VSL sklep I Cp 1082/2002

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s pravnomočno sodbo z dne 11.9.2000 naložilo tožencu, da vrne tožeči stranki 2.000.000,00 USD z zamudnimi obrestmi ter plača pravdne stroške v znesku 2.885.230,00 SIT. Z izpodbijanim sklepom pa je ugodilo predlogu toženca za obnovo postopka, razveljavilo navedeno sodbo in zavrglo tožbo. Hkrati je zavrnilo predlog tožene stranke za izdajo začasne odredbe, s katerim je ta predlagala, da se dr. S. prepove kakršnokoli razpolaganje s sredstvi na računu pri Novi Ljubljanski banki, d.d. do višine 2.000.000,00 USD, NLB, d.d., Ljubljana, pa se prepove prenakazati ali izplačati kakršenkoli znesek z računa in po nalogu ali v korist dr. S..

Proti takšni odločitvi sta obe pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi. Tožeča stranka uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da pooblaščenec tožeče stranke ni imel pooblastila oz. da je ni zastopal tisti, ki jo je bil dolžan zastopati po zakonu. Predstavništvo tožeče stranke je imelo vsa pooblastila za delovanje v imenu in za račun matične organizacije. Vodja predstavništva pa je imel vsa pooblastila za zastopanje in tudi za reševanje konkretnega premoženja. Pooblaščencu je bila izrecno dana naloga za izterjavo in vračilo premoženja tožeče stranke, ki se ni uporabilo za humanitarne namene. Vodja predstavništva je bil registriran kot vodja že ob samem vpisu predstavništva organizacije v pristojni sodni register. Namen imenovanja vodje predstavništva pa je bil razviden tudi iz pisma dr. A., kjer želi krovna organizacija izterjati svojo lastnino. Predstavništvo in njegov vodja sta bila izrecno pooblaščena, da pridobita na račun organizacije nazaj vse premičnine in nepremičnine, tudi denar, kar je bilo dano s strani posameznikov na račun humanitarne organizacije, premoženje pa je bilo odtujeno in sredstva nakazovana na zasebne račune. Vodji predstavništva je leta 1995 uspelo v Nemčiji z vračilom objekta tožeči stranki v vrednosti 1.200.000 DEM. Vodja predstavništva je bil obveščen o svoji zamenjavi šele z vlogo, prejeto s strani sodišča dne 17.9.2001. Vse to potrjuje, da je imel vsa pooblastila, tudi za pooblastitev odvetnika v tem sporu. Prav tako ne drži zaključek sodišča, da je bila tožencu opuščena vročitev in obravnavanje pred sodiščem. Pri tem se je sodišče nekritično oprlo na izjavo pooblaščenca, češ da tožena stranka občasno prebiva na naslovu Ulica M. v K. in da je o vsakem državljanu mogoče dobiti informacije na ustreznem veleposlaništvu. Predlaga ugoditev pritožbi ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Toženec uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v meritorno odločanje. Hkrati predlaga, da višje sodišče spremeni odločitev sodišča prve stopnje o začasni odredbi tako, da predlogu za njeno izdajo ugodi. Navaja, da je sicer predlagal obnovo postopka tudi iz razloga po 4. točki 394. člena ZPP, vendar po trenutku vložitve predloga ni razpolagal z odločbo Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj z dne 8.6.1993, iz katere je razvidno, da je dr. S. vodja predstavništva tožeče stranke. Pooblaščenec tožeče stranke pa je predložil tudi pooblastilo, s katerim pooblašča dr. S. za zastopanje pri vladnih in nevladnih organih ter na sodiščih z namenom, da pridobi nazaj vso lastnino in pravice organizacije, ki so v rokah drugih. Po mnenju toženca je bila tožeča stranka preko svojega predstavništva v Republiki Sloveniji veljavno zastopana pred sodiščem kljub temu, da v nadaljnjem postopku ni predložila pooblastila. Po mnenju toženca je veljavno tudi pooblastilo odvetniku L., ki mu ga je kot vodja predstavništva tožeče stranke v Ljubljani dal dr. S.. Toženec pa je vložil predlog za obnovo postopka tudi iz obnovitvenega razloga po 10. točki 394. člena ZPP, vendar pa sodišče navedb tožene stranke v tem delu ni obravnavalo. Tožena stranka se je na ta obnovitveni razlog oprla zato, ker je pridobila možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oz. če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Sredstva na nerezidenčnem računu pri SKB banki, d.d., Ljubljana so bila njena last. Iz dopisa Veleposlaništva K. z Dunaja z dne 9.8.2000 izhaja, da je vodja predstavništva dr. S. izkoristil pooblastilo, ki mu je bilo dano, in ki je sedaj že preklicano. S tem je tožeča stranka priznala, da je bil dr. S. pooblaščen tudi za zastopanje pred sodišči. Začasno odredbo je predlagal, ker je bil denar z njegovega računa pri SKB banki nakazan na račun pri Novi Ljubljanski banki. Pri tem gre za račun predstavništva tožeče stranke v Ljubljani. Obstoji resna nevarnost, da bo dr. S. ta denar prenakazal z računa predstavništva na drug račun. S tem bo onemogočeno uveljavljanje njegove terjatve. Le tožena stranka je tista, ki je lahko v tem postopku upnik. Sodišče tudi ni odločalo o stroških tega postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritrditi je treba ugotovitvi sodišča prve stopnje o obstoju obnovitvenega razloga po 4. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj tožeče stranke ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati oziroma, ker jo je zastopal nekdo, ki za to ni imel pooblastila. Dr. S. ni dokazal, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke (2. odstavek 79. člena in 78. člen ZPP). Samo vodenje predstavništva tožeče stranke, ki je po določilu 2. odstavka 2. člena Uredbe o natančnejših pogojih za odpiranje in delo predstavništev tujih oseb v Jugoslaviji (Ur. l. SFRJ, št. 75/89), na podlagi katere je prišlo do odprtja predstavništva v R Sloveniji, sestavni del tuje osebe in nima statusa pravne osebe in po katerem opravlja posle le po nalogu ustanovitelja, mu tega položaja ne daje. Dr. S. pa tudi ni dokazal, naj bi ga tožeča stranka pooblastila, da naj se njegova procesna dejanja, oziroma tistega, na katerega je prenesel svoje pooblastilo, sprejmejo kot dejanja pooblastitelja. To bi lahko dokazal le z pooblastilom na izvirni listini ali fotokopiji, katere pristnost bi bila overjena. Ker gre pri tem še za tujo listino, bi jo bilo mogoče uporabiti v R Sloveniji le ob predhodni overitvi Ministrstva Republike Slovenije za zunanje zadeve oziroma diplomatskega ali konzularnega predstavništva R Slovenije v tujini, tako kot je to določeno v določilih Zakona o overitvi listin v mednarodnem prometu (Ur. l. RS, št. 64/01) oziroma prej veljavnem Zakonu o legalizaciji listin v mednarodnem prometu (Ur.l. SFRJ, št. 6/73) in Pravilniku o overitvah javnih listin, podpisov, rokopisov in prepisov oziroma fotokopij v diplomatskih in konzularnih predstavništvih R Slovenije v tujini. Svojega upravičenja za zastopanje ne more izkazovati z fotokopijo pooblastila, s katerim je lahko, kot dr. S. navaja, uspešno zastopal tožečo stranko pred sodiščem v Nemčiji (mimogrede - na navedeni listini je tudi overitev nemškega konzularnega predstavništva). Ker pooblaščenec tožeče stranke kljub pozivu sodišča prve stopnje ni izkazal pooblastila za zastopanje oziroma odobritve tožeče stranke za opravljanje procesnih dejanj v njenem imenu, je sodišče prve stopnje pravilno dovolilo obnovo postopka in razveljavilo izdano sodbo (2. odstavek 400. člena ZPP). Navedeni razlogi pa pogojujejo tudi odločitev o zavrženju tožbe z dne 11.9.2000 v skladu z določilom 4. odstavka 98. člena ZPP.

