VSL sklep I Cpg 874/2000

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje glede plačila takse za sodbo v višini 14.250,00 SIT, taksni opomin v višini 1.500,00 SIT ter glede kazenske takse v višini 2.700,00 SIT razveljavi.

V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in izpodbijani sklep glede kazenske takse v višini 5.175,00 SIT potrdi.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka kot taksni zavezanec v predpisanem 15 - dnevnem roku od prejema taksnega opomina ni plačala dolžne takse za sodbo v višini 14.250,00 SIT in za taksni opomin v višini 1.500,00 SIT. Zato je na podlagi 5. odst. 7. člena, v zvezi z 29. in 30. členom Zakona o sodnih taksah (dalje ZST) odločilo, da mora tožena stranka na dolgovano takso plačati še 50 % pribitka v v znesku 7.875,00 SIT. Na podlagi določila 30. člena ZST je Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet naročilo, da z računa taksnega zavezanca prenese znesek 23.625,00 SIT na račun sodnih taks.

Zoper sklep se je taksni zavezanec pravočasno pritožil. Med drugim je navedel, da je dobil dva sklepa o prisilni izterjavi stroškov za sodbo, in sicer sklep opr. št. 6 Pg ...-28 in opr. št. 6 PG ...-30. S tema sklepoma je sodišče naložilo Agenciji za plačilni promet Ljubljana, da z njegovega žiro računa prenese najprej 18.450,00 SIT, nato pa še 23.625,00 SIT. Nerazumljiva je odločitev sodišča, da mora plačati sodne takse v skupni višini 42.075,00 SIT, zato bo plačal le 18.450,00 SIT. Navedel je še, da so mu bili v sodbi priznani le stroški v višini 14.250,00 SIT, pri čemer sodišče ni upoštevalo sodnih taks, ki so bile plačane že 17.2.1997 v višini 11.700,00 SIT, niti stroškov odvetnika. K pritožbi je priložil overjeno fotokopijo o plačilu sodnih taks v višini 18.450,00 SIT.

Pritožba je delno utemeljena.

Zmotno je stališče pritožnika, da je sodišče prve stopnje izdalo dva sklepa o prisilni izterjavi sodne takse za sodbo. Po 1. odst. 3. člena ZST mora po tem zakonu predpisane takse plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja. Tožeča stranka je dne 20.1.19997 vložila predlog za izvršbo in s tem predlagala uvedbo izvršilnega postopka, zato je bila dolžna plačati tudi sodno takso za izvršilni predlog (1. tč. 2. odst. 4. člena, v zvezi z 2. odst. Tar. št. 1 ZST). Ker dolgovane sodne takse tožeča stranka ni plačala, je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. 6 Pg 890/97-28 prisilno izterjalo takso za predlog za izvršbo in opomin, ne pa tudi za sodbo.

Po 2. odst. 3. člena, v zvezi s 1. odst. Tar. št. 2 ZST je tožeča stranka kot predlagatelj oziroma v pravdnem postopku tožnik dolžna plačati tudi sodno takso za sodbo.

V skladu z 2. