VSRS Sodba in Sklep I Up 283/2016

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 433/2016-12 z dne 24. 8. 2016 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovi tožbi tako, da je odpravilo odločbo tožene stranke št. 2142-304/2014/70 (1312-09) z dne 23. 2. 2016 in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z omenjeno odločbo je toženka tožniku, ki prihaja iz Afganistana, priznala status subsidiarne zaščite za tri leta ter odločila, da njena odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za dobo treh let. Omenjeni status je bil tožniku priznan zaradi nezmožnosti notranje razselitve v Afganistanu.

2Prvostopenjska sodba se v pretežnem delu ukvarja z dejanskim stanjem obravnavane zadeve, ki da je bilo nepopolno ugotovljeno (tako glede tožnikove starosti(1) kot glede okoliščin, pomembnih za presojo upravičenosti do statusa begunca). Sodišče med drugim izraža stališče, da je treba upoštevati tožnikovo zdravstveno stanje, ki da je v času vložitve prošnje in njene dopolnitve 31. 7. 2015 vplivalo na njegovo pozornost, zavedanje in spomin ter da zato ni mogoče pričakovati popolne skladnosti v izjavah, ki se nanašajo na opis preteklih dogodkov. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da po informacijah v izvorni državi tudi glede pridobivanja potnih listov obstaja praksa ponarejanja in se sklicevalo na konkretno poročilo, ugotavljalo pa je tudi podatke, ki govorijo v prid tožnikovi izpovedbi glede izsiljevanja talibanov. Pri tem je štelo, da je tožnik družinski član (sin) humanitarnega delavca organizacije Terre des Hommes (v nadaljevanju TDH), ki se ukvarja z dejavnostjo, ki ni v skladu s cilji in interesi talibanov. Zato je treba njegovo prošnjo obravnavati v povezavi s podlago iz četrte alineje prvega odstavka 27. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), to je kot pripadniku določene družbene skupine, delno v povezavi s političnim prepričanjem.(2) Toženki je naložilo, naj v ponovljenem postopku upošteva aktualnejše smernice UNHCR iz aprila 2016, v katerih so družinski člani oseb, ki delajo za mednarodne organizacije, zlasti ženske in otroci, posebej omenjeni kot ciljne skupine nadlegovanja, ugrabitve, nasilja in ubijanja, ter aktualno poročilo EASO iz januarja 2016 o varnostni situaciji v Afganistanu. Sodišče prve stopnje je v svojo oceno izvedenih dokazov in drugačnega sklepa o dejanskem stanju vključilo še ugotovitev o kršitvi tožnikove pravice do izjave, ker mu upravni organ ni omogočil, da pojasni nekonsistentnosti med svojimi izjavami in listinami, ki jih je predložil kot dokaz.

3Sodišče prve stopnje zato meni, da je toženka napačno razlagala materialno pravo in kršila pravila postopka ter posledično nepopolno ugotovila dejansko stanje. Pojasnjuje še, da čeprav je tožnik izrecno izpodbijal le zavrnitev statusa begunca, je treba zaradi stališč Vrhovnega sodišča odpraviti celoten izrek izpodbijane odločbe. Ker pa ni pravilno izhajati iz koncepta pravice do mednarodne zaščite, ampak iz statusa begunca in statusa subsidiarne zaščite, ki sta vsaka zase samostojni pravici, naj upravni organ v ponovljenem postopku z delno odločbo prizna status subsidiarne zaščite za tri leta, šteto od izdaje odpravljene odločbe, o statusu begunca pa ponovno odloči.

4Zoper omenjeno sodbo sta pritožbo vložili obe stranki, in sicer toženka 14. 9. 2016, tožnik oziroma njegova pooblaščenka pa 23. 9. 2016. Toženka jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Tožnik vlaga pritožbo zaradi kršitve prvega odstavka 7. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo razveljavi v delu odločitve, s katero je bila odločba toženke odpravljena tudi glede priznane subsidiarne zaščite.

6Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke izraža strinjanje z argumentacijo prvostopenjskega sodišča. Poudarja, da ne soglaša s tem, da se do pravnomočno končanega postopka mednarodne zaščite nobena pravica ne more šteti za pridobljeno in da je treba v ponovljenem postopku ponovno presojati tudi pogoje za podelitev statusa subsidiarne zaščite.

K I. točki izreka:

7Pritožba toženke je utemeljena.

O ugotavljanju tožnikove starosti

8Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito zaradi groženj talibanov v povezavi z očetovim delom v podjetju TDH. Talibani so namreč očeta prosili za denarni znesek in ker ga ni plačal, so ga ugrabili, nato pa tudi ubili, saj družina zanj ni plačala zahtevane odkupnine. S tem v zvezi je tožnik v postopku predložil tri talibanska pisma, prvega z dne 11. 9. 2014 (poziv na plačilo odkupnine za ugrabljenega očeta), drugo z dne 27. 9. 2014 (obvestilo o očetovi smrti) in tretje z dne 17. 10. 2015 (grožnja tožniku in družini). Tožnik je navedeno prošnjo v Sloveniji vložil 16. 7. 2015, potem ko je bil s Švedske vrnjen v Slovenijo. V prošnji je zatrjeval, da je star okoli 17 let, medtem ko je iz dokumentacije, ki so jo priložili švedski organi, izhajalo, da je na Švedskem zaprosil za mednarodno zaščito s podatkom rojstva 28. 9. 1998. Upravni organ se je zato najprej ukvarjal z ugotavljanjem dejanske tožnikove starosti, tožniku pa postavil tudi zakonitega zastopnika, kot da gre za mladoletnika brez spremstva.

9Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi v izpodbijani sodbi med drugim izrazilo stališče, da je toženka nepravilno ugotavljala tožnikovo starost in mu kršila pravico do izjave glede na to, da njena dokazna ocena temelji na nekonsistentnostih med njegovimi izjavami in listinami, niti ga ni seznanila, da šteje tazkiro za neverodostojno. Upravnemu organu očita napake v dokazni oceni, saj med drugim ni upošteval možnosti ponarejanja potnih listov, možnosti skorumpiranih uradnikov, ki prodajajo potne liste, prosilčeve trditve, da podpis v potnem listu ni njegov, za kar je predlagal grafologa, toženka pa podpisov niti ni primerjala. Po mnenju sodišča bi morala toženka potem, ko je pridobila podatke, kakšne so tazkire ter kdo in kdaj jih izdaja, preveriti, „ali se oziroma v kolikšni meri se podatki na predloženi tazkiri ujemajo s podatki o načinih izdelave tazkir na podlagi informacij o stanju v izvorni državi“.