Glede na navedeno odpade potreba po presoji tudi drugega obnovitvenega razloga, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pa vendar je treba pritrditi tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje o obstoju obnovitvenega razloga iz 2. točke 394. člena ZPP. Tudi po oceni pritožbenega sodišča niso bile izčrpane vse predpostavke za postavitev začasnega zastopnika in s tem za opustitev vročanja tožencu osebno. Tako so iz nekaterih listin v spisu izhajali tudi drugi toženčevi naslovi, kot jih je navedla tožeča stranka, predvsem pa nikoli ni bila poskušena oprava vročitve po diplomatski poti, ki jo v primerih vročanja osebi v tujino predpostavlja določilo 135. člena ZPP.

Iz razlogov, navedenih v prejšnjem odstavku, se izkaže kot neutemeljena tudi pritožba toženca zoper sklep o zavrženju tožbe. Pri tem se postavlja tudi vprašanje toženčevega pravnega interesa za vlaganje pravnega sredstva zoper odločitev, ki je glede obstoja obnovitvenega razloga sledila njegovemu predlogu.

Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Toženec izdajo začasne odredbe pogojuje z nevarnostjo, da bo uveljavitev njegove terjatve onemogočena. Gre torej za predlog zavarovalne odredbe, katere cilj je povečanje možnosti za realizacijo upnikove terjatve. Predmet tega postopka pa ni v uveljavitvi toženčeve terjatve oziroma, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v tem postopku predlagatelj začasne odredbe ni upnik, ampak le toženec (tudi ne nasprotni tožnik). Takšno začasno odredbo bo lahko predlagal v nekem drugem postopku, oziroma v postopku, v katerem bo uveljavljal svojo terjatev, kot ga je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje.

Toženčevo pritožbo v delu, v katerem očita sodišču prve stopnje, da ni odločilo o stroških postopka, je treba šteti kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, o katerem bo moralo odločiti sodišče prve stopnje.