je J. B. kupil parcelo od B. F., pa ni dokazano, na kakšen način naj bi od J. B. pridobil lastništvo B. S., to je tožnik. Sicer pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi J. B. pridobil sporno nepremičnino na podlagi pravnega posla.

Možno je, da je obstojal takšen namen med bratoma, vendar listina ni bila sestavljena in po mnenju pritožbe tožeči stranki ni uspelo dokazati pismenosti kupne pogodbe za nakup nepremičnine. Opozarja se na okoliščino, ki so jo priče povedale, da sta kasneje tako J. B. kot tudi F. B. šla enkrat k odvetniku, da bi zapisala neko kupno pogodbo, vendar do zapisa te pogodbe ni prišlo, ker J. B. ni plačal kupnine.

Po lastni izjavi B. J. je dal F. B. le nek denarni znesek kot aro, torej kupnina ni bila plačana niti ne v celoti, niti ne v pretežnem delu. Zato ni moč govoriti o realizaciji pogodbe, četudi bi bila dogovorjena. Zlasti pa ni jasen nadaljnji prenos lastništva. Sodišče v razlogih pove, da je imel J. B. namen prepustiti parcelo tistemu, ki bo prevzel celotno kmetijo, torej sploh ni izročil te parcele, četudi bi se verjelo, da jo je od F. B. kupil, neki določeni osebi, ampak je samo izražal mnenje, naj parcela ostane pri domačiji in naj jo prevzame tisti, ki bo prevzel celotno domačijo. Ta stranka pa sploh ni bila določena in manjka soglasje volje pogodbenih strank, saj prevzemnik kmetije sploh ni bil še določen. Poleg tega pa opozarja, da je tudi za veljavnost darilne pogodbe glede nepremičnine potrebna pismena oblika. Nihče od domačinov tožnika ni imel za lastnika te parcele, tudi sam te parcele ni užival kot svoje.

Pridobitev lastništva parcele na podlagi pravnega posla tako ni izkazana. Niso izpolnjeni pogoji za priposestvovanje. Sodišče samo ugotavlja, naj bi B. J. prepustil parcelo domačiji, to se pravi, naj bi jo prepustil materi, ki je bila takrat lastnica kmetije. Nič pa ni bilo govora o tem, da bi B. J. parcelo izročil tožniku, zato ni izkazan prenos lastništva od S. B. na tožnika. Mati pa pri uživanju ni bila dobroverna, saj je izkazano, da je F. B. spraševala za dovoljenje, da parcelo pokosi in da jo uživa. Zato ni zakonite priposestvovalne dobe 20 let, kajti zahteva se dobrovernost, prepričanje, da se parcela uživa kot svoja. Toženci pa so nasprotno temu pridobili lastništvo originarno, s sklepom o dedovanju. V zapuščinskem postopku ni nihče drug uveljavljal svojih pravic, toženci pa so originarno pridobili lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje se sploh ne ukvarja z dejstvom pridobitve lastninske pravice na strani tožene stranke, čeprav je to bistveno. Bistveno tudi je, da F. B. vse do svoje smrti uživanja parcele ni nikoli opustil, res pa so uživali to parcelo tako, kot so jo glede na krajevne prilike lahko.

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Bistvenih kršitev določb postopka sodišče druge stopnje ni ugotovilo, je pa dejansko stanje zaenkrat še nepopolno ugotovljeno in sodišče druge stopnje močno dvomi v pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik že v tožbi navaja kot pridobitni naslov za lastninsko pravico pravne posle in sicer najprej kupno pogodbo med J. B. ter F. B. nato pa zatrjuje, da je J. B. z darilno pogodbo to parcelo prepustil njemu. Za pridobitev lastninske pravice tožnik navaja tudi priposestvovanje. Sodišče prve stopnje sledi tema obema razlogoma, vendar po mnenju pritožbenega sodišča preuranjeno.

Sodišče prve stopnje smatra za dokazano, da sta J. B. Jože in F. B. sklenila v letu 1965 kupno pogodbo za sporno parcelo. Pismene listine sicer ni o tem pravnem poslu, čeprav sodišče verjame priči in smatra, da je bila pismena listina sestavljena. Nedvomno pa je, da ni bila sestavljena takšna listina, ki bi bila sposobna za vpis v zemljiški knjigi, torej za pridobitni način lastništva na nepremičnini. Sodišče sicer smatra, da je bila kupna pogodba realizirana, vendar v to realizacijo sodišče druge stopje močno dvomi. Sam J. B. je povedal, da naj bi bratu F. B. dal le nekakšno aro, nedvomno pa je, da kupnina ni bila plačana, oziroma da je bil plačan samo del kupnine in to ne pretežni del, ampak po zatrjevanju tožeče stranke polovica kupnine. V tem primeru pa ne moremo govoriti, da pogodba ni bila izpolnjena le v neznatnem delu, ampak ni bila izpolnjena v pretežnem delu, saj kupnina še do danes ni plačana. V tej luči je treba gledati tudi nadaljnje dokaze, ki nikakor niso tako jasni, da bi lahko z vso gotovostjo potrdili stališče prvega sodišča, da je J. B. tudi prevzel parcelo v svojo posest. Nasprotno, izvedeni dokazi govorijo drugače.

