VSM sodba I Cpg 152/2016

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni, tako da izrek v tem delu sedaj glasi:

- „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 66.570,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2008 do plačila, znesek 99.924,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2009 do plačila, znesek 11.946,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2008 do plačila in znesek 55.939,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2007 do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega in revizijskega postopka v skupnem znesku 6.773,00 EUR v roku 15 dni od prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne do poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Dosedanji potek postopka:

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka tožbeni zahtevek na plačilo zneskov 66.570,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2008 do plačila, 99.924,40 EUR z (enakimi) obrestmi od 22. 10. 2009 do plačila, 11.946,02 EUR z (enakimi) obrestmi od 30. 12. 2008 do plačila in 55.939,74 EUR z (enakimi) obrestmi od 16. 8. 2007 do plačila, zavrnilo.

2Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) je zoper sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, s predlogom, da se ji ugodi, sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki (v nadaljevanju toženki), ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4Sodišče druge stopnje je po opravljeni pritožbeni obravnavi z odločbo I Cpg 305/2013 z dne 10. 4. 2014 pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je tožbenemu zahtevku na plačilo posameznih zneskov z obrestmi ugodilo (točka I izreka). Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka (točka II in III izreka).

5Toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. VS RS je reviziji toženke ugodilo, sodbo z odločbo III Ips 117/2014 z dne 29. 3. 2016 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (točka I izreka). Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo (točka II izreka).

6Predmet odločanja je torej (ponovno) pritožba tožnice zoper sodbo I Pg 830/3009 z dne 15. 4. 2013.

- Pritožbene navedbe:

7Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno presodilo, da toženka, upoštevajoč določbo 419. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ni bila ustrezno obveščena o odstopu terjatve. Toženka glede vprašanja, ali je bila o odstopu terjatve obveščena, ni bila prepričljiva in konsistentna. Vse pogodbe o odstopu terjatev so se sklepale na enak način, na vseh pogodbah je enako obvestilo o odstopu. Nenavadno je, da toženka priznava, da je bila z vsebino pogodbe o odstopu terjatve po računu št. 213/2007 seznanjena, glede ostalih pogodb pa zanika verodostojnost podpisov. Za primer, da se izkaže, da so (bile) pogodbe s strani njenega zakonitega zastopnika podpisane, pa zatrjuje, da je podpisala le osnutke pogodb.

- Sodišče prve stopnje je popolnoma nekritično poklonilo vero izpovedbi zakonitega zastopnika toženke, popolnoma pa je prezrlo dokaze tožnice. Eden od ključnih dokazov, ki jih je predložila tožnica in potrjuje njene navedbe, je dopis pooblaščenca toženke z dne 2. 4. 2009, poslan tožnici še pred začetkom pravdnega postopka. Tožnica se sklicuje tudi na izpovedbo priče, M. I., ki je pojasnil, da so banki najprej posredovali potrjen račun s strani investitorja (toženke), zatem pa jim je banka poslala pogodbo v podpis.

- Tožnica je ravnala celo z večjo skrbnostjo, kot ji nalaga 419. člen OZ, saj je poskrbela, da je toženka s podpisom na pogodbah potrdila, da je z njihovo vsebino seznanjena in da bo obveznosti izpolnila tožnici. To dejstvo je sodišče prve stopnje spregledalo. Z. B. je v svoji izpovedbi pojasnil, da je bilo ustno dogovorjeno, da odstopnik priskrbi podpis dolžnika, šele po tem, ko se je pogodba vrnila k tožnici, pa jo je kot zakoniti zastopnik podpisal še on. Toženka je brez dvoma vedela, da je tožnica pogodbo podpisala in da mora obveznost izpolniti njej.

8Toženka v odgovoru na pritožbo (ponovno) poudarja, da je obveznosti po računih št. 128/2007, 213/2007, 21/2007 in 28/2007 v celoti poravnala odstopnikoma, saj ni bila pravočasno obveščena o njihovem odstopu tožnici. Svoje trditve je uspela dokazati tako z listinami, kot tudi z izpovedbo njenega zakonitega zastopnika, M. T. Terjatev ni priznala, potrdila tudi ni, da je bila o odstopu obveščena, pa čeprav bi morala biti, njen zakoniti zastopnik je podpisal le (s strani pogodbenih strank nepodpisane) osnutke pogodb. Toženka soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ne more biti obveščena o nečem, kar v tistem trenutku še ne obstaja, zaradi tega podpis izjave na pogodbi ni mogoče šteti kot jasno obvestilo dolžniku po določbi 419. člena OZ. Tožnica tako nima pravice zahtevati, da toženka še enkrat plača terjatev, ki jo je že plačala svojemu upniku (klientu).

