VSL sklep I Cp 673/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo kot prepozno tožbo tožeče stranke. Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki pravdne stroške v višini 48.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa, to je od 7.2.2003 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Proti navedenemu sklepu se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da ugodi v celoti tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje in odločitev sodišču prve stopnje. Poudarja, da je bil neutemeljeno črtan iz članstva tožene stranke. Če bi disciplinska komisija druge stopnje pri Zvezi lovskih družin N. sprejela stališče, da ni pristojna, bi pritožnik imel dovolj časa, da vloži tožbo zoper ugotovitveni sklep tožene stranke o črtanju iz članstva. Navedena komisija pa je celo odločila, da se sklep o črtanju iz članstva kot nezakonit razveljavi in še odločila, da je tožena stranka tožnika dolžna sprejeti nazaj v svoje članstvo in mu omogočiti uveljavljanje vseh pravic, ki mu gredo po določilih 42. člena Ustave RS, Zakona o društvih in Pravilnika LD A. Tožnik je zato kot prava neuka stranka utemeljeno sklepal, da bo tožena stranka to odločbo, katere ni izpodbijala, spoštovala in da bo spet član tožene stranke. Tožnik je bil zaveden s postopanjem disciplinske komisije druge stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik pravnoodločilnih dejanskih ugotovitev, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa ne izpodbija. Po teh je tožniku prenehalo članstvo pri toženi stranki na podlagi ugotovitvenega sklepa upravnega odbora tožene stranke, zoper katerega upoštevaje interne akte tožene stranke ni imel pravnega sredstva v okviru organov lovske organizacije in je tako imel možnost vložiti le tožbo v roku trideset dni po prejemu ugotovitvenega sklepa pri pristojnem sodišču, na podlagi 59. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč. Ker je tožbo vložil šele 23.1.2001, je navedeni rok zamudil, tožbo je torej vložil prepozno, že po izteku navedenega prekluzivnega zakonskega roka. Navedene dejanske ugotovitve pa so dopuščale le takšno odločitev, kakršno je sprejelo sodišče prve stopnje - njeno zavrženje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP. Ker se pritožnik sklicuje tudi na to, da je bil zaveden zaradi ravnanja disciplinske komisije druge stopnje, ki je kljub nepristojnosti odločila v njegovo korist o pritožbi zoper sklep upravnega odbora tožene stranke, zaradi česar ni pravočasno vložil tožbe, pa mu je potrebno pojasniti, da je navedeni rok določen z zakonom in zato tudi zatrjevana pravna neukost tožnika v konkretnem primeru ni mogla preprečiti z izpodbijanim sklepom sprejete procesne posledice, ki jo ima vsaka zamuda prekluzivnega roka za vložitev tožbe. Nepoznavanje pravnih predpisov nikomur ne zagotavlja drugačnega položaja položaja oz. drugačnih posledic od tistih, določenih s takšnimi predpisi.

Sodišče prve stopnje je torej dejansko stanje ugotovilo tudi v potrebnem pravnoodločilnem obsegu, odločitev pa je pravilna tudi v materialnopravnem oz. procesnem pogledu. Uveljavljani pritožbeni razlogi ob povedanem torej ne morejo biti izkazani. Zato je sodišče druge stopnje ob nadaljnji ugotovitvi, da tudi niso izkazane kakšne procesne kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, moralo zavrniti neutemeljeno pritožbo tožeče stranke in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 1. odstavka 365. člena ZPP in 353.člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).