10Toženka glede omenjenih stališč sodišča v pritožbi ponavlja, na kakšen način je presodila, da tožnik ni mladoletna oseba, in poudarja, da bi tožnik na Švedskem vse do svojega odhoda (predaja po Uredbi Dublin III) lahko uveljavljal svojo mladoletnost in bi ga Švedska, če bi ugotovila, da to drži, obravnavala sama ne glede na odločitev Slovenije o sprejemu. Pri ugotavljanju njegove starosti se torej ni oprla le na kopijo tožnikovega potnega lista, ampak je upoštevala tudi podatke iz postopka mednarodne zaščite, začetega na Švedskem, in njegovega obravnavanja v tamkajšnji bolnišnici, kjer podatki kažejo na njegovo polnoletnost. Kljub navedenemu je imel tožnik ves čas postopka zakonito zastopnico.

11Vrhovno sodišče se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je starost prosilca za mednarodno zaščito pomembna tako z vidika vodenja postopka (in s tem povezanimi procesnimi garancijami in dokaznimi standardi ter bremenom dokazovanja) kot z vidika vsebinske obravnave prošnje za mednarodno zaščito (v povezavi z razlogi in dejanji preganjanja).(3) Vendar pritožnica pomenu te okoliščine (če gre za mladoletnika ali celo mladoletnika brez spremstva), ki ni bil izpostavljen kot problematičen niti v tožbi, ne oporeka in ne trdi, da s tem v zvezi ni dolžna izpolniti obveznosti, ki jih nalagajo predpisi. Zato je ta del izpodbijane sodbe za obravnavani primer nebistven.

12Poleg navedenega pa iz izpodbijane sodbe izhaja tudi nestrinjanje sodišča s toženko glede presoje dokazov, pridobljenih z namenom ugotavljanja tožnikove starosti, in sicer tazkire, ki jo je kot dokaz za svoje trditve o mladoletnosti predložil tožnik, medtem ko je toženka z italijanskega veleposlaništva v Kabulu pridobila kopijo njegovega potnega lista, izdanega 20. 8. 2014, v katerem je kot datum rojstva naveden 15. 3. 1995. S tem v zvezi je sodišče upravnemu organu, ki je verjel podatkom iz potnega lista, očitalo, da je verodostojnost tazkire zavrnil, ne da bi ugotovil vsa relevantna dejstva (kdo in v katerih primerih jih izdaja) in šele nato opravil primerjavo s predloženo listino, ter na drugi strani, da ni opravil primerjave podpisa v potnem listu s tožnikovim podpisom, čeprav je ta zatrjeval, da podpis ni njegov. Poleg teh je sodišče ugotovilo še druge napake v dokazni oceni (99. točka obrazložitve) in se pri tem oprlo na poročilo Immigration and Refugee Board of Canada z dne 1. 2. 2013 (o trgu potnih listov, ki jih prodajajo skorumpirani uradniki), na poročilo enote za preprečevanje goljufij pri veleposlaništvu ZDA v Kabulu iz junija 2011 in na poročilo švicarske organizacije za pomoč beguncem.

13Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, saj niso bila ugotovljena vsa dejstva, pomembna za celovito presojo tožnikove starosti, in v ta namen ne izvedeni vsi dokazi. V tem primeru pa bi bilo dolžno ravnati v skladu s prvim odstavkom 75. člena ZMZ in izvesti glavno obravnavo (v obrazložitvi sodbe nakazuje potrebo po izvedbi dodatnih dokazov z uporabo neinvazivne medicinske metode, ker da sta se tožnik in zakonita zastopnica s tem strinjala). Pri tem namreč zmotno meni, da omenjeno pomeni napačno uporabo materialnega prava in le posledično nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Po presoji Vrhovnega sodišča povedanega ni mogoče pripisati niti nepravilni uporabi pravil o vodenju postopka, saj ne iz ZMZ niti iz Direktive 2013/32/EU (v nadaljevanju Procesna direktiva II) ne izhaja predpisan način ugotavljanja prosilčeve starosti. ZMZ v 44.a členu sicer določa, da lahko pristojni organ v okviru obravnavanja prošnje odredi pregled za določitev starosti mladoletnika brez spremstva, ki se izvede z izvedencem medicinske stroke (prvi odstavek). Vendar gre zgolj za možnost in ne obvezen način ugotavljanja mladoletnikove starosti.(4)

14Čeprav je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnikova starost ugotovljena nepravilno in da bi ga toženka v dvomu morala šteti za mladoletnika, pa iz sodbe ni razvidno, v čem je omenjena pomanjkljivost vplivala na tožnikove procesne pravice (ta je imel v postopku zakonito zastopnico, zastopal pa ga je tudi svetovalec za begunce) ali na vsebinsko odločanje o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. V 101. točki obrazložitve je sodišče sicer pravilno poudarilo, da so v okviru presoje pogojev za status begunca lahko pomembna dejanja preganjanja, ki so specifična za otroke, in da mora sodišče ne glede na to, „da tožena stranka ni upoštevala načela varovanja otrokovih koristi presoditi, ali je ta napaka v konkretnem primeru lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, oziroma, če je morebiti ob upoštevanju konkretnih okoliščin tega primera odločitev o zavrnitvi statusa begunca zakonita ne glede na načelo varovanja otrokovih koristi“. V nadaljevanju je sodišče tožnikovo prošnjo obravnavalo kot prošnjo potomca delavca pri humanitarni organizaciji, ki se ukvarja z dejavnostjo, ki ni v skladu s cilji in interesi talibanov, ne pa v zvezi z dejanji, usmerjenimi zoper otroke kot posebno družbeno skupino.

15Tako odločanje sodišča pa ne daje v konkretni zadevi podlage za sklep, da bi nepravilno ugotovljena tožnikova starost kakorkoli vplivala na njegove pravice v času do izdaje izpodbijane odločbe, niti na vsebinsko obravnave njegove prošnje.

O tožnikovem zdravstvenem stanju

16Pritožnica nadalje navaja, da v konkretnem primeru ni relevantno, da se je tožnik zdravil zaradi tuberkuloznega meningitisa,(5) in da je stališče sodišča, da zaradi bolezni ni mogoče pričakovati popolne skladnosti v vseh izjavah, ki se nanašajo na opis preteklih dogodkov, izrazito pristransko, saj se je pri odločanju v upravnem postopku oprla na listinske dokaze, ki jih je predložil tožnik.

17S tem v zvezi Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje s tožnikovim zdravstvenim stanjem ukvarjalo v delu sodbe, v katerem je opisovalo pomen načela varovanja otrokovih koristi v postopku odločanja o mednarodni zaščiti. V 85. in 86. točki obrazložitve je povzelo medicinsko dokumentacijo oziroma listine, ki se nanašajo na tožnikovo bolezen, postopek zdravljenja, terapijo ter na mnenje in diagnozo zdravnice dr. Jelke Meglič Volkar s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja z dne 16. 9. 2015. Na podlagi omenjenih listin je sodišče ugotovilo, da se je tožnikovo zdravstveno stanje izboljševalo, čeprav je moral tudi ob osebnem razgovoru 24. 11. 2015 še prejemati terapijo, ki bi po mnenju zdravnikov s Švedske morala trajati do aprila 2016. Na podlagi tega je menilo, da vsaj ob podaji prošnje 16. 7. 2015 in med prvim osebnim razgovorom 31. 7. 2015 zaradi bolezni, ki je po podatkih iz citiranih zdravniških izvidov imela vpliv na tožnikovo pozornost, zavedanje in spomin, ni bilo mogoče pričakovati popolne skladnosti v vseh izjavah, ki se nanašajo na opis preteklih dogodkov. Na omenjeno okoliščino se sodišče sklicuje tudi v 104. točki obrazložitve, to je v delu, ki se nanaša na vsebinsko obravnavo prošnje.

18Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje presojalo vpliv tožnikovega zdravstvenega stanja na zmožnost sodelovanja v postopku oziroma njegovega vpliva na zmožnosti podajanja skladnih izjav, pri tem pa se oprlo na vsebino medicinskih izvidov in jih samo tolmačilo. Na ta način se je spustilo v ugotavljanje okoliščin, za katere ni strokovno usposobljeno oziroma zanje nima potrebnega strokovnega znanja. V nobeni od listin, kot je njihovo vsebino povzelo sodišče, namreč tovrsten vpliv tožnikovega zdravstvenega stanja na njegovo ravnanje v času vložitve prošnje (16. 7. 2015) in prvega razgovora (31. 7. 2015), ni bil ugotovljen. Na vprašanja, kako se izražajo težave zaradi tuberkuloznega meningitisa, kako dolgotrajne so in ali so bile prisotne tudi pri tožniku, ki je začel bolezen zdraviti na Švedskem aprila 2015, bi moral odgovoriti izvedenec ustrezne medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je zato kršilo določbo 243. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o postavitvi izvedenca,(6) kar je vplivalo na zakonitost sodbe o tem, katere okoliščine naj upravni organ upošteva pri ponovljenem odločanju (drugi odstavek 75. člena ZUS-1).

O kršitvi pravice do izjave

19Pritožnica se ne strinja, da je bila tožniku v obravnavanem postopku odvzeta možnost, da pojasni neskladja oziroma nekonsistentnosti. Poudarja, da je sam predložil listinska dokazila, ki naj bi podkrepila navedbe iz prošnje za mednarodno zaščito in osebnega razgovora. Ugotavljanje razhajanj med njegovimi izjavami in predloženimi dokazi pa je predmet dokazne ocene in obrazložitve odločbe, zato ni bila storjena bistvena kršitev postopka.

20Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedeno procesno pravico (v povezavi z ugotavljanjem tožnikove starosti) v 88. točki obrazložitve navedlo, da če dokazna ocena temelji na določenih nekonsistentnostih v izjavah ali predloženih listinah (originalni tazkiri in kopiji potnega lista) in na uporabi informacij o stanju v izvorni državi,(7) mora toženka dati prosilcu možnost, da se izreče o nekonsistentnosti in informacijah o izvorni državi, njegova pojasnila pa mora vključiti v dokazno oceno. V nasprotnem primeru je pravica do izjave in obrambe zagotovljena le navidezno.

21Kljub takemu stališču, ki implicira, da izjave ni in da zato ni znana niti njena vsebina, je sodišče prve stopnje v nadaljevanju (89. točka obrazložitve in naslednje) ugotovilo napake v dokazni oceni tožnikove starosti in v ta namen vpogledalo poročila (navedena v 12. točki te obrazložitve), iz katerih izhaja, da tudi glede pridobivanja potnih listov obstaja praksa ponarejanja. Poleg tega je navedlo, da toženka ni upoštevala možnosti obrnjene situacije, ki je tudi verjetna, in sicer da je tožnik res pridobival potni list zaradi pobega pred preganjanjem in ker je bil mladoleten, potnega lista ne bi mogel pridobiti drugače kot s ponarejenimi podatki,(8) in da je zato tazkira, ki jo je predložil v postopku pred slovenskimi organi, verodostojna.

22Po presoji Vrhovnega sodišča se je prvostopenjsko sodišče s tem spustilo v obravnavanje verodostojnosti potnega lista in v njem navedenih podatkov ter v konkretnem primeru ustvarilo podlago za sklep o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja. To pa je ponovno vzpostavilo njegovo dolžnost, da opravi glavno obravnavo (prvi odstavek 75. člena ZMZ), ki je poleg tega obvezna tudi v primeru, če stranki v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1). Ob tem Vrhovno sodišče še ugotavlja, da iz zapisnika osebnega razgovora z dne 24. 11. 2015 (ta je bil opravljen z udeležbo zakonite zastopnice in svetovalca za begunce) izhaja, da je bil namenjen razjasnitvi tožnikovih osebnih podatkov. V tem okviru je bil seznanjen z vsebino fotokopije potnega lista, med drugim z drugačnim datumom rojstva, kot je naveden v tazkiri, in imel možnost o tem dati pojasnila (prim. opombo 8). To pomeni, da je bil seznanjen z dokazom, nasprotnim tazkiri, da se je do njega lahko opredelil in da je na ta način imel možnost vplivati na uspeh dokazovanja. Vrhovno sodišče zato meni, da v tem pogledu njegova pravica do izjave ni bila kršena.

