VSL sklep I Cp 1764/2000

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi pod točkami 1, 2, 3 in v tistem delu, v katerem je v izvirniku sklepa na list. št. 105 zapisano, da bo po pravnomočnosti tega sklepa v zemljiški knjigi izveden vpis nujne poti v breme parcele 533/1 k.o. .... Zadeva se vrača sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustanovilo nujno pot po parceli nasprotne udeleženke A. B., parc. št. 533/1 k.o. ..., v korist parc. št. 535 iste k.o., ki je last predlagatelja J. K. Nujno pot je ustanovilo zaradi adaptacije objekta, stoječega na parc. št. 535 k.o. .... v površini, kot izhaja iz skice z oznako priloga 2A v trajanju treh mesecev za dovoze in odvoze materiala s traktorjem in traktorsko prikolico ter zaradi strojnih izkopov za nove temelje in zidove na južni in vzhodni strani objekta, prav tako pa za izgradnjo temeljev in zidov ter izvedbo vertikalne hidroizolacije, vse na vzhodni in južni strani objekta. Nujno pot je določilo tudi za vzdrževanje vzhodnega in južnega dela objekta za čas, ki je nujno potreben za redno vzdrževanje v površini, kot izhaja iz skice z oznako priloga 4 in sicer za prevoz gradbenega materiala s samokolnico in pešhojo in za postavitev fasadnega odra v višini 1 m ob vzhodni in južni strani objekta. Določilo je tudi nujno pot za dovoz gnoja ter ostalega nujno potrebnega materiala za vzdrževanje vrta na parc. št. 535 k.o. ... v površini, kot izhaja iz skice z oznako priloga 4, dvakrat letno. Odločilo je, da sta skici z oznako priloga 2A in 4 sestavni del sklepa. Nato je določilo denarno nadomestilo v znesku 193.484,00 SIT, ki ga mora plačati predlagatelj, v ostalem pa je predlog zavrnilo. Odločilo je, da bo po pravnomočnosti sklepa v zemljiški knjigi izveden vpis nujne poti v breme parc. 533/1 in da stroške postopka trpi predlagatelj.

Proti sklepu se pritožuje nasprotna udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sklepa in navaja:

Vzpostavitev začasne nujne poti za čas treh mesecev nima nikakršne podlage in bi poseg v obstoječe stanje na dvorišču nasprotne udeleženke pomenil vzpostavitev trajne nujne poti. Gradbeni posegi v strnjenih naseljih se lahko opravljajo z dvigali, posebno še, ker ima predlagatelj dostop z javne ceste do objekta in pred tem objektom prosto površino. Predlagateljev objekt bo treba zrušiti, ob tem pa bo možen dostop z gradbenimi stroji na zemljišče, ki se nahaja za objekti. Predlagatelj ne potrebuje niti začasne nujne poti. Odločitev o postavitvi fasadnega odra je nasprotujoča, saj sodišče najprej ugotavlja, da v tem postopku tega ne more dovoliti, nato pa vseeno odloči o postavitvi odra. Ko gre za dovoz gnoja in materiala, nasprotna udeleženka tega ni branila in je dejansko služnostna pot za pešhojo in tudi za dovoz gnoja na vrt obstajala in nikoli ni bila nikomur onemogočena. Tudi stanovanjska stavba je bila že kdaj vzdrževana in adaptirana glede na starost. Napačna je tudi odločitev o vpisu v zemljiško knjigo. Tak vpis je vprašljiv.

Predlagatelj je odgovoril na pritožbo in predlagal, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju napačno uporabilo materialno pravo, v zvezi s tem pa dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Sklep je bilo zato - v izpodbijanem delu - razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo postopek dopolnilo (člen 355 Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s členom 37 Zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

Člen 140 ZNP govori o tem, da sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno obdelavo ali uporabo potrebne potne zveze z javnim potnim omrežjem, ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški.

V zvezi s tem bo pritožbeno sodišče ločeno obravnavalo vprašanje dovolitve poti v zvezi z adaptacijo in vzdrževanjem ter z uporabo vrta. Ko gre torej za adaptacijo in vzdrževanje stavbe, v zvezi s tem pa za presojo po spredaj citiranem členu, torej za vprašanje, ali se odločitev nanaša na redno obdelavo ali uporabo obravnavane nepremičnine, je treba ugotoviti, da podatki v spisu zaenkrat kažejo, da gre za preuranjeno odločitev. Predvideva se neko bodoče stanje, ki glede na podatke v spisu nima druge podlage kot predlagateljeve namere, izkazane z lokacijsko dokumentacijo (ki je, kot poudarja tudi izvedenec, list. št. 83, le tehnični dokument, ki podaja določene tehnične rešitve, ki so podlaga za pridobitev gradbenega dovoljenja) in projektom za objekt stanovanjske hiše in poslovnih prostorov. Ni podatkov, ki bi kazali, da je bilo za adaptacijo izdano kakršnokoli dovoljenje, ki bi izkazovalo, da je redna obdelava oziroma uporaba predlagateljeve nepremičnine drugačna kot taka, kakršna je trenutno v naravi - torej objekt, očitno sicer potreben adaptacije, vendar se za takšnega kot je, nujna pot ne zahteva. O tem, kakšna adaptacija je potrebna, sicer izvedenec lahko poda mnenje: o vprašanju redne obdelave ali uporabe oziroma o pomanjkljivi potni zvezi pa bo mogoče govoriti šele, če bo izdano predpisano dovoljenje za konkretno adaptacijo, v zvezi s katero bo ugotovljeno, da je potna zveza pomanjkljiva. Tudi potek postopka kaže, da gre v tem delu za pomanjkljivost, saj je predlagatelj začel postopek s predlogom, da se mu dovoli za adaptacijo stavbe in izgradnjo garaže pravica poti z vsemi vozili, končal pa po večkratnih spremembah in dopolnitvah s predlogom, o katerem je odločilo sodišče, pri čemer je od prvotnega predloga ostala samo adaptacija, vendar pa drugačen način uporabe poti. Do tega bi ne moglo priti, če bi bilo izdano dovoljenje. Tudi v sklepu določen rok treh mesecev za uporabo začasne poti kaže, da stvari niso jasne, saj sklep ne pove, od kdaj začne ta rok teči. Pravnomočna sodna odločba v nepravdnem postopku ne more dajati predlagatelju nobenih pravic v zvezi z adaptacijo, slednje pa ne sme začeti brez veljavnega dovoljenja (glej člen 3/1 in 7 Zakona o graditvi objektov, Ur. l. RS, št. 34/84 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami). Splošno načelo, ki izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 143. člena ZNP pa je, da je treba tuje zemljišče čim manj obremenjevati in tudi to načelo je treba pri odločanju upoštevati.