9Pritožba je utemeljena.

- Dosedanja presoja sodišč vseh stopenj:

10Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da izjave na še nepodpisanih (nesklenjenih) pogodbah o odkupu terjatev (ki imajo pravno naravo pogodb o nepravem factoringu), ne morejo predstavljati jasnega obvestila dolžnika v smislu prvega odstavka 419. člena OZ. Toženka ni bila obveščena, ali so bile pogodbe dejansko veljavno sklenjene, zato je dolg pravilno poravnala odstopnicama. Glede ugovorov iz kritnega razmerja pa je sodišče pojasnilo, da iz njih izhaja, da vsi računi naj ne bi bili upravičeno izdani, kar bi kazalo na to, da vse odstopljene terjatve niso bile že enkrat poravnane. Teh navedb tožnica ni substancirano prerekala (sporna so le tista dejstva, ki jih stranka obrazloženo prereka), zahtevala je le, da toženka še enkrat plača terjatve. Njene navedbe o odločilnih dejstvih so se omejile le na drugi odstavek 419. člena OZ.

11Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je v zvezi z določbo drugega odstavka 419. člena OZ pomembno dejansko zavedanje dolžnika o opravljeni cesiji. Podpis izjave na osnutkih pogodb je toženki v okviru standarda skrbnosti nalagal, da pred izpolnitvijo obveznosti pri odstopnicah poizve, ali so bile terjatve dejansko odstopljene ali ne. Toženka v postopku ni zatrjevala, da je to storila, zato njena izpolnitev odstopnicama terjatev ni veljavna. V zvezi z ugovori iz kritnega razmerja se sodišče druge stopnje ni posebej opredelilo, je pa izhajalo iz trditev toženke, da je odstopnicama poravnala terjatve po računih, ki so (bili) predmet sklenjenih pogodb.

12VS RS je v svoji odločbi pojasnilo, da se je vsak od osnutkov pogodb že nanašal na posamično terjatev do konkretnega dolžnika, kar pomeni, da je bil za cesijo potreben samo še akcept tožnice. Toženka je lahko z visoko stopnje verjetnosti sklepala, da bo pogodbo podpisala tudi tožnica in da bodo že s tem terjatve nanjo veljavno prenesene. S skorajšnjim odstopom sta jo seznanili prav odstopnici terjatev. Zato se izkaže kot pravilen materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje, da bi se morala toženka pred izpolnitvijo najmanj pozanimati, ali je do odstopa tudi prišlo. Ni namreč mogoče trditi, da je bila pri izpolnitvi odstopnici v dobri veri, določba drugega odstavka 419. člena OZ, pa varuje dobroverno izpolnitev. VS RS je hkrati opozorilo na ugovore toženke iz kritnega razmerja - poravnava terjatev na podlagi drugih računov (drugi odstavek 421. člena ZPP).

13Ker se o materialno pravnem stališču pritožbenega stališča v zvezi z določbo drugega odstavka 419. člena OZ pravdni stranki nista imeli možnosti izjaviti, pa bi jima (po stališču revizijskega sodišča) v skladu z določbo drugega odstavka 351. člena ZPP to moralo biti omogočeno, je sodišče druge stopnje to pomanjkljivost odpravilo s pisno vlogo z dne 2. 6. 2016, pomotoma jo je poslalo le tožnici, saj je toženka trditveno in (dokazno) podlago v nakazani smeri že dopolnila v vlogo z dne 16. 5. 2016 (zatrjevala je, da se je pri zakonitem zastopniku odstopnic pozanimala, ali je do odstopa terjatev dejansko prišlo, rečeno ji je bilo, da še ne in da se o tem dogovarjajo z več bankami). Pritožbeno sodišče je pomanjkljivost saniralo, tako da je toženki vlogo vročilo na naroku dne 5. 10. 2016. Na poziv sodišča je odgovorila tudi tožnica, in sicer z vlogo z dne 23. 6. 2016.

14V fazi (ponovnega) obravnavanja pritožbe je sodišče druge stopnje v zvezi z ugovori iz kritnega razmerja (drugi odstavek 421. člena OZ), pravdni stranki v skladu z drugim odstavkom 351. člena ZPP z dopisom z dne 21. 7. 2016 (ponovno) opozorilo na možnost uporabe pravne podlage, na katero se nobena od njiju pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala in na katero (po oceni pritožbenega sodišča) ob potrebni skrbnosti tudi nista mogli in morali računati. Gre za paragraf 1396 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Obe pravdni stranki sta se o uporabi te pravne podlage izrekli. Tožnica je z njeno uporabo soglašala v vlogi z dne 2. 9. 2016, toženka pa ji je nasprotovala v vlogi z dne 26. 8. 2016.

15Prav zaradi dopolnitve trditvene podlage spora in dodatne dokazne presoje (predvsem pisne izjave priče S. K.) je sodišče druge stopnje 5. 10. 2016 (ponovno) opravilo pritožbeno obravnavo. Na naroku je tožnica v zvezi z dopustnostjo ugovorov iz kritnega razmerja opozorila na odločbo VSL I Cpg 1351/2015 24. 2. 2016 (z njeno vsebino se je sodišče druge stopnje že pred tem seznanilo), tožnica pa (kot pred tem že v pisni vlogi) na odločbo VS RS III Ips 33/2007 z dne 24. 3. 2009 (takšno stališče izhaja tudi iz odločbe I Cpg 1211/2015 z dne 23. 9. 2015) in na različni odločbi VSL v zvezi z uporabo paragrafa 1396 ODZ, s katerima je stranki v pisnem pozivu seznanilo (že) sodišče druge stopnje (odločba VSL I Cpg 1299/1996 z dne 17. 9. 1998 in I Cpg 599/2005 z dne 9. 1. 2007).

- Presoja utemeljenosti pritožbe:

16Sodišče druge stopnje (ponovno) ugotavlja, da obstoje pogoji za spremembo izpodbijane sodbe v korist tožnice, a iz drugih materialno pravnih razlogov.

17Tudi VS RS (pred njim enako že pritožbeno) je v svoji odločbi III Ips 117/2014 z dne 29. 3. 2016 (točka 17 obrazložitve) zavzelo stališče, da je (bila) predmet vsake od štirih pogodb o odkupu terjatev posamična terjatev do določenega dolžnika. Vsi ugovori toženke, da naj bi šlo za odkup bodočih terjatev, so tako neutemeljeni. Dvoma tudi ni, da so bile pogodbe sklenjene oziroma je tožnica dokazala njihov obstoj. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje v točki 10 obrazložitve, da je bila izjava dolžnika (toženke oziroma njenega zakonitega zastopnika) dana pred podpisom pooblaščene osebe tožnice (to tudi za toženko ni sporno), pri čemer je sodišče prve stopnje glede zaporedja podpisov pravilno sledilo izpovedbi Z. B., zakonitega zastopnika pravnega prednika tožnice. Slednji je pojasnil, da je bila (posamezna) pogodba v osnutku poslana klientu - odstopniku (cedentu), ustno je bilo dogovorjeno, da slednji priskrbi podpis dolžnika. Šele, ko se je tako podpisana pogodba vrnila k tožnici, jo je podpisal še on. Nato je sledilo izplačilo odstopniku, pri čemer dolžnika po njegovem podpisu izjave niso več (posebej) obveščali o odstopu terjatev. To pa zato, ker je podpisal izjavo, da je s pogodbo, katere sestavni del je izjava bila, seznanjen, in v zvezi s terjatvijo, ki je predmet pogodbe, nima nobenih ugovorov. Na izpovedbo Z. B. pritožba utemeljeno posebej opozarja.

18Čeprav se je pritožbeno sodišče, enako kot pred njim že sodišče prve stopnje, pri sprejemu odločitve oprlo na določbo 419. člena OZ (zavzelo je drugačno stališče, ki mu je pritrdilo tudi revizijsko sodišče), pri (ponovni) presoji zadeve (tudi v zvezi z ugovori iz kritnega razmerja), po tem, ko je upoštevalo določbo drugega odstavka 351. člena ZPP, ugotavlja naslednje:

19Tožnica s tožbo zahteva plačilo zneska 234.679,81 EUR, saj sta odstopnici terjatev (družbi I. S. d.o.o. in B.G. d.o.o.) nanjo prenesli pravico, zahtevati izpolnitev veljavne in zapadle obveznosti, toženka pa se je s podpisom izjave na (posamezni) pogodbi zavezala, da bo obveznosti iz pogodb o odkupu terjatev na dan zapadlosti izpolnila pravni prednici tožnice (družbi L. F. d.o.o.). Pravna podlaga za vložitev tožbe so torej sklenjene pogodbe o (odplačnem) odstopu terjatev s podpisano enostransko izjavo toženke.

20Tožnica se je na določbo 419. člena OZ začela sklicevati po tem, ko je toženka zatrjevala tudi, da je terjatve po računih št. 128/2007 z dne 14. 3. 2007, št. 213/2007 z dne 17. 4. 2007, št. 21/2007 z dne 31. 5. 2007 in št. 8/2007 z dne 21. 6. 2007 (že) poravnala odstopniku. Z zaključkom sodišča prve stopnje v točki 9 obrazložitve, da je tožnica tožbo vložila zato, ker je toženka obveznost neutemeljeno izpolnila staremu, namesto novemu upniku, tako ni mogoče soglašati. Tožbo je vložila na podlagi sklenjenih pogodb o odkupu terjatev, ki jih je (so)podpisala tudi toženka. Se je pa v nadaljevanju postopka (zaradi ugovorov toženke v tej smeri) res omejila (le) na določbo 419. člena OZ, a zato, ker je menila, da glede na podpisano izjavo, zatrjevanja toženke, da trije računi niso bili upravičeno izdani, ena terjatev pa je prenehala (že) pred podpisom sporne izjave, niso pravno odločilna (vloga tožnice z dne 1. 4. 2011). Presoje, ali je takšno stališče tožnice pravilno, sodišče prve stopnje ni opravilo. Šele, če bi jo in bi ugotovilo, da ni, bi ji lahko utemeljeno očitalo, da bi se morala o določenih trditvah toženke bolj konkretno (substancirano) izjaviti. Glede na navedeno ni mogoče soglašati z zaključkom v točki 11 obrazložitve, da dejstva v zvezi z ugovori iz kritnega razmerja med strankama niso (bila) sporna in to zato, ker jim toženka ni obrazloženo ugovarjala, v posledici tega pa jih ni (bilo) treba ugotavljati.

21Če cesionar uveljavlja izpolnitev prenesene terjatve od dolžnika, zadosti trditvenemu bremenu, če zatrjuje, da jo je s cesijo pridobil od cedenta. Tako zatrjevanje implicitno vsebuje tudi trditev, da je prenesena terjatev obstajala v času, ko je bila tožba vložena. Če dolžnik zahtevku ugovarja, mora cesionar za svoje trditve predložiti dokaze, po potrebi pa tudi dopolniti navedbe. Če dolžnik ugovarja le prenosnemu poslu (cesiji), mora dokazati obstoj veljavnega prenosnega posla, če pa ugovarja obstoju prenesene terjatve, mora dokazati tudi njen obstoj.

22Toženka, ki je ugovarjala obstoju terjatve, je po eni strani zatrjevala, da je terjatve po računih št. 128/2007 z dne 14. 3. 2007, št. 213/2007 z dne 17. 4. 2007, št. 21/2007 z dne 31. 5. 2007 in št. 28/2007 z dne 21. 6. 2007 (ki izvirajo z naslova del, ki sta jih za toženko opravili odstopnici terjatev) že poravnala odstopnicama, saj ni bila pravočasno obveščena o odstopu. Ker je s podpisom izjave, ki je (bila) sestavni del pogodb, potrdila, da je z vsebino posamezne pogodbe seznanjena in da bo obveznost poravnala novemu upniku (potrdila je obstoj terjatve), je to (izpolnila obveznost odstopniku) lahko storila po logiki stvari šele po podpisu izjave.

23Po drugi strani pa je toženka zatrjevala: 1. da je terjatev po računu št. 21/2007 poravnala 15. 6. 2007, še preden je toženka podpisala izjavo oziroma še preden je bila terjatev odstopljena; 2. da je bil račun št. 128/2007 izdan „vzporedno“ (fiktivno), in sicer za isto storitev kot račun št. 4/2007 z dne 23. 1. 2007 (storitev je bila v celoti poravnana z računom št. 4/2007 in ne z računom št. 128/2007) 3. da je bil račun št. 28/2007 neutemeljeno izdan (zanj ne obstoji pogodbena podlaga, v zvezi z njim niso bila opravljena nobena dela); 4. da bi moral račun št. 213/2007 glasiti na K. p. L. in ne na toženko, ki za njegovo plačilo ni pasivno legitimirana.

24Brez dvoma se takšne, nasprotujoče si trditve, izključujejo oziroma se hkrati ni mogoče sklicevati na ene in druge. Ker pa toženka po razveljavitvi odločbe sodišča druge stopnje (vloga z dne 16. 5. 2016) ni več vztrajala pri trditvi, da je terjatve po spornih računih poravnala, ker ni bila pravočasno obveščena o odstopu (izrecno je celo navedla, da dejanskega stanja ni mogoče subsumirati pod dejanski stan določbe drugega odstavka 419. člena OZ, vztrajala pa je pri ugovorih iz kritnega razmerja - 421. člen OZ), po stališču sodišča druge stopnje ni (več) odločilna presoja, ali se je pred plačilom računov odstopniku terjatev, pozanimala, ali je do odstopa dejansko prišlo. Zato tudi izvedba dodatnih dokazov v tej smeri (dodatno zaslišanje prič S. K. in M. I. in njuno soočenje) ni bila potrebna.

25Glede na potek zadeve se je pri ponovnem odločanju o pritožbi izkazalo, da je v obravnavani zadevi v prvi vrsti bistveno vprašanje, ki je pravne narave in odgovor nanj, ali so ugovori iz kritnega razmerja (sploh) dopustni. Po mnenju sodišča druge stopnje niso.

26Sestavni del vsake od pogodb o odkupu terjatev je bila izjava z naslednjo vsebino:

- „Izjavljamo, da smo seznanjeni z vsebino pogodbe in potrjujemo, da bomo svojo obveznost iz odkupljenih terjatev po tej pogodbi, izpolnili na dan zapadlosti na TRR L. F. d.o.o., Ljubljana, pri Novi Ljubljanski banki d.d., št.....“

27Gre za enostransko izjavo volje (enostranski pravni posel), ki jo je podpisal dolžnik (toženka).

28Značilnost enostranskega pravnega posla je, da že z izjavo volje ene stranke povzroči nastanek oziroma prenehanje pravnega razmerja (pravic in obveznosti). Podajanje enostranskih izjav volje načeloma ni povrženo nobenim omejitvam, razen tistim, ki vodijo v oblikovanje obligacijskih razmerij v nasprotju s 3. členom OZ. Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli (povzeto iz odločbe VSL I Cpg 1351/2015 z dne 24. 2. 2016, ki se nanaša na primerljivo situacijo).

29Za odnos med novim upnikom (prevzemnikom terjatve) in dolžnikom je bistveno načelno izhodišče nevtralnosti dolžnikovega pravnega položaja. Ker dolžnik pri cesiji ne sodeluje, se njegov pravni položaj ne sme poslabšati. Dolžnik proti prevzemniku terjatve ohranja vse pravice, ki jih ima proti staremu upniku (odstopniku terjatve). Nevtralnost položaja dolžnika se zagotavlja glede izpolnitve z osvobajajočim učinkom in glede ugovorov, ki bi jih slednji lahko uveljavljal proti odstopniku terjatve. Zagotavlja se predvsem s pravico, da lahko slednji tudi proti prevzemniku terjatve uveljavlja ugovore, ki bi jih lahko proti odstopniku. Med ugovori dolžnika je na prvem mestu ugovor obstoja cedirane terjatve. Ugovori, ki zanikajo obstoj terjatve, se nanašajo na njen nastanek ali prenehanje (povzeto iz Obligacijskega zakonika s komentarjem, splošni del, druga knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 589-590, dr. Miha Juhart).