23Prav tako se Vrhovno sodišče ne strinja, da naj bi bila omenjena procesna pravica tožniku kršena, ker ga upravni upravni organ pred izdajo odločbe ni seznanil s stališčem, da predložena tri talibanska pisma ne potrjujejo njegovih izjav v zvezi z razlogi, s katerimi utemeljuje prošnjo (upravni organ je zaradi neskladnosti z vsebino listin izjave štel kot neverodostojne). Glede tega se sodišče prve stopnje (104. točka obrazložitve) ne strinja s toženko, da soočenje z nekonsistentnostmi ni bilo potrebno, ker da je pisma kot dokaze tožnik predložil sam. Sodišče se ob tem sklicuje na postopek, v katerem prosilec ne predloži nobenih dokazov za svoje izjave, pa ga mora upravni organ soočiti z nekonsistentnostmi med izjavami ali ravnanji, zato ni razumne razlage, da je v primeru predloženih listinskih dokazov njegov procesni položaj slabši.

24Po mnenju Vrhovnega sodišča v takem primeru ne gre za vprašanje boljšega ali slabšega procesnega položaja, ampak v prvi vrsti za različni procesni situaciji. V konkretnem primeru je namreč tožnik priložil talibanska pisma v dokaz trditev, da je Afganistan zapustil zaradi groženj, ki so se po očetovi smrti preusmerile nanj, saj je tako v prošnji kot na obeh osebnih razgovorih (31. 7. 2015 in 24. 11. 2015) jasno navedel, da je po tretjem pismu odšel. Če je upravni organ zaradi datuma tretjega pisma (17. 10. 2015), ki datira že v čas prihoda na Švedsko (na Švedskem je bil registriran 1. 10. 2015), podvomil v pristnost samih listin, zaradi neprepričljivosti tožnikovih izjav pa tudi v pristnost vsebine policijskega zapisnika, tega ni mogoče pripisati kršitvi tožnikove pravice do izjave v postopku, ampak oceni zbranih dokazov v povezavi s tožnikovimi trditvami. Upravni organ je namreč preučil tudi možnost, da je tožnik prejel le prvi dve talibanski pismi in da je odšel po drugem pismu z dne 27. 9. 2014, vendar pa se s tem datumom ni skladala tožnikova nadaljnja izjava, da je čakal pet dni v Kabulu na dokument, ki naj bi mu ga uredil sprovajalec, in njegovo navedbo v postopku na Švedskem, da je v to državo vstopil 28. 9. 2014. Poleg tega je bil po ugotovitvah upravnega organa prosilcu potni list izdan 20. 8. 2014, 25. 8. 2014 pa ga je prejelo veleposlaništvo Italije v Kabulu z zaprosilom za vizum zaradi načrtovane udeležbe 14 športnikov (med njimi tožnika) na tekmovanju v kriketu v Sloveniji od 25. 9. do 25. 9. 2014. Na podlagi tega je toženka sklepala, da je prosilec pridobil potni list že avgusta 2014, zato njegovim navedbam o zapustitvi izvorne države zaradi groženj v treh talibanskih pismih ni verjela, saj se je pritožnik na pot pripravljal mnogo pred tem, ko so na dom prejeli prvo pismo oziroma je pridobil potni list in zaprosil za vizum, še preden naj bi se dejanske težave s talibani sploh začele.

25V opisanem ne gre za vprašanje konsistentnosti tožnikovih izjav, ki so bile glede tega ves čas nespremenjene (da je Afganistan zapustil po tretjem pismu), ampak za vprašanje njihove nedokazanosti. Po presoji Vrhovnega sodišča to ni več vsebina prosilčeve pravice, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, in s tem povezane pravice, da predlaga dokaze v svojo korist. Tožnik je to možnost imel in jo izkoristil, a se ni iztekla v skladu z njegovimi pričakovanji.

26Drugačno stališče ne izhaja niti iz 16. člena Procesne direktive II, ki zahteva, da organ prosilcu zagotovi ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s členom 4 Direktive 2011/95/EU, kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah. Omenjena določba se torej omejuje na razjasnitev neskladnosti v prosilčevih izjavah, to je razlik med njimi samimi, ne pa v razmerju do rezultata dokazovanja in na ta način ugotovljenega dejanskega stanja. Navedeno je po presoji pritožbenega sodišča razumljivo, saj je razjasnitev izjav pomembna z vidika vprašanja, kaj bo predmet dokazovanja, v primeru, ko dokazov ni, pa z vidika pomembnega elementa pri obravnavanju prošenj za mednarodno zaščito tistih prosilcev, ki ne morejo predložiti nobenih dokazov in so ob izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ razbremenjeni utemeljevanja prošnje z dokazi.(9) V tem pogledu se prvostopenjsko sodišče neutemeljeno sklicuje še na tretji odstavek 15. člena Procesne direktive II, ki nalaga državam članicam sprejem ustreznih ukrepov, s katerimi zagotovijo, da osebni razgovori potekajo v razmerah, ki prosilcem omogočajo, da razloge za svojo prošnjo celovito predstavijo.(10) V obravnavani zadevi se vprašanje razmer, v katerih se je odvijal dialog tožnika in uradne osebe, ni izpostavilo.

27Da gre v konkretnem primeru zgolj za pomanjkljivosti ugotovljenega dejanskega stanja, kažejo tudi nadaljnja stališča sodišča v 102. in naslednjih točkah obrazložitve. V njih ugotavlja razlog preganjanja in podaja svojo razlago časovnega poteka dogajanja od ugrabitve tožnikovega očeta in s tem povezanih listin, ki jih je tožnik predložil v upravnem postopku, pri čemer sodišče izpostavlja, da je tožnik ob podaji prošnje povedal, da ima zaradi bolezni težave s spominom in da so te težave brez dvoma obstajale najmanj v času prošnje in prvega osebnega razgovora.

28Vse povedano kaže, da je sodišče prve stopnje na podlagi lastnega videnja okoliščin konkretnega primera (kot že povedano, glede tožniku pripisanih težav s spominom brez postavljenega izvedenca ustrezne stroke) in podatkov iz vpogledanih poročil, sklepalo na pomanjkljivo vodenje osebnega razgovora, ki naj bi rezultiral v odsotnosti ključnih vprašanj(11) in odsotnosti nadaljnjega razjasnjevanja razhajanj med tožnikovimi navedbami in ugotovljenim dejanskim stanjem. Ob tem pa Vrhovno sodišče še poudarja, da v tožnikovem primeru ni šlo zgolj za razhajanja med vsebino njegove izjave in njegovimi dokazi (policijskim zapisnikom in tremi talibanskimi pismi), saj je upravni organ izjavo o razlogih za zapustitev Afganistana povezal s časom pridobitve potnega lista in izdanim vizumom, ki je časovno padel že v obdobje pred očetovo ugrabitvijo. Vse to pa kaže, da gre pri tem – po mnenju sodišča procesnih kršitvah – zgolj za izraz njegovega nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem.