Pomembno je, da sta vendar F. B. in J. B. kasneje šla k odvetniku, da bi sestavili pismeno pogodbo, torej je med strankama res obstojala volja, da bi pogodbo sklenili, vendar do končne sklenitve pogodbe ni prišlo, po trditvah tožene največ zaradi tega, ker J. B. ni bil pripravljen plačati celotne dogovorjene kupnine. Ob neizkazani pismeni pogodbi je zelo vprašljivo, ali je bila ta pogodba konvalidirana v smislu 73. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. To okolnost sodišče prve stopnje prehitro odpravi in se prehitro zadovolji, da je bila pogodba veljavno sklenjena in naj bi J. B. tudi nastopil posest te parcele. Glede same posesti bo kasneje več povedanega.

V celoti je nadalje potrebno pritrditi pritožbi, da sodišče prve stopnje zelo nejasno razloguje nadaljnji prenos lastništva sporne parcele. J. B. naj bi parcelo prepustil tistemu, ki bo prevzel celotno kmetijo, to pa je v nasprotju s trditvami tožnika, ki zatrjuje, da je J. B. parcelo njemu podaril. Tako kot za kupno pogodbo, velja tudi za darilno pogodbo glede nepremičnine, da jo je treba sestaviti v pismeni obliki. Nihče pa ne zatrjuje, naj bi B. J. sestavil kakršnokoli pismeno pogodbo o podaritvi te parcele. Sodišče celo govori, da je J. B. to parcelo prepustil domačiji. Domačija pa ni takšna oseba, ki bi bila lahko pogodbena stranka. Če je z domačijo mišljeno, da je parcelo podaril B. materi, potem tožnikove trditve o podaritvi parcele njemu ne držijo, če pa je J. B. rekel, da bo parcelo podaril tistemu, ki bo kmetijo prevzel, pa ne gre za sklenitev darilne pogodbe, ampak samo za obljubo. Tako je iz vseh povedanih razlogov jasno, da razlogi izpodbijane sodbe o pridobitvi lastninske pravice na podlagi pravnega posla zaenkrat niso utemeljeni niti v razlogih sodbe, niti v izvedenem dokaznem postopku. Poudariti pa je, da se prvo sodišče res ne ukvarja s pridobitnim naslovom lastnine tožencev, ki so pridobili lastnino na tej parceli na originarni način, na podlagi dedovanja, kakor to določa 36. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Tudi o tem bo moralo sodišče prve stopnje zavzeti svoje stališče.

Še bolj neprepričljivo in v nasprotju z izvedenimi dokazi pa je razlogovanje prvega sodišča, da je tožnik pridobil lastnino na podlagi priposestvovanja. Pogoje za pridobitev lastnine na podlagi priposestvovanja določa 28. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Predpogoj je, da je posestnik dobroveren. Iz zbranih dokazov in glede na izjavo samega tožnika, ki je bil zaslišan kot stranka, pa sodišče druge stopnje ne more pritrditi razlogom prve sodbe, ki ugotavljajo razloge za priposestvovanje. Dejstvo je, da je F. B. to parcelo užival kot svojo še kasneje, ko se je že preselil v Mokronog, da so s te parcele pobirali sadje, ne na ta način, kot to sodišče prve stopnje razloguje, ampak kot s svoje parcele, kar potrdijo zaslišane priče. Zlasti pa je pomembno, kar je povedal sam tožnik, da je mati spraševala F. B. za dovoljenje, da je parcelo lahko pokosila in naj bi spraševala F. B. za dovoljenje uživanja parcele vsaj še nekaj let po tistem, ko naj bi J. B. kupil od F. B. sporno parcelo. Če bi bili tako J. B. oz. njegova mati v dobri veri, da je parcela kupljena, ne bi bilo prav nobene potrebe spraševati F.

B. za dovoljenje, da se parcela pokosi. Tožnik tudi trdi, da je on sam užival to parcelo od leta 1973 dalje, po drugi strani pa se trdi in sodišče to sprejema, da je bila parcela vse do sklenitve izročilne pogodbe v uživanju in posesti B. matere. Res se posest prednikov všteva v priposestvovalno dobo, vendar mora biti vsa ta posest dobroverna, v kar pa sodišče druge stopnje spričo dosedaj izvedenih dokazov močno dvomi.

Zaradi vseh navedenih pomislekov je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo in vrača zadevo prvemu sodišču v dopolnitev dokaznega postopka in ponovno sojenje. S podrobnejšim zaslišanjem pravdnih strank, z izvedbo eventualno novo predlaganih dokazov in zlasti s pravilno oceno izvedenih dokazov bo sodišče prve stopnje moralo odgovoriti na nakazana vprašanja in pravilno uporabiti materialno pravo.

Zoper sklep o začasni odredbi ni pritožbe in je ta del odločbe postal pravnomočen.

O pritožbenih stroških ni bilo potrebno odločati, ker jih stranke niso zaznamovale.