30Postopek cediranja terjatev je bil v primeru spornih pogodb specifičen, saj je dolžnik v njem sodeloval. Na osnutkih konkretnih pogodb je po tem, ko je pogodbe podpisal odstopnik terjatve (glede zaporedja podpisov je že sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbi Z. B. in ne izpovedbi zakonitega zastopnika toženke, M. T., ki je hkrati trdil, da izjav ni podpisal, da na listinah ni njegov podpis, če pa se bo ugotovilo, da je, to se v postopku je ugotovilo, pa je zatrjeval, da je podpisal povsem prazno, bianco zadnjo stran pogodbe), podpisal izjavo, da bo točno določeno terjatev po pogodbi, s katero je seznanjen (v pogodbi je navedena št. računa, znesek terjatve, iz računa izhaja tudi pravna podlaga za njegovo izdajo), poravnal točno določenemu prevzemniku. Kot je v svoji odločbi navedlo že VS RS, je bil potreben samo še akcept prevzemnika terjatve. Pri takšnem postopku cediranja terjatev pa ni mogoče govoriti o nevtralnosti dolžnikovega položaja. Dolžnik je s podpisom izjave na (posamezni) pogodbi po oceni sodišča druge stopnje v razmerju do dobrovernega tretjega (zakoniti zastopnik tožnice Z. B. je pojasnil, da so se odločili za odkup, ker je občina glede na svoj status redno plačevala; običajno so sklepali tripartitne pogodbe, na katerih je občina potrdila, da je seznanjena z odkupom in da bo terjatve, glede katerih ni imela ugovorov, poravnala na njihov račun) izrecno priznal obstoj (posamezne) terjatve po (posamezni) pogodbi. Da terjatve po računih št. 128/2007 z dne 14. 3. 2007, št. 213/2007 z dne 17. 4. 2007, št. 21/2007 z dne 31. 5. 2007 in št. 28/2007 z dne 21. 6. 2007 izvirajo iz naslova del, ki jih je za toženko opravila bodisi družba I. SGD d.o.o. bodisi družba B. G. d.o.o., je (med drugim) v vlogi z dne 28. 1. 2011 potrdila tudi toženka.

31Potrditev obstoja terjatve (njene veljavnosti) po konkretnih računih, iz katerih izhaja pravna podlaga terjatve, in zaveza k njenemu plačilu (do določenega roka), ima pravno naravo pripoznave dolga. Iz podpisane izjave na (posamezni) pogodbi, ki je jasna, nepogojna in določena, in zajema tako temelj, kot tudi višino zahtevka, izhaja zaveza dolžnika, da na podlagi (veljavne) pogodbe, katere predmet je odstop posamične terjatve, dolguje (novemu) upniku. Še več: dolžnik je podpisal izjavo, da je seznanjen s pogodbo, iz katere v III. členu izhaja, da prodajalec zagotavlja in jamči, da so terjatve pravno veljavno nastale in da dolžnik terjatvam po temelju in višini ne bo ugovarjal. Gre za enostranski pravni posel, ki velja in zavezuje tistega, ki je tako izjavil.

32Naš pravni red primera, ko dolžnik odstopljeno terjatev iz naslova izvedenih del po pogodbi, prizna, ne ureja. Po OZ ima institut pripoznave dolga (le) omejen doseg, ki je zlasti povezan z zastaranjem (glej 341. in 364. člen OZ). Je pa bil takšen primer urejen v ODZ, paragraf 1396, po katerem dolžnik s priznanjem temelja in višine dolga poštenemu prevzemniku, izgubi ugovore, ki jih je imel proti odstopniku. Takšno pravno pravilo se lahko uporabi (tudi) v obravnavanem primeru, saj ne nasprotuje pravnemu redu R Slovenije (4. člen Zakona o razveljavitvi predpisov, izdanih pred 6. 4. 1941 in med sovražnikovo okupacijo - Ur. l. FLRJ št. 86/46 - v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije - Ur. l. RS, št. 1/91).

33Z uporabo tega pravnega pravila sodišče druge stopnje v celoti soglaša, pri čemer, kot je že bilo omenjeno, tudi v našem pravnem redu podajanje enostranskih izjav volje načeloma ni podvrženo nobenim omejitvam (izjema je določba 3. člena OZ). Eno ali dvostranski pravni posel pa velja, dokler ni ugotovljena njegova neveljavnost.

