UPRS sklep I U 1373/2015

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

1Tožnik je dne 26. 9. 2015 vložil tožbo zoper odločbo tožene stranke o prepovedi opravljanja funkcije člana nadzornega sveta, s katero tožena stranka v 1. točki izreka tožniku, ki od 6. 9. 2013 opravlja funkcijo člana nadzornega sveta banke A. d.d., na podlagi 1. točke prvega odstavka 273. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) prepoveduje opravljanje funkcije člana nadzornega sveta banke, ker ne izpolnjuje pogojev za opravljanje omenjene funkcije iz 2. točke prvega odstavka 53. člena ZBan-2 v povezavi s 1. točko drugega odstavka 53. člena ZBan-2, točneje, ker kot član nadzornega sveta nima ugleda in lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke ter njegovo ravnanje vzbuja dvom o njegovi zmožnosti za zagotovitev varnega in skrbnega nadzora nad vodenjem poslov banke v skladu s profesionalno skrbnostjo in najvišjimi etičnimi standardi ter preprečevanjem nasprotja interesov, ker je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov po prvem odstavku 260. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v kazenskem postopku pod opr. št. V K ... in obsodba še ni bila izbrisana. Po 2. točki izreka bo tožena stranka v skladu z 277. členom ZBan-2 informacijo o izrečenem ukrepu v obsegu iz drugega odstavka 277. člena objavila na svoji spletni strani, pri čemer v skladu z drugim odstavkom 278. člena ZBan-2 v povezavi z 278. členom istega zakona identiteta člana nadzornega sveta iz 1. točke izreka in podatki o banki ne bodo objavljeni.

2Obenem s tožbo tožnik zahteva izdajo začasne odredbe, in sicer predlaga odlog izvršitve izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne sodne odločbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni namreč, da bi mu izvršitev izpodbijane odločbe povzročila nepopravljivo škodo, ki bi je v nobenem primeru ne bi bilo mogoče povrniti oziroma nadomestiti.

3Glede nastanka nepopravljive škode se v zahtevi sklicuje na tožbene navedbe iz I. točke. Dodatno pa izpostavlja in s priloženimi listinami dokazuje, da bi bila posledica izpodbijane odločbe v nastopu trajne nezaposljivosti tožnika, ki se vso svojo poklicno kariero ukvarja s podobnimi posli. V zvezi z drugačnim stališčem tožene stranke glede (ne)zaposljivosti opozarja na 2. točko prvega odstavka in drugi odstavek 38. člena ZBan-2, iz katerih izhaja, da tožnik v primeru, če se izpodbijana odločba vzdrži v veljavi, ne bo mogel postati niti član uprave banke, saj je jasno, da bo tožena stranka v tem primeru odločila enako. Pri čemer gre dejansko za edini funkciji, ki sta glede na veščine, izkušnje in izobrazbo primerni za tožnika. Izpodbijana odločitev bo torej, če bo potrjena, v celoti onemogočila tožnikovo pravico do svobodne izbire poklica iz 49. člena Ustave, s tem pa bo tožnik trajno onemogočen opravljati navedeno funkcijo in ne zgolj za čas, ko je vpisan v kazenski evidenci. Nepopravljivih posledic izpodbijane odločbe je pravzaprav več. Prva je v tem, da tožnik v obdobju do izbrisa iz kazenske evidence ne bo mogel nadgrajevati svojih veščin in ne bo mogel pridobivati izkušenj, ki so nujno potrebne za opravljanje funkcije člana nadzornega sveta banke. Druga pa je v tem, da bo v slovenski in mednarodni strokovni javnosti vsem znano, da mu je bila izrečena prepoved opravljanja funkcije, kar pomeni, da bo tudi še po tem, ko bo izpolnil pogoje za nastop funkcije, persona non grata, saj gre za zelo zaprt krog ljudi, ki odločajo o imenovanju oziroma predlaganju za zadevno funkcijo.

4Temu ne more odpomoči niti dejstvo, da tožnikova identiteta in podatki o banki ne bodo objavljeni, saj je tožena stranka kazenski postopek, voden zoper tožnika, že komentirala v časopisu B. in s tem tožnikovo identiteto očitno že razkrila. Navedeno dejstvo je torej v krogu ljudi, ki so povezani z opravljanjem funkcije člana nadzornega sveta, že znano, medtem ko bo širši javnosti to znano v trenutku, ko tožniku funkcija člana nadzornega sveta A. d.d. banke preneha. Nerazkrivanje identitete torej ne more popraviti škode, ki je tožniku že nastala in ki se bo v prihodnosti zgolj stopnjevala.

5Pomembna je tudi časovna oddaljenost ravnanj, ki se očitajo tožniku, in sicer se je to zgodilo že leta 2007. V času od leta 2007 do izdaje odločbe tožnik ni storil ničesar, kar bi kazalo na to, da bi ne bil primeren za nadzorstveno funkcijo v banki, oziroma da bi z razkrivanjem tajnih podatkov nadaljeval. Ravno nasprotno. Tožnik je bil v tem času imenovan za podpredsednika Evropske investicijske banke, častnega podpredsednika in direktorja iste banke, člana nadzornega sveta A. d.d. banke in predsednika komisije za tveganja A. d.d. banke banke. Opravil je tudi izobraževanje iz naslova varovanja tajnih podatkov. Vse to pa pomeni, da bo tožniku nastala bistveno večja škoda kot bi bila javna korist, saj je očitno, da tožnik ravnanja iz leta 2007 ne bo ponavljal. Odlog izvršitve je tako edina možnost, da se prepreči nastanek nepopravljive škode tožniku in da se mu s tem zagotovi učinkovito sodno varstvo zoper izpodbijano odločbo in spoštovanje njegovih ustavno zagotovljenih pravic.

6Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za začasno odredbo sodišču predlaga, da zahtevo zavrže kot nedopustno oziroma zavrne kot neutemeljeno.

7V odgovoru uvodoma ugotavlja, da tožnik z ozirom na določbe 385. člena ZBan-2 ni upravičen predlagati odloga izvršitve izpodbijane odločbe. Poleg tega ni z ničemer izkazal obstoja razlogov, ki jih za odložitev izvršitve predvideva 32. člen ZUS-1. Tožnik pri utemeljevanju zahteve ostaja na ravni navedb, ki v ničemer ne izkazujejo obstoja težko popravljive škode, ki naj bi jo utrpel, če ne bi prišlo do odložitve izvršitve odločbe. Navedbe pa tudi niso utemeljene po vsebini. Tožniku prepoved opravljanja funkcije v ničemer ne odvzema možnosti dodatnega nadgrajevanja veščin, sicer pa tožnik sam trdi, da zaključuje doktorski študij. Glede navedbe, da naj bi ne mogel pridobivati izkušenj, pa tožena stranka navaja, da se od člana nadzornega sveta banke pričakuje, da potrebne izkušnje v skladu s 53. členom ZBan-2 že ima in ne da jih z udejstvovanjem v nadzornem svetu šele pridobiva. Zatrjevana nepopravljiva škoda tudi ni izkazana z navedbo, da naj bi z odločitvijo sodišča dobil pravico zahtevati odškodnino za izgubljeni dobiček, ker ni mogel opravljati funkcije. S tem pravzaprav negira obstoj nepopravljive škode, obenem pa ne izkaže zveze med tem (nedokazanim) dejstvom in neodloženo izvršitvijo akta do izdaje pravnomočne odločbe.

8Tožnik tudi ne pojasni in ne izkaže zatrjevane nezaposljivosti in njene povezave s predlogom za odlog izvršitve. Poleg tega je navedba nepravilna po vsebini. Prepoved opravljanja funkcije člana nadzornega sveta tožniku ne preprečuje njegovega strokovnega udejstvovanja v banki ali drugi finančni instituciji, kaj šele širše. Dejstvo, da zakon za najpomembnejše funkcije v banki določa izjemno stroge pogoje z vidika ugleda, lastnosti in strokovnosti, tožniku ne jemlje pravice do dela na drugih hierarhično in vsebinsko drugačnih področjih. To, da tožnik svoje veščine, izkušnje in izobrazbo nekritično in avtomatično veže na članstvo v upravi oziroma nadzornem svetu banke kot na edino možno, pa za obstoj morebitnega razloga za odlog izvršitve ni relevantno. Prepoved opravljanja funkcije člana nadzornega sveta tožniku ne preprečuje ne zaposlitve ne svobodne izbire poklica. Nepopravljive škode zaradi odločbe pa tudi ne izkazuje z navedbami, da naj bi bilo že javno znano, da mu je prenehala funkcija in da naj bi zaradi tega že utrpel škodo, ki je ni mogoče popraviti ter z navedbami o časovni oddaljenosti ravnanj in o tem, da naj bi mu nastala bistveno večja škoda, kot bi bila javna korist. Kar pomeni, da za presojo sorazmernosti med prizadetostjo javne koristi in koristi nasprotnih strank sploh ni podlage. V tej zvezi tožena stranka poudari še, da je v konkretnem primeru izvajala nadzor, ki je v javnem interesu. Zato po določbah ZBan-2 tožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve, varstvo zakonitosti pa bi moralo imeti tudi prednost pred morebitno škodo, ki bi utegnila nastati tožniku.

9Zahteva ni utemeljena.

10Tožba v postopku sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije po izrecnih določbah 385. člena ZBan-2 ne zadrži izvršitve odločbe. Izrecno je določeno tudi, da se lahko, in sicer po uradni dolžnosti, s sklepom Banke Slovenije zadrži izvršitev odločbe. Obenem pa po določbah ZBan-2 ni izključena možnost, da se izvršitev odločbe zadrži na podlagi določb ZUS-1 in s tem na podlagi zakona, ki se v skladu s 354. členom ZBan-2 za postopek sodnega varstva proti odločbam, ki jih izda Banka Slovenije, uporablja subsidiarno. To pa pomeni, da tudi sodišče lahko odloži izvršitev odločbe in da se izvršitev odločbe lahko odloži (tudi) na predlog oziroma zahtevo tožnika. Zato se sodišče ne strinja s toženo stranko, da tožnik ni upravičen predlagati odložitve izvršitve izpodbijane odločbe in zato ne sledi njenemu predlogu, da tožnikov predlog za odlog izvršitve kot nedovoljen zavrže.

11Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na zahtevo tožnika lahko odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

12Izvršitev izpodbijanega akta torej sodišče odloži le izjemoma. Osnovni pogoj za odložitev izvršitve je škoda, ki bo nastala ali ki konkretno grozi tožeči stranki in ki je težko popravljiva, obenem pa takšna, da pretehta javno korist, ki se zasleduje z izpodbijanim aktom.

13V konkretnem primeru je bila tožniku izrečena prepoved opravljanja funkcije člana nadzornega sveta A. d.d. banke kot ukrep nadzora zoper člana upravljalnega organa iz 273. člena ZBan-2 in torej nedvomno v zaščiti javnega interesa. Po drugi strani pa tožnik s svojimi navedbami v tožbi oziroma v predlogu za odlog izvršitve odločbe hujših škodljivih posledic, ki naj bi mu nastale zaradi izpodbijane odločbe in ki naj bi pretehtale javno korist, ki se zasleduje z odločbo, ne izkazuje in niti konkretno ne zatrjuje. Res je sicer, da zaradi izpodbijane odločbe ne more več opravljati funkcije člana nadzornega sveta (A. d.d.) banke in da, z ozirom na enake zakonske pogoje, ki veljajo za člane uprave banke, z veliko verjetnostjo tudi ne bi mogel nastopiti funkcije člana uprave banke. Obenem pa ni izkazano, da bi bil tožnik z izpodbijano odločbo materialno, moralno in profesionalno oškodovan, kot se zatrjuje v tožbi, vsaj ne v smislu posledic, ki bi bile zanj hujše škodljive oziroma težko popravljive. Niti zatrjevano namreč ni, da bi bil tožnik zaradi izpodbijane odločitve prizadet eksistenčno. Prav tako ni z ničemer utemeljena trditev, da bi bila tožniku z izgubo položaja člana nadzornega sveta pri A. d.d. banki „onemogočena vsakršna zaposlitev“ in da bi mu bila onemogočena pravica do svobodne izbire poklica iz 49. člena Ustave. Onemogočen mu je samo dostop do obeh omenjenih funkcij v banki, in še to le do izbrisa kazenske sodbe. Povsem ne(samo)kritična pa je tudi navedba, da sta član nadzornega sveta banke in član uprave banke edini funkciji, ki sta za tožnika primerni. Kot že rečeno, gre le za izgubo funkcije oziroma položaja v določeni banki. Zgolj izguba položaja kot takega, ne da bi bila konkretizirana (pravno priznana) škoda, ki iz tega izhaja, pa po presoji sodišča še ne predstavlja težko popravljivih škodljivih posledic v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

14Za hujše škodljive posledice po presoji sodišča tudi ni šteti preprečitve „nadgrajevanja veščin in pridobivanja izkušenj“, ki so potrebne za opravljanje omenjene funkcije. Tako veščine kot izkušnje predstavljajo enega od zakonskih pogojev za imenovanje na omenjeno funkcijo iz 53. člena ZBan-2 in naj bi jih torej, kot pravilno poudarja tožena stranka v odgovoru na zahtevo, član nadzornega sveta imel že, ko funkcijo nastopi. Sicer pa omenjeni funkciji, kot že rečeno, nista nujna in edina možnost tožnikove zaposlitve. Ko gre za medijsko izpostavljenost, pa je potrebno poudariti, da je izpostavljenost javnosti, tudi strokovni, imanentna postavitvam na odgovorne položaje (tudi) v gospodarskih družbah, še zlasti, če gre za družbe oziroma banke, ki so v državni lasti. Ne gre torej za posledico, ki bi nastala le v tem konkretnem primeru in tudi ne za posledico, ki bi jo bilo mogoče preprečiti s predlagano začasno odredbo. Poleg tega tožnik sam pove, da je bil zadevni postopek že komentiran v medijih in da je torej „škoda, ki je ni mogoče popraviti“, tožniku že nastala.

15Čim pa težko nadomestljiva škoda, ki nastaja tožniku z izpodbijano odločitvijo, ni izkazana, tudi ni podlage za ugotavljanje (ne)prizadetosti javne koristi, saj se tehtanje med interesom posameznika (tožeče stranke) in javnim interesom opravi le v primeru nastalih oziroma grozečih hujših škodljivih posledic, ki pa, kot že rečeno, v konkretnem primeru niso podane.

16Ker torej predpisani pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, je sodišče zahtevo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.