VSL sklep I Cp 1393/2002

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prva in druga tožena stranka motili tožnikovo posest na zemljišču parc. št. 142/17 oz. 3079, vl. št. ... k.o. ... in na spomeniku A. A., stoječem na tem zemljišču in na napravah, nasadih in drugih pravicah tožnika v zvezi z navedenim zemljiščem in spomenikom s tem, da so delavci prve tožene stranke po nezakonitem ukazu druge tožene stranke hodili po omenjenem zemljišču, s čistili in grobimi sredstvi obdelovali omenjeni spomenik ter odtrgali in poškodovali pozlačeno tablo z napisom, kar vse so storili dne 3.9.1998, in sta dolžni vzpostaviti prejšnje stanje, tako da pritrdita odstranjeno ploščo, ter se jima prepove v bodoče s takim in podobnim ravnanjem posegati v tožnikovo posest. Sodišče prve stopnje je tožniku še naložilo, naj toženima strankama povrne njune pravdne stroške v znesku 105.000,00 SIT.

Zoper takšen sklep se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal posesti. Sklicuje se na svoje navedbe v pritožbi zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III P 496/98 z dne 18.2.1999, in dodaja, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, na podlagi katerih bi lahko ugotovilo, da je posestnik. Sodišče je svoje prepričanje, da ni posestnik utemeljilo s tem, da je splošno znano, da je trava pokošena, tožnik pa o tem ne ve ničesar. Sodišče je prezrlo vse, s čimer je utemeljeval svoj zahtevek, in je zavzelo nesmiselno stališče, da občasno urejanje in skrb za posedovano nepremičnino ne pomenita posesti. Ob tem je nemogoče, da bi sploh kdo kdaj bil posestnik. Tožnik še navaja, da ne držijo stališča sodišča, da županja ne more biti tožena, ker naj bi J. d.d. ne mogla poslovati po ustnih navodilih, in razlogi sodišča glede posestnega varstva tablice, ki jo je pritrdil na spomenik.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje najprej opozarja, da izpodbijano odločbo preizkusi iz razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Tožnik se tako v pritožbi ne more sklicevati, da se pritožuje iz razlogov, ki jih je uveljavljal v pritožbi zoper prejšnjo razveljavljeno odločbo, ne da bi jih izrecno navedel.

Pritožba mora kot samostojna vloga vsebovati vse predpisane sestavine, da stranka z njo doseže preizkus onkraj razlogov, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (335. člen in drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so delavci po navodilu prve tožene stranke ravnali tako, kot jim očita tožnik, a da tožnik ni bil posestnik sporne nepremičnine. Spomenik in zemljišče res nimata statusa javnega dobra, tako da posestno varstvo na njiju ni vnaprej izključeno, vendar je, upoštevaje njuno dejansko naravo in naravo tožnikovih ravnanj, za katera le-ta zatrjuje, da izkazujejo njegovo posest, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do posestnega varstva. Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi sodišča prve stopnje in poudarja, da sta sporni spomenik in zemljišče na enak način dostopna vsem in imata tako dejansko javno naravo. Na podlagi drugega odstavka 70. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80, s spremembami in dopolnitvami) ima posest stvari, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo, to je tisti, ki stvar uporablja, uživa in z njo razpolaga. Med tožnikom in spomenikom pa ni bilo takšne fizične zveze, ki bi mu dajala poseben položaj, za razliko od nekoga, ki se mimo spomenika le sprehodi, ga ogleduje, se ob njem spočije ali pobere smeti. Tudi pritrditev ploščice in čiščenje spomenika ne predstavljata takšnih ravnanj, s katerimi bi tožnik lahko izključil posege drugih v spomenik in šele s tem pridobil dejansko oblast in posestno varstvo na njem in zemljišču.

Prav primera, na katera se tožnik sklicuje v pritožbi, utemeljujeta, da se posest na različnih stvareh doseže na različne načine in da vsak poseg ali celo sprememba stvari nima za posledico pridobitve posesti. Tako se raba njive in s tem kmetova posest na njej res manifestira že z njenim obdelovanjem in posest sodne stavbe s tem, da sodišče v njej posluje. Sodišče prve stopnje zato tudi ni kršilo določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo predlaganih dokazov, saj obstoj dejstev, ki jih je navajal tožnik, ni odločilen za utemeljenost zahtevka.

Sodišče druge stopnje se prav tako v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje glede posesti plošče z napisom in dopustnosti restitucije. Za razliko od lastninske pravice je posest kot dejanska oblast na določenem delu stvari sicer mogoča (delna posest), a le če takšen del služi posebnemu namenu in ga je možno ločeno uporabljati oziroma na njem izvrševati posest. Dejstvo, da gre ploščo z napisom, ki je bila pritrjena na spomenik kot njegov del, takšne delne posesti ne omogoča niti obstoja take posesti tožnik ni zatrjeval. Razlogi glede pasivne legitimacije druge tožene stranke pa niso odločilni za preizkus izpodbijane odločbe, saj je zahtevek zoper njo, enako kot zoper prvo toženo stranko, neutemeljen že zato, ker tožnik ni aktivno legitimiran kot posestnik.

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.