34Glede na ugovor toženke v vlogi z dne 26. 8. 2016, da se je pravno pravilo paragrafa 1396 ODZ nanašalo le na primer, ko je dolžnik po obvestilu o cesiji izrecno pisno potrdil prevzemniku, da terjatev dejansko obstoji in za tak dejanski stan predvidel izgubo ugovorov iz kritnega razmerja, velja pripomniti naslednje:

V obravnavani zadevi je odločilno dejstvo, da je dolžnik v postopku prenosa terjatev sodeloval in s podpisom izjave potrdil obstoj dolga in zaveze, dolg poravnati prevzemniku terjatve. S tem pa se je načelo nevtralnosti njegovega položaja, katerega izraz je pravilo, da je izpolnitev odstopniku pred odstopnikovim obvestilom o odstopu veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti (drugi odstavek 419. člena OZ), relativiziralo. Ker je toženka v vlogi z dne 16. 5. 2016 izrecno navedla, da ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče subsumirati pod citirano zakonsko določbo, okoliščina, da je toženka izjavo podpisala še preden je bila s podpisom zakonitega zastopnika pravne prednice tožnice pogodba o odstopu veljavno sklenjena (terjatev se prenese v trenutku sklenitve pogodbe), ni odločilna in se je tudi v takšnem primeru mogoče sklicevati na pravno pravilo paragrafa 1396 ODZ.

35Res je, kar v vlogi z dne 26. 8. 2016 navaja toženka, da je pripoznava veljavna, če veljavna obveznost sama (Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 502, dr. Nina Plavšak). Toženka se v „bran“ svojih trditev sklicuje na odločbo VS RS III Ips 33/2007 z dne 24. 3. 2009, ki pa z obravnavano zadevo ni primerljiva (tožnica je za toženko opravila določena dela, slednja je potrdila IOP, s potrditvijo IOP pa po stališču revizijskega sodišča, s katerim pritožbeno sodišče soglaša,ni „izgubila“ ugovora, da terjatev s tega naslova ne obstoji). V obravnavani zadevi je toženka podpisala izjavo, da je seznanjena s pogodbo o odkupu terjatev, iz katere v III. členu izhaja, da prodajalec zagotavlja in jamči, da so terjatve (v pogodbah je navedena št. računa, znesek terjatve in pravna podlaga za njegovo izdajo) pravno veljavno nastale, da dolžnik terjatvam po temelju in višini ne bo ugovarjal in bo obveznost poravnal (novemu) upniku. Če dolžnik upnikovo terjatev, bolje rečeno svoj dolg, enkrat prizna, to že po logiki stvari izključuje možnost, da bi pozneje proti poštenemu prevzemniku ugovarjal, da priznani dolg ne obstoji (povzeto iz odločbe I Cpg 599/2005 z dne 9. 1. 2007, ki se sklicuje na uporabo pravnega pravila paragrafa 1396 ODZ). Takšna izjava pa toženko, ki ne vztraja več pri trditvi, da je terjatve po teh računih (že) poravnala, zavezuje, da obveznost izpolni pravni naslednici prevzemnice terjatev.

36Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje, ki tudi v okviru uradnega preizkusa zadeve (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni ugotovilo nobenih procesnih kršitev, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo (peta alineja 358. člen ZPP).

37Odločitev o stroških pritožbenega in revizijskega postopka (o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje je že bilo odločeno s sklepom I Pg 830/2009 z dne 6. 5. 2013 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 305/2013 z dne 10. 4. 2014) temelji na določbi drugega odstavka 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP.

38Toženka, ki v (pritožbenem in revizijskem) postopku ni uspela, je dolžna povrniti tožnici naslednje stroške: 1. nagrada za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 v znesku 2.161,60 EUR, nagrada za narok dne 10. 4. 2014 po tar. št. 3212 v znesku 1.621,20 EUR, kilometrina na relaciji Ljubljana - Maribor - Ljubljana v znesku 90,00 EUR, nagrada za narok dne 5. 10. 2016 po tar. št. 3212 v znesku 1.621,20 EUR, kilometrina na relaciji Ljubljana - Maribor - Ljubljana v znesku 90,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR, 22% DDV (1.189,00 EUR), skupaj torej 6.773,00 EUR. Stroškov odgovora na revizijo sodišče druge stopnje tožnici ni priznalo, saj je slednja v vlogi zgolj povzemala oziroma pritrjevala njegovim stališčem v odločbi I Cpg 305/2013 z dne 10. 4. 2014, s katero je pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo (tako kot v postopku ponovnega odločanja o pritožbi) spremenilo.