VSM sodba IV Kp 16216/2015

I. Pritožbi zasebnega tožilca M. M. P. in zagovornika obdolžene M. L. se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Zasebni tožilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo M. L. iz razloga po 4. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da mora zasebni tožilec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po prvem odstavku 97. člena ZKP pa odločilo, da se stroški in nagrada postavljenega zagovornika po odločbi službe za brezplačno pravno pomoč, izplačajo in sredstev te službe.

2Proti taki sodbi sta se pritožila:

- zasebni tožilec M. M. P., ki izpodbija sodbo v celoti „iz vseh razlogov“. Iz vsebine pritožbe je razbrati, da se zavzema za razveljavitev napadene sodbe;

- zagovornik obdolženke zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve 22. in 39. člena Ustave Republike Slovenije ter kršitve 10. člena EKČP s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženko oprosti očitka obtožbe po zasebni tožbi, na podlagi 3. točke 358. člena ZKP.

3Zagovornik obdolženke v odgovoru na pritožbo zasebnega tožilca predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zasebnega tožilca zavrne kot neutemeljeno, ugodi pa pritožbi obdolženke.

4Pritožbi nista utemeljeni.

- K pritožbi zasebnega tožilca:

5Zasebni tožilec, ki se pritožuje v celoti „iz vseh razlogov“, torej tudi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ne da bi navedel katero konkretno kršitev iz katere točke in odstavka 371. člena ZKP bi naj prvostopno sodišče zagrešilo. Iz pritožbenih izvajanj, da obstajajo protislovja med razlogi, nekateri razlogi pa so nesklepčni je razbrati, da uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar brez uspeha. Pritožba namreč ne pojasni kje vidi nasprotje med razlogi, ter kateri so tisti razlogi, ki so po stališču pritožbe zasebnega tožilca nesklepčni. Sicer pa je iz pritožbenih izvajanj, da prvostopno sodišče povsem neargumentirano sklepa, da „ne more biti govora o tem, da se je obdolženka zavedala neresničnosti svojih besed“, pri tem pa prvostopnemu sodišču še očita, da je prezrlo natančne navedbe zasebnega tožilca, da se je takoj razvedelo, da je priča M. odstopil od nakupa avtomobila, ker se je odločil za drugega, kar je bilo nekorektno z njegove strani, je razbrati, da graja ugotovljeno dejansko stanje, ne potrjuje pa v pritožbi uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana.

6Pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona pritožba prav tako ne obrazloži na način, da bi navedla katero konkretno kršitev iz katere točke 372. člena ZKP bi naj prvostopno sodišče zagrešilo. Iz pritožbenih izvajanj pa je razbrati, da uveljavlja kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP, saj graja pravno kvalifikacijo dejanja, ki ga je opravilo prvostopno sodišče.

7Pritožba pa nima prav. Prvostopno sodišče je po izvedeni in skrbni oceni vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj utemeljeno zaključilo, da niso podani elementi potrebni za obstoj kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1, ampak so podani elementi potrebni za obstoj kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Ni namreč nobenega dvoma, da sta se zasebni tožilec in priča M. M. dogovorila za nakup vozila in v ta namen je priča M. zasebnemu tožilcu izročila že del kupnine v višini 400,00 EUR. Priča M. je odstopil od pogodbe, pri tem pa je zasebni tožilec priči vrnil le znesek v višini 200,00 EUR, preostanka zneska v višini 200,00 EUR pa mu ni vrnil, kljub temu, da mu je obljubljal. Ob takih ugotovitvah je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da ni mogoče govoriti o tem, da se je obdolženka zavedala neresničnosti tega, kar je izjavila zasebnemu tožilcu. Opis ravnanja obdolženke, in sicer, da je obdolženka dne 28. 1. 2015, na Ptuju, v Jadranski ulici, pred gostinskim lokalom N., zasebnega tožilca M. M. P. razžalila s tem, ko mu je dejala: „P., ni lepo, da ste naplahtali M. za 200,00 EUR, denar mu nočete vrnit, za kavo pa imate.“, vsebuje dejstva in okoliščine, ki predstavljajo uresničitev zakonskega znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje vsebuje razloge, iz katerih je sodišče štelo, da so ta dejstva dokazana, navedeni pa so tudi razlogi o ugotovitvah obdolženkine krivde - direktnega naklepa. V točki 7 obrazložitve pa je prvostopno sodišče navedlo razloge zakaj je obdolženko po 4. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP tako ni podana.

8Pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov niti o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopno sodišče je dejansko stanje pravilno ugotovilo, ko je zaključilo, da v obravnavanem primeru niso podani znaki kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1, ampak znaki kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, nato pa pravilno zaključilo, da je obdolženka kaznivo dejanje razžalitve storila v krivdni obliki direktnega naklepa. Ob pravilni uporabi določbe 4. točke 358. člena ZKP je obdolženko oprostilo obtožbe, saj razlogi, s katerimi je obrazložilo zakaj je podana nesorazmernost med majhnim pomenom dejanja in posledicami, ki bi jih za obdolženko povzročila obsodilna sodba, prepričajo tudi pritožbeno sodišče.

