VSM sklep I Cpg 337/2016

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za reševanje te zadeve (I. točka izreka) ter tožbo zaradi plačila 807.599,98 EUR zavrglo (II. točka izreka).

2Proti temu sklepu se pritožuje tožeča stranka in se z uveljavljanjem pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico v korist tožeče stranke. V pritožbi navaja, da vidi bistveno kršitev pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP v okoliščini, da je sodišče izdalo in pravdnima strankama poslalo izpodbijani sklep z dne 7. 7. 2016, še preden je tožeči stranki poslalo pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 6. 6. 2016. Tožeča stranka se tako ni mogla seznaniti in ne izjasniti o navedbah in dokazih tožene stranke, zapisanih v citirani pripravljalni vlogi z dne 6. 6. 2016. S tem je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, kar pomeni kršitev pravice do izjave v postopku po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, istočasno pa ta kršitev predstavlja kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Da gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je razvidno iz okoliščine, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep o nepristojnosti sodišča Republike Slovenije v celoti in izključno oprlo na stališča tožene stranke, zapisana pod točko b) citirane pripravljalne vloge, saj je tožena stranka v navedeni pripravljalni vlogi izrecno izpostavila določilo člena 6.4. Distribucijskega sporazuma in to svojo besedilo podčrta ter odebeli. Sodišče pa v točki 18 obrazložitve sklepa povzema ta izvajanja tožene stranke iz nevročene pripravljalne vloge in v izdani meritorni odločbi sklene, da skladno z določilom člena 6.4. Distribucijskega sporazuma naslovno sodišče ni pristojno za reševanje te zadeve.

- Pritožnik je tudi mnenja, da je podana napačna uporaba materialnega prava, ker sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti. Ob pravilnih zaključkih sodišča prve stopnje glede dejanskega stanja primera, predvsem dejstva, da so bile kogeneracijske naprave prepeljane h kupcu v M., po prevozniku in ob uporabi tovornega lista CMR, se je sodišče glede pravnega vprašanja, to je pravilne uporabe materialnega prava, ukvarjalo z Uredbo (EU) št. 1215/2012, Dunajsko konvencijo o mednarodni prodaji blaga, klavzulami Incoterms in z vsebino sklenjenega Distribucijskega sporazuma, pri tem pa je v celoti spregledalo pravna pravila in določbe Konvencije CMR. Po pritožbenem stališču ima v hierarhiji naštetih pravnih predpisov največjo pravno moč prav Konvencija CMR ter bi tako sodišče moralo presojati vprašanje predaje oziroma prevzema blaga po navedeni Konvenciji CMR in ne po Distribucijskem sporazumu. Tožeča stranka še izpostavlja, da je Sodišče EU v več primerih zapisalo, da Uredba EU ne vpliva na nobeno konvencijo, ki na posebnem pravnem področju ureja pristojnost, priznanje ali izvršitev sodnih odločb. Ker je po Konvenciji CMR kraj izpolnitve M. (Slovenija), je ob uporabi določb 7.a člena Uredbe EU tožena stranka lahko tožena v M., posledično navedenemu pa je sodišče Republike Slovenije pristojno za reševanje te zadeve oziroma tega gospodarskega spora. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

6Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko tožeči stranki pred izdajo izpodbijanega sklepa ni vročilo vloge tožene stranke z dne 6. 6. 2016, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker da se tožeča stranka ni mogla ne seznaniti in ne izjaviti o navedbah in dokazih tožene stranke, zapisanih v citirani pripravljalni vlogi, sodišče prve stopnje pa naj bi se v celoti in izključno oprlo na stališča tožene stranke iz te vloge, nanašajoče se predvsem na določila 6.4. Distribucijskega sporazuma.

7Sodišče prve stopnje je pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 6. 6. 2016 res poslalo tožeči stranki šele po izdaji izpodbijanega sklepa, vendar takšno ravnanje sodišča nima narave očitane postopkovne kršitve. Tožena stranka v zadevni vlogi namreč ni podala nobenih navedb, do katerih se tožeča stranka pred tem ne bi imela možnosti izjaviti. Glede navajanj tožene stranke, ki jih tožeča stranka v pritožbi izrecno izpostavlja, in se nanašajo na pogodbeno določilo 6.4. Distribucijskega sporazuma, je po podatkih spisa ugotoviti, da se je tožena stranka že v odgovoru na tožbo in nato še v pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2016 sklicevala na navedeno pogodbeno določilo. Da pravica do izjave tožeči stranki ni bila kršena, pa nenazadnje kaže tudi dejstvo, da se je na navedbe tožene stranke, nanašajoče se na pogodbena določila 6.4. Distribucijskega sporazuma, tožeča stranka tudi aktivno odzvala, saj je svoja stališča v zvezi s tem navajala tako v pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2016 kot tudi v pripravljalni vlogi z dne 9. 5. 2016. Tožeča stranka v svojih procesnih pravicah torej ni bila prikrajšana.

8Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da med pravdnima strankama ni sporno, da je bil med tožečo stranko (družbo s sedežem v M., v Sloveniji) in toženo stranko (družba s sedežem v H., na Danskem) dne 8. 11. 2010 sklenjen Distribucijski sporazum (v nadaljevanju Sporazum), ki ima naravo mednarodne prodajne pogodbe, v okviru katerega je tožena stranka nastopala kot prodajalec CHP sistemov oziroma kogeneracijskih naprav, tožeča stranka pa kot kupec le-teh in distributer ter prodajalec na področju Republike Slovenije. Med strankama tudi ni sporno, da sta se v 16. členu Sporazuma dogovorili, da ga ureja Dunajska konvencija z dne 11. 4. 1980 o mednarodni prodaji blaga (v nadaljevanju Dunajska konvencija). Stranki sta tako v Sporazumu dogovorili, katero pravo se naj uporabi za presojo njunih pravic in obveznosti oziroma pravnih razmerij, ki izhajajo iz sklenjenega Sporazuma, pri čemer predstavlja temelj tožbenega zahtevka pogodbena odškodninska odgovornost. Med pravdnima strankama je sporna pristojnost slovenskega sodišča. Tožena stranka je namreč trdila, da sodišče Republike Slovenije za odločitev v konkretnem primeru ni pristojno, ne na podlagi splošne (po sedežu tožene stranke) ali posebne pristojnosti (po kraju izpolnitve obveznosti) po Uredbi (EU) št. 1215/2012, kakor tudi ne na podlagi dogovora o pristojnosti, vsebovanega v splošnih prodajnih pogojih tožene stranke.

9Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za reševanje te zadeve, sprejelo z obrazložitvijo, da je za odločitev uporabilo Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba). Ker v konkretnem primeru splošna pristojnost slovenskega sodišča na podlagi prvega odstavka 4. člena Uredbe glede na sedež tožene stranke nedvomno ni podana, je sodišče prve stopnje nadalje ugotavljalo, ali je v konkretnem primeru podana posebna pristojnost slovenskega sodišča po prvem odstavku 7. člena Uredbe, torej po kraju izpolnitve zadevne obveznosti. V tem pogledu je zaključilo, da je na podlagi izrazov in klavzul pogodbe ter tudi dejanske prakse med strankama sodišče prepričano, da je za pogodbeno določen kraj dobave šteti kraj H. na Danskem, kjer je tožena stranka tudi izpolnila vse obveznosti iz sklenjenega Sporazuma. Ker kraj izpolnitve zadevne obveznosti torej ni v Sloveniji, posledično ni podana posebna pristojnost slovenskega sodišča po prvem odstavku 7. člena Uredbe.

10Pritožbeno uveljavljanje tožeče stranke temelji predvsem na stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje glede vprašanja pristojnosti uporabiti pravna pravila in določbe Konvencije CMR. Pri tem se sklicuje na dejstvo, da je tožeča stranka sklenila odplačno prevozno pogodbo, predmet katere je bil cestni prevoz tovora, izdan pa je bil tudi CMR tovorni list. Zato je po njenem mnenju edino pravilno stališče, da se pravno razmerje med pravdnima strankama glede kraja prevzema blaga, presoja po določilih Konvencije CMR.

11Takšno materialnopravno stališče tožeče stranke je po presoji sodišča druge stopnje napačno. Kot tožeča stranka že sama izpostavlja, ima med pravdnima strankama sklenjen Distribucijski sporazum naravo mednarodne prodajne pogodbe, tožbeni zahtevek pa tožeča stranka utemeljuje na odškodninski odgovornosti tožene stranke zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, izvirajočih iz zadevnega Distribucijskega sporazuma. Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga ureja področje mednarodnih prevozov blaga v cestnem prometu in se uporablja za vsako pogodbo o odplačnem prevozu tovora po cesti na vozilih, kadar sta s pogodbo določena prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, od katerih je vsaj ena država pogodbenica, ne glede na sedež in državno pripadnost strank.

12V obravnavanem primeru je popolnoma jasno, da sporno razmerje med pravdnima strankama ne temelji na pogodbi o odplačnem prevozu tovora po cesti na vozilih, zato določbe Konvencije CMR za odločitev o sodni pristojnosti niso uporabljive. Tudi dejstvo, da je tožeča stranka sicer sklenila takšno odplačno prevozno pogodbo, na predmetno odločitev nima relevantnega vplivaj, saj spor, ki je predmet obravnavane zadeve, ne izvira iz te prevozne pogodbe.

13Glede na obrazloženo se izkaže odločitev sodišča prve stopnje, ki je vprašanje sodne pristojnosti presojalo v luči pogodbenih določb med strankama sklenjenega Distribucijskega sporazuma, za pravilno. Neutemeljeno pritožbo je zato sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14Tožeča stranka, neuspešna s pritožbo, in tožena stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom istega zakona).