29Na drugačno razumevanje prosilčeve pravice do izjave ne more vplivati niti ureditev v 4. členu Direktive 2011/95/EU evropskega parlamenta in sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (Kvalifikacijska direktiva II). Ta določa, da lahko države članice naložijo prosilcu dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. Dolžnost države članice pa je, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente prošnje (prvi odstavek). Ti elementi so izjave prosilca in vsa dokumentacija, s katero razpolaga prosilec, glede svoje starosti, /.../, ter razlogov za prošnjo za mednarodno zaščito (drugi odstavek).

30Glede identične določbe v predhodni Direktivi Sveta 2004/83/ES je Sodišče Evropske unije (SEU) v zadevi M.M. (C-277/11) z dne 22. novembra 2012 pojasnilo, da se 4. člen omenjene direktive nanaša na „obravnavanje dejstev in okoliščin“ (63. točka). To „obravnavanje“ dejansko poteka na dveh ločenih stopnjah. Prva se nanaša na ugotovitev dejanskih okoliščin, ki lahko pomenijo dokaze v utemeljitev prošnje, druga pa se nanaša na pravno presojo teh dokazov, v okviru katere se na podlagi dejstev, ki so značilna za obravnavano zadevo, ugotovi, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji za priznanje mednarodne zaščite (64. točka). Zahteva za sodelovanje države članice zato dejansko pomeni, da če dokazi, ki jih predloži prosilec za mednarodno zaščito, iz katerega koli razloga niso celoviti, ažurni ali upoštevni, mora zadevna država članica na tej stopnji postopka s prosilcem aktivno sodelovati, da omogoči, da se zberejo vsi dokazi, ki podpirajo prošnjo. Poleg tega lahko država članica do nekaterih vrst dokumentov lažje dostopa kot prosilec (66. točka). Jasno je torej, da se člen 4(1) direktive nanaša le na prvo stopnjo, navedeno v 64. točki te sodbe, ki se nanaša na ugotovitev dejstev in okoliščin, ki lahko pomenijo dokaze, s katerimi je mogoče utemeljiti prošnjo za azil (68. točka). Navedena direktiva pa ne določa procesnih pravil, ki se uporabljajo pri obravnavanju prošnje za mednarodno zaščito, zato tudi ne opredeljuje procesnih jamstev, ki se morajo iz tega naslova zagotoviti prosilcu za azil (73. točka). Na podlagi tega je SEU zaključilo, da se zahteva za sodelovanje države članice s prosilcem za azil, kot je določena v drugem stavku člena 4(1), ne sme razlagati tako, da mora pristojni nacionalni organ – če tujec zaprosi za status subsidiarne zaščite po tem, ko mu je bil zavrnjen status begunca – ko namerava zavrniti tudi to drugo prošnjo, iz tega naslova pred sprejetjem svoje odločbe zadevno osebo obvestiti o tem, da bo odločil negativno, in ji sporočiti argumente, s katerimi namerava utemeljiti zavrnitev prošnje, tako da se prosilcu omogoči, da o tem poda stališče.

31Vrhovno sodišče meni, da navedena stališča povedana drugače pomenijo, da prosilčeve procesne pravice (v tem okviru tudi pravica do izjave) niso vsebina sodelovalne dolžnosti države iz določbe 4. člena Kvalifikacijske direktive II.

32Upoštevaje do sedaj obrazloženo bi torej moralo sodišče, ker je ugotovilo, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno, izvesti glavno obravnavo, ki je v takem primeru obvezna. Njena opustitev v nasprotju s prvim odstavkom 75. člena ZMZ pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega spora (smiselno četrti odstavek 75. člena ZUS-1). V takem primeru bi se izognilo problematiziranju stališča Vrhovnega sodišča, izraženega v zadevah I Up 148/2016, I Up 165/2016 in I Up 189/2016 glede načina odločanja v primerih, ko je tožniku priznan status subsidiarne oblike mednarodne zaščite, tožbo pa vloži zoper zavrnitev prošnje za status begunca. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da iz 22. člena Ustave o pravici do enakega varstva pravic izhaja zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati tako, da bi v posamezni zadevi samovoljno odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Ustava torej prepoveduje samovoljen, to je neobrazložen odstop od ustaljene sodne prakse. Gre za zahtevo, da sodišče, če odloči, da bo od uveljavljene sodne prakse odstopilo, razloge za to posebej obrazloži. Pri tem je treba poudariti: čim bolj je o določenem vprašanju sodna praksa enotno in ustaljeno uveljavljena, tem večje je breme izčrpne in prepričljive obrazložitve za sodnika, ki od te prakse odstopa.(12)

O učinkovitosti pravnega sredstva zoper odločitev, da se prosilcu ne prizna statusa begunca

33Vrhovno sodišče je v zadevah, navedenih v prejšnji točki, zavzelo stališče, da sodišče prve stopnje tožbi, kot je vložena tudi v tej zadevi, ne more ugoditi tako, da odločbo o subsidiarni zaščiti odpravi le v delu, ki se nanaša na zavrnitev prošnje za status begunca. Tako je v zadnji sodbi I Up 189/2016 z dne 10. 8. 2016 izrecno zapisalo, da bi bil tak izrek sodišča prve stopnje nerazumljiv oziroma protisloven, saj se glede na 213. člen ZUP v zvezi s 30. členom ZMZ z izrekom odločbe odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank, v konkretnem primeru tako, da je toženka prosilcu priznala mednarodno zaščito v obliki subsidiarne zaščite. Ker se v upravnem sporu s tožbo izpodbijajo odločitve upravnih organov, se izpodbija izrek in ne obrazložitev odločbe, zato niti sodišče ne more odpraviti obrazložitve odločbe, njen izrek pa pustiti v veljavi. Pritrdilo pa je tudi stališču v predhodnih sodbah, da hkraten obstoj statusa subsidiarne zaščite in statusa prosilca za mednarodno zaščito ni mogoč, ter poudarilo, da je tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča glede načina odločanja o pravici do mednarodne zaščite enotna in ustaljena, spremembo stališč pa ne terjajo niti določbe novega ZMZ-1. Gre za stališče, da ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah (status begunca ali status subsidiarne zaščite), in ne za dve pravici in dva samostojna zahtevka. Pri tem se je Vrhovno sodišče sklicevalo na 2. člen, prvi odstavek 20. člena, prvi odstavek 7. člena, 3. člen, 34. člen in drugi odstavek 41. člena ZMZ. Poudarilo je še, da je prošnja po ZMZ opredeljena kot prošnja za zaščito po tem zakonu, v okviru katere ni predvideno oblikovanje zahtevka glede želene oblike mednarodne zaščite. Izreka sodbe, kot je bil oblikovan v omenjeni zadevi, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne narekuje niti lojalna razlaga prava EU niti načelo "effet utile", na katerega se je sklicevalo prvostopenjsko sodišče, saj možnost, da bi lahko organ poenostavljeno obravnaval prošnjo z vidika statusa begunca, računajoč, da bi praksa odpravljanja odločb v celoti odvračala tožnike do uveljavljanja pravnih sredstev, namreč ni posledica napačne razlage prava EU ali zakona, ampak pomeni zlorabo postopka.

34Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se sodišče prve stopnje s takim razumevanjem pravice do mednarodne zaščite ne strinja, ker naj bi posegala v pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper odločbo o neutemeljenosti prošnje v zvezi s statusom begunca. Meni, da ni bistveno, ali gre za dva ali en zahtevek, ampak za to, da je to ena prošnja, ki se nanaša na dve različni pravici. Zato je, da bi spoštovalo omenjeno stališče Vrhovnega sodišča, sicer v celoti odpravilo izpodbijano odločbo (torej njen izrek, da se tožniku prizna status subsidiarne zaščite), vendar pa naložilo toženki, da po prejemu sodbe z delno odločbo prizna tožniku status subsidiarne zaščite za tri leta, šteto od izdaje odpravljene odločbe z dne 23. 2. 2016. Navedlo je še, da če bo tožniku v ponovnem postopku dodeljen status begunca, mora organ s to novo odločbo nadomestiti odločitev o subsidiarni zaščiti, ker oba statusa ne moreta veljati hkrati. Tako napotilo je sodišče utemeljilo s stališčem Vrhovnega sodišča v sodbah I Up 165/2016 in I Up 189/2016, in sicer da lahko upravno sodišče ob odpravi odločbe o priznanju subsidiarne oblike zaščite toženki da stranki ustrezne (zavezujoče) napotke, naj tudi v ponovljenem postopku upošteva, da so ob nespremenjenem dejanskem stanju izpolnjeni pravni pogoji za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

35Ne da bi se Vrhovno sodišče spuščalo v nadaljnje podrobnejše utemeljevanje svojega dosedanjega in ustaljenega stališča o eni pravici(13) (do mednarodne zaščite, kar dejansko priznava tudi upravno sodišče, ki nalaga upravnemu organu, da ob dodeljenemu statusu begunca nadomesti odločitev o subsidiarni zaščiti), enem zahtevku in enotnem izreku, ponavlja, da se mednarodna zaščita prizna v enem od statusov (begunca ali subsidiarne zaščite) v odvisnosti od tega, kateri razlogi za zaščito so izpolnjeni v posamičnem primeru, torej glede na ugotovljeno dejansko stanje. Ti razlogi so za posamezno obliko zaščite različni, kar izhaja že iz osnovnih definicij obeh statusov v drugem in tretjem odstavku 2. člena ZMZ. Vsak od njiju je tako le zunanji odraz oziroma oblika pravice, ne pa dve pravici. Ker se o pravici in njeni obliki odloči v izreku odločbe, pomeni zatrjevanje prosilca, da je upravičen do statusa begunca, dejansko očitek napačne uporabe materialnega prava ali zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (enako 26. točka obrazložitve sodbe I Up 189/2016, 14. točka sklepa I Up 165/2016). S tem si prosilec prizadeva za spremembo sprejete odločitve, torej ji nasprotuje, zato po naravi stvari zahteva po priznanju statusa begunca pomeni nasprotovanje sprejeti odločitvi o subsidiarni zaščiti.

36Po presoji Vrhovnega sodišča se prvostopenjsko sodišče neutemeljeno sklicuje na pravice, ki izvirajo iz podeljenega statusa, saj z navajanjem razlik v posledicah obeh statusov ne utemeljuje dveh pravic. Gre za učinke podeljenega statusa, ki sicer res nastopijo že z vročitvijo odločbe (89. člen ZMZ), vendar niso dokončni in lahko prenehajo vse do pravnomočnosti odločbe o mednarodni zaščiti, saj so nanjo vezani. Navedena stališča izpodbijane sodbe tako ne posegajo v stališče Vrhovnega sodišča v I Up 189/2016, da do pravnomočnega zaključka postopka odločanja o mednarodni zaščiti nobena pravica ne more šteti za pridobljeno (torej v tem primeru pravica do mednarodne zaščite in z njo povezane pravice in koristi).

37Glede na navedeno Vrhovno sodišče razume razlago prvostopenjskega sodišča kot izraz nestrinjanja z zakonsko ureditvijo postopka za priznanje mednarodne zaščite v ZMZ, ki osebi ne zagotavlja, da v morebitnem ponovljenem postopku o prošnji ne obdrži že podeljenega statusa in iz njega izhajajočih pravic vse do ponovne odločitve v prošnji, njegova stališča pa kot odziv na neprimernost take ureditve. Čeprav se sodišče sklicuje na določbe Kvalifikacijske direktive II in na stališča SEU v zadevah C-604/12 in C- 277/11, iz njih ne izhaja, da mora država članica zagotoviti odločanje o mednarodni zaščiti na način, za katerega se zavzema sodišče prve stopnje, to je prosilcu ohraniti status do ponovne odločitve o njem.(14) Sicer se je mogoče strinjati, da do tovrstnih zapletov, kot jih izpostavlja izpodbijana sodba, ne bi prišlo, če bi toženka v izreku posebej odločila o statusu begunca, v drugi točki izreka pa še o subsidiarni zaščiti. Kar sodišče pri tem spregleda, je, da za tako odločanje v ZMZ niti v ZUP ni podlage, saj stranka ne more postaviti ločenih zahtevkov, posledično pa ni urejeno niti prenehanje učinkov statusa subsidiarne zaščite, če je v ponovljenem postopku osebi priznan status begunca. V tem pogledu je zato nebistveno, da naj bi se na ta način glasili izreki tovrstnih azilnih določb v Avstriji in Nemčiji.