9V točki 7 obrazložitve je prvostopno sodišče navedlo številne okoliščine, ki govorijo v prid temu, da ni podana sorazmernost med pomenom kaznivega dejanja in med posledicami, ki bi jih obsodilna sodba povzročila za obdolženko, kot take je pravilno štelo tako težo kaznivega dejanja, ki se kaže v predpisani kazni za storjeno kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, ko je za navedeno kaznivo dejanje predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, da gre za družbeno manj nevarno dejanje, škodljive posledice za zasebnega tožilca, ki jih je utrpel s kaznivim dejanjem so neznatne. Prvostopno sodišče pa je pravilno upoštevalo tudi osebne lastnosti in razmere obdolženke, ki je brez zaposlitve, razvezana in dolžna skrbeti za tri mld. otroke, ob tem pa prejema zgolj preživnino v mesečnem znesku 300,00 EUR in denarno socialno pomoč v višini 280,00 EUR, pri tem pa pravilno izpostavilo, da obdolženka doslej še ni bila obsojena, kar utemeljuje zaključek, da je moč govoriti, da je v obravnavani zadevi šlo za osamljen tovrsten dogodek v njenem življenju, in da jo je k storitvi prepovedanega ravnanja vodil motiv, da poteši jezo, izvirajočo iz posledic, ki jih je bil deležen v obliki prikrajšanja njen prijatelj M. M..

10Ob takih ugotovitvah se pritožbene navedbe zasebnega tožilca, ki govorijo o dobrem premoženjskem stanju obdolženke, pa tudi sicer o drugačnem osebnem statusu, kot je naveden v izpodbijani sodbi, ne morejo omajati izpodbijane sodbe, saj gre zgolj za navedbe, ki niso z ničemer argumentirane.

11Po obrazloženem se pokaže, da pritožba ne more omajati pravilnosti prvostopnih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov ter je zato pritožba zasebnega tožilca M. M. P., zoper prvostopni oprostilni izrek, neutemeljena.

12Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih tretjega odstavka 96. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP. Sodno takso je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in taksno tarifo številka 722 in 7222.

- K pritožbi zagovornika obdolženke:

13Pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP pritožba zagovornika obdolženke (prav po 1. točki 372. člena ZKP) uveljavlja z navedbami, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da v obravnavani zadevi obdolžena ni storila kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1, saj obdolžena ni izrekla ničesar neresničnega, ne strinja pa se z odločitvijo prvostopnega sodišča, da so v ravnanju obdolžene podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Pritožba pa nima prav. V točki 5 obrazložitve je prvostopno sodišče navedlo tehtne in povsem sprejemljive razloge zakaj meni, da v obravnavanem primeru niso podani elementi potrebni za obstoj kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 in zakaj meni, da pa so podani elementi kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Z razlogi, ki jih je navedlo prvostopno sodišče pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 stori kdor koga razžali. Dokazni postopek je zanesljivo pokazal, da je obdolžena dne 28. 1. 2015 ob 13.00 uri zasebnemu tožilcu v Jadranski ulici na P. izrekla besede iz zasebne tožbe, ki so vnesene v izrek sodbe, s čimer ga je razžalila, in da bi se v dani situaciji, ko je bilo prisotnih še več gostov lokala N. počutil razžaljenega kdorkoli drug, komur bi bile te besede namenjene, kar pomeni, da je mogoče govoriti o žaljivem učinku ne samo v subjektivnem, tudi v objektivnem smislu, saj beseda „naplahtati“ označuje tistega, ki ravna nepošteno in kot takšnega je zasebnega tožilca označila obdolžena, pri tem pa se je zavedala svojega dejanja in ga hotela storiti. Ravnala je s krivdno obliko direktnega naklepa. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP (prav iz 1. točke 372. člena ZKP) tako ni podana.

14Tudi dejansko stanje prvostopno sodišče ni ugotovilo zmotno in ne nepopolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da ima ravnanje obdolženke vse znake kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Ker pa je podano nesorazmerje med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba je prvostopno sodišče obdolženko po 4. točki 358. člena ZKP utemeljeno oprostilo obtožbe in zato v točki 7 obrazložitve navedlo tehtne in povsem sprejemljive razloge, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika obdolženke dodaja naslednje: da je obdolženka zasebnemu tožilcu izrekla besede, da je „naplahtal“ M. M. ima prvostopna sodba podlago v izpovedbi priče A. M. v katerega izpovedbo utemeljeno ni dvomilo, zagovornik obdolženke pa tudi ne navede, zakaj bi navedena priča, ki obdolženko dobro pozna, zasebnega tožilca pa zgolj navidez, obdolženko po krivem obremenjevala.

15Pritrditi je stališču pritožbe, da je ustavno zagotovljena pravica do svobode izražanja 39. člen Ustave in 10. člen EKČP v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave omejena s pravico oziroma svoboščinami drugih ljudi. V koliziji sta dve enakovredni pravici, kot je pravica do svobode izražanja na eni strani ter pravica do varstva osebnega dostojanstva ter osebnostnih pravic to je pravica do časti in dobrega imena (35. člen Ustave Republike Slovenije in 8. člen EKČP). Tudi po oceni pritožbenega sodišča je obdolženka z izrečenimi besedami podrobneje navedenimi v izreku izpodbijane sodbe zakonsko začrtan tolerančni limit presegla, saj je s svojimi izjavami žalila zasebnega tožilca in s tem nedopustno posegla v njegovo pravico do varstva časti in dobrega imena. Uveljavljane kršitve 22. in 39. člena Ustave ter 10. člena EKČP tako niso podane.

16V točki 6 obrazložitve je prvostopno sodišče navedlo razloge zakaj zaključuje, da obdolženka ravnala s krivdno obliko direktnega naklepa. Z razlogi, ki jih je navedlo prvostopno sodišče pritožbeno sodišče v celoti soglaša.

17Glede na navedeno prizadevanje zagovornika obdolženke za oprostitev obdolženke po 3. točki 358. člena ZKP ne morejo imeti uspeha.

18Po obrazloženem, in ker pritožba zagovornika obdolžene tudi v preostalem ne navaja nič takega kar bi ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe, je pritožba vložena zoper prvostopni oprostilni izrek po 4. točki 358. člena ZKP, neutemeljena.

19Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu zadeve po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbah zasebnega tožilca in zagovornika obdolženke odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe.