VSL sklep III Cp 2120/2000

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom priznalo izvršitelju V.Š. izvršilne stroške v znesku 8.458,00 SIT (točka 1 izreka sklepa), ostale izvršilne stroške pa je zavrnilo (točka 2 izreka sklepa).

Zoper zavrnilni del sklepa se pritožuje izvršitelj zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da izvršitelju prizna stroške v znesku 12.958,00 SIT. Navaja, da je sodišče prve stopnje priznalo stroške neuspešnega rubeža v višini 137,50 točk (5.500,00 SIT), namesto priglašenih 250 točk (10.000,00 SIT). Pri tem je kot osnovo za obračun vrednosti storitev upoštevalo vrednost glavnice, ne pa dejansko vrednost terjatve, ki jo izvršitelj upošteval pri priglasitvi stroškov. Nepravilno se je sodišče prve stopnje sklicevalo na 39. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker se ZPP uporablja v izvršilnem postopku le smiselno in subsidiarno. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) namreč že sam, poleg njega pa tudi na njegovi osnovi izdani podzakonski akti, določa pojem terjatve, in sicer v 1. točki 16. čl., kjer je navedeno, da izraz "terjatev" označuje pravico do denarnega zneska ali do neke druge dajatve, storitve ali opustitve. Vrednost terjatve torej ne predstavlja le glavnega zahtevka, temveč tudi vsestranske dajatve in stroške postopka. Izvršitelj opozarja na navodila Ministrstva za pravosodje z dne 11.8.2000 in pojasnilo izvršnega odbora zbornice izvršiteljev z dne 4.7.2000, ki oba vsebujeta, da se pri določitvi cene storitve upošteva terjatev, ki obsega glavnico, obresti in stroške. Tako je bilo tudi v dosedanji sodni praksi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri izračunu izvršilnih stroškov izvršitelja v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo kot vrednost terjatve, na podlagi katere se stroški priznajo, glavnico, katere izterjava je predmet tega postopka in to odločitev oprlo na 39. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, v kolikor se ta nanaša na zavrnilni del sklepa. Pritožbeno sodišče poudarja, da Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju tarifa), ne določa vrednosti denarne terjatve. Zato 9. čl. tarife le pooblašča sodišče, da določajo vrednost terjatve, katero pri določitvi le-te analogno uporabi določilo ZPP. Pojasnilo izvršilnega odbora zbornice izvršiteljev z dne 4.7.2000 se ne more upoštevati kot pojasnilo v smislu 12. čl. tarife, ki navedeni organ pooblašča za dajanje pojasnil o uporabi tarife. Prav tako ne more biti za sodišče zavezujoče kot podzakonski akt Navodilo Ministrstva za pravosodje z dne 11.8.2000 (priloga C1 in 2 v spisu). Oba nazadnje navedena akta namreč po svoji vsebini predstavljata navodilo, kako naj sodišče v določenih zadevah sodi, na kar pa sodišče nikakor ne more biti vezano, ker bi to predstavljalo kršitev ustavnega načela o neodvisnosti pri sojenju. Zato se oba akta lahko upošteva le kot nezavezujoče stališče organov, ki ju je sprejelo o določenem vprašanju. Sodišče pri sojenju niti niso vezana na dotedanjo sodno prakso, ker se ta s časom lahko spreminja.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo izvršitelja zavrnilo in v izpodbijanem delu (točka 2 izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).