Ugotovitev o potrebnosti dovoljenja se navezuje tudi na določbo člena 149 ZNP, v zvezi s katero je mogoče odgovoriti tudi na vprašanje, ki zadeva fasadni oder. Po teh določbah se namreč določbe poglavja o dovolitvi nujne poti uporabljajo tudi za izgradnjo in postavitev komunalnih in drugih objektov in naprav ter priključkov na te objekte in naprave za objekte, za katere je bilo izdano predpisano dovoljenje ter za razširitev obstoječih služnosti, če med udeleženci ni sporazuma. Če naj bi se torej nujna pot potrebovala v zvezi z določeno gradnjo, mora biti za to izdano predpisano dovoljenje, tako kot mora biti izdano tudi za samo gradnjo, če gre za situacijo iz člena 149 ZNP. V zvezi s to določbo je mogoče odgovoriti tudi na vprašanje, ki zadeva fasadni oder in kar pritožba izpostavlja. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem vprašanjem res storilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ko najprej ugotavlja, da postavitve fasadnega odra ne more dovoliti, nato pa to dovoli, češ da gre za obseg, kolikor ga predstavlja institut nujne poti. Pri tem ne pojasni, v čem naj bi bila razlika med tistim, kar je zavrnilo in tistim, kar je dovolilo. Kakorkoli že, uporabiti bi moralo že citirani člen 149 ZNP.

Brez zadostne podlage je tudi odločitev o nujni poti za dovoz gnoja in drugega materiala za vzdrževanje vrta. Glede tega dela odločitve podatki sicer kažejo, da je potna zveza res pomanjkljiva. Vendar pa nasprotna udeleženka v postopku ni bila jasno in nedvoumno vprašana, kakšno je njeno stališče v zvezi s tem delom zahtevka oziroma, ali dostop v zahtevanem obsegu brani. V pritožbi namreč izrecno trdi, da je obstajala služnost pešpoti in dostopa na vrt. Če je to res, tedaj o pomanjkljivi potni zvezi ni mogoče govoriti oziroma naj bi tisto, o čemer je odločalo sodišče prve stopnje kot o nujni poti, že obstajalo v obliki služnosti.

Končno gre še za odločitev o vpisu v zemljiško knjigo. Sklep o tem nima nobenih razlogov, v zvezi s tem pa tudi ni videti pravne podlage za tak vpis v ZNP.

V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali so dejanske okoliščine, nanašajoče se na adaptacijo in vzdrževanje take, da so izpolnjeni pogoji iz člena 140 ZNP, glede dostopa do vrta pa bo moralo pridobiti jasno in nedvoumno stališče nasprotne udeleženke.

Pritožbeno sodišče je tako torej razveljavilo odločitev pod točko 1, 2 in 3. Točka 3 se sicer nanaša na denarno nadomestilo, ki ga mora plačati predlagatelj, vendar pa po razveljavitvi 1. in 2. točke tudi ta točka ostaja odprta, zato je bilo treba tudi to razveljaviti.

Iz podatkov v spisu izhaja, da izrek izvirnika sklepa (list. št. 105) vsebuje 2 točki pod zaporedno številko 5: najprej odločitev o vpisu v zemljiško knjigo, nato pa o stroških postopka, vsebuje pa še točko 6, ki ima enako vsebino kot prej navedena točka 5 o vpisu v zemljiško knjigo. Pritožbenemu sodišču je bil predložen izvod, ki se z izvirnikom ne ujema, saj 4. točki sledi 5. o stroških postopka in 6. o vpisu v zemljiško knjigo.

Da bi zaradi opisanih nepravilnosti ne prišlo tudi do nejasnosti glede tega, kaj je odločilo pritožbeno sodišče, torej velja poudariti, da je razveljavljena v celoti odločitev o nujni poti, o plačilu nadomestila in o vpisu v zemljiško knjigo; ker ni bilo pritožbe, pa je pravnomočen sklep o zavrnitvi ostanka predloga in o tem, da stroške v znesku 162.827,50 SIT trpi predlagatelj.

Po določbi člena 165/3 ZPP v zvezi s členom 37 ZNP je odločitev o pritožbenih stroških prepuščena sodišču prve stopnje.