38Sodišče prve stopnje vidi podlago za svoje stališče tudi v drugem odstavku 46. člena Procesne direktive II, ki določa, da države članice zagotovijo, da imajo osebe, ki jih je organ za presojo priznal kot upravičene do subsidiarne zaščite, pravico do učinkovitega pravnega sredstva na podlagi odstavka 1 zoper odločbo o neutemeljenosti prošnje v zvezi s statusom begunca. Sodišče prve stopnje meni (138. točka obrazložitve), da iz nje izhaja, da je oseba, ki ima status subsidiarne zaščite, lahko v postopku odločanja o izpolnjevanju pogojev za status begunca, in da to ni diskrecijska, ampak obvezujoča določba, zaradi česar bi morala toženka v izreku odločiti o obeh statusih.

39Vrhovno sodišče se z navedenim sklepom ne strinja. Navedena določba direktive o učinkovitem pravnem sredstvu pove le, da ima oseba s priznano subsidiarno zaščito pravico vložiti pravno sredstvo zoper zavrnitev prošnje za status begunca. Nanaša se torej na pravno sredstvo zoper odločitev pristojnega organa, ne pa na oblikovanje izreka njegove odločbe, niti na standarde bivanja prosilcev z nepravnomočno priznano mednarodno zaščito (v smislu pravic in koristi, ki jih je tožnik pridobil z vročitvijo odpravljene odločbe) v primerih, ko je postopek ponovljen zaradi ugotavljanja statusa begunca.

40Ker je pravno sredstvo v konkretnem primeru tožba v upravnem sporu, pa je z njo povezano tudi vprašanje učinkovitega sodnega varstva. Upoštevaje, da glede na že navedeno procesno ureditev, ki je v predhodno naštetih odločbah Vrhovnega sodišča podrobno pojasnjena, upravni organ v izreku svoje odločbe ne odloča ločeno o obeh statusih mednarodne zaščite, je torej sodišče tisto, ki mora z razlago določb ZUS-1 in ZMZ zagotoviti učinkovitost tožbe kot pravnega sredstva, s tem pa tudi učinkovitost samega sodnega varstva. Slednje je vsebina 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah.(15) Iz stališč SEU o vsebini te pravice (npr. v sodbi C-199/11 z dne 6. 11. 2012, točki 48 in 49) izhaja, da je načelo učinkovitega sodnega varstva sestavljeno iz različnih elementov, ki zajemajo zlasti pravico do obrambe, načelo enakosti orožij, pravico do dostopa do sodišč ter pravico do svetovanja, obrambe in zastopanja. Pravica do dostopa do sodišča zahteva, da mora imeti sodišče pristojnost obravnavati vsa upoštevna dejanska in pravna vprašanja v sporu, o katerem odloča.

41Po presoji Vrhovnega sodišča ureditev v ZUS-1 in ZMZ ter ob upoštevanju tretjega odstavka 46. člena Procesne direktive II(16) izpolnjuje vse navedene zahteve. Med drugim omogoča celovito presojo dejanskih in pravnih vprašanj posameznega primera (prim. tožbene razloge iz prvega odstavka 27. člena ZUS-1), kar pa ni v nobeni povezavi s tožnikovimi pravicami, ki jih je začasno pridobil z vročitvijo odločbe o subsidiarni zaščiti. Ker upravno sodišče po ustaljeni sodni praksi osebam s priznanim statusom subsidiarne zaščite ne zavrže tožbe, s katero si prizadevajo za pridobitev statusa begunca,(17) in upoštevaje, da bo prvostopenjsko sodišče moralo ponoviti svoj postopek, je v tej zadevi tudi sicer odpravljen položaj, v katerem bi prišlo do prenehanja pravic in koristi, ki jih je tožnik pridobil z vročitvijo odpravljene odločbe.

42Povedano pomeni, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je odpravilo celotno izpodbijano odločbo, formalno odločilo v skladu z večletno ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča,(18) dejansko pa ravnalo v nasprotju z njo. Vsebina, ki jo je dalo stališču Vrhovnega sodišča o možnosti dajanja obvezujočih napotkov upravnemu organu, namreč pomeni obid njegovih stališč o enotnem odločanju o pravici do mednarodne zaščite v obeh oblikah, kjer priznanje ene pomeni zavrnitev druge. Povsem jasno je, da omenjeni napotek upravnemu organu lahko velja le za primer, če osebi niti v ponovnem postopku ni priznan status begunca.

43Glede na navedeno pritožnica utemeljeno nasprotuje, da bi po prejemu sodbe izdala delno odločbo glede statusa subsidiarne zaščite. Ta se lahko izda le o samostojnem zahtevku, ki ga je mogoče ločiti od ostalih (219. člen ZUP), kar pa v obravnavanem primeru ni podano. Utemeljeno je tudi njeno opozorilo, da sodišče ni navedlo pravnega sredstva, ki bi omogočilo, da ob priznanju statusa begunca tožniku preneha subsidiarna zaščita, in da jo takšni napotki silijo v nedopustno ravnanje v nasprotju s stališči Vrhovnega sodišča. Sama teh možnosti glede na ureditev pravnih sredstev v ZUP ne vidi, čemur se pridružuje tudi Vrhovno sodišče.

44Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zaradi bistvene kršitve pravil postopka upravnega spora pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1) in odloči po opravljeni glavni obravnavi, pri čemer je glede preizkusa dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana odločba, vezano na tožbene navedbe (prvi odstavek 20. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

45Tožnik navaja, da sodbo izpodbija v delu, v katerem je sodišče odpravilo odločitev toženke, da se tožniku prizna subsidiarna zaščita. Meni, da je s tem glede na postavljeni tožbeni zahtevek, v katerem je zahteval odpravo upravnega akta le v delu, v katerem mu ni bil priznan status begunca, prekoračilo tožbeni zahtevek in s tem kršilo prvi odstavek 7. člena ZUS-1. Predlaga še, naj pritožbeno sodišče odstopi od svoje dosedanje prakse in stališč v zvezi z načinom odločanja o statusu begunca in subsidiarne zaščite iz razlogov, pojasnjenih v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi v delu, v katerem je odpravljena odločba toženke tudi glede priznane subsidiarne zaščite.

46Pritožba ni dovoljena.

47Stranka mora ves čas upravnega spora, torej tudi v pritožbenem postopku, izkazovati pravni interes za odločanje. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev pritožbi pomenila izboljšanje pritožnikovega pravnega položaja, ki ga brez vložene pritožbe ne bi mogel doseči. Sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti pazi na obstoj strankinega pravnega interesa.

48Ker je bila v obravnavani zadevi zaradi odločitve v I. točki izreka izpodbijana sodba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, je nastalo stanje, ko o tožnikovi tožbi še ni bilo odločeno in je torej ponovno vzpostavljen tudi status subsidiarne zaščite.

49Ker je tožnikov pravni interes za pritožbo prenehal, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Upravni organ je zaradi enostavnega razmnoževanja in lahke dostopnosti zavrnil uporabo rojstnega lista (tazkire), ki ga je predložil tožnik, in iz katerega izhaja letnica rojstva 1998, oprl pa se je na fotokopijo potnega lista, pridobljenega od italijanskega veleposlaništva v Kabulu, z datumom rojstva 15. 3. 1995.

(2) Drugače kot upravni organ, ki je na 9. strani odločbe zapisal, da prosilčeve izjave glede groženj talibanov, njihovih pisem, ki naj bi jih prosilčeva družina prejela, in organiziranja poti iz države ocenjuje kot neverodostojne, zato ni mogoče slediti niti navedbam, da naj bi do vseh težav prišlo zaradi očetovega dela za nevladno organizacijo.

(3) Npr. Direktiva 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011 (Kvalifikacijska direktiva II) v 18. uvodni izjavi poudarja koristi otroka kot najpomembnejše vodilo držav članic pri izvajanju te direktive, v 28. izjavi pa posebej, da bi morale države članice pri obravnavanju prošenj mladoletnikov za mednarodno zaščito upoštevati posebne oblike preganjanja otrok. Procesne pravice mladoletnikov ureja Direktiva 2013/32/EU (Procesna direktiva II), ki predvideva sodelovanje zastopnika, to je osebe ali organizacije, ki so jo imenovali pristojni organi, da bi mladoletniku brez spremstva pomagala in ga zastopala v postopkih iz te direktive, da se upošteva največja korist otroka in zanj po potrebi opravlja pravna dejanja (2.n člen).

(4) Navedeno potrjuje obrazložitev k 6. členu predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZMZ (Poročevalec DZ z dne 31. 8. 2012, ZMZ-C), in sicer da predlog uvaja možnost odreditve zdravniškega pregleda in da je razlog za navedeno spremembo naraščanje števila prosilcev za mednarodno zaščito, ki trdijo, da so mladoletniki brez spremstva, ob tem pa ne posedujejo dokumentov, ki bi potrjevali njihovo starost.

(5) Z zdravljenjem je začel že na Švedskem, v Sloveniji pa še naprej sprejema terapijo, vendar kontrolni pregledi kažejo, da se je zdravstveno stanje izboljšalo.

(6) Po tej določbi sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.

(7) Upravni organ je na podlagi različnih informacij ugotavil okoliščine, ki se nanašajo na način izdajanja tazkir, in sicer da so lahko dostopne, enostavno jih je razmnožiti, njihove varnostne podrobnosti so preproste.

(8) Tožnik je namreč v upravnem postopku trdil, da mu je potni list proti plačilu uredil „sprovajalec“, da ga sam ni imel nikoli v rokah, da je datum rojstva v njem napačen, saj ga kot mladoletnik sploh ne bi mogel dobiti, in da podpis ni njegov.

(9) V takih primerih mora organ pri obravnavi prošnje namreč upošteva tudi, ali so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom (tretja alineja), in njegovo splošno verodostojnost (peta alineja).

(10) Tako mora država članica: zagotoviti, da osebni razgovor vodi oseba, ki je usposobljena, da upošteva osebne in splošne okoliščine prošnje, vključno s kulturnim poreklom, spolom, spolno usmerjenostjo, spolno identiteto ali ranljivostjo prosilca; omogočiti, da razgovor s prosilcem vodi oseba istega spola, če prosilec to zahteva, razen če organ za presojo upravičeno domneva, da taka zahteva temelji na razlogih, ki niso povezani s težavami prosilca; izbrati tolmača; zagotoviti, da oseba, ki vodi razgovor, ne nosi vojaške ali policijske uniforme; zagotoviti, da razgovor z mladoletniki poteka na otroku prijazen način.

(11) V 103. točki obrazložitve sodišče dopušča, da je bil policijski zapisnik izdan že, potem ko je tožnik zapustil Afganistan in mu ga je poslala mama, a ga toženka tega ni vprašala, zato je šele v tožbi lahko pojasnil, da je vsa grozilna pisma in policijski zapisnik prejel od mame, ko je že bil v Sloveniji, in jih ni prinesel s seboj. Po mnenju sodišča naj bi to pomenilo kršitev tretjega odstavka 15. in 16. člena Procesne Direktive II ter šestega odstavka 47. člena ZMZ, ki je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.

(12) A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 321.

(13) Tako tudi 2. člen ZMZ, po katerem mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite.

(14) SEU se namreč v sodbi C-277/11 ukvarja z vprašanjem procesnih pravic v primerih, ko se o statusih begunca in subsidiarne zaščite odloča v ločenih postopkih. Iz 79. točke sodbe izhaja, da se Direktiva 2005/85 ne uporablja za prošnje za subsidiarno zaščito, razen kadar država članica uvede samo en postopek, v okviru katerega obravnava prošnjo glede obeh oblik mednarodne zaščite, in sicer glede statusa begunca in subsidiarne zaščite (tako kot določa ZMZ). Procesna direktiva II, ki je nadomestila omenjeno direktivo, v opredelitev ene prošnje za mednarodno zaščito in možnostjo odločanja v enem postopku o obeh statusih ni posegla.

(15) Ta določa, da ima vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu (prvi odstavek). Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. Vsakdo ima možnost svetovanja, obrambe in zastopanja (drugi odstavek). Osebam, ki nimajo zadostnih sredstev, se odobri pravna pomoč, kolikor je ta potrebna za učinkovito zagotovitev dostopa do sodnega varstva (tretji odstavek).

(16) Po tej določbi države članice zaradi spoštovanja odstavka 1 zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95/EU.

(17) Procesna direktiva II v drugem pododstavku drugega odstavka 46. člena dopušča, da brez poseganja v odstavek 1(c), kadar status subsidiarne zaščite, ki ga prizna država članica, omogoča iste pravice in koristi kot status begunca po pravu Unije in nacionalnem pravu, sme ta država članica šteti, da je pritožba zoper odločbo o neutemeljenosti prošnje v zvezi s statusom begunca nedopustna zaradi nezadostnega interesa prosilca za nadaljevanje postopka.

(18) Prim. tudi odločitve v zadevah I Up 107/2014 in I Up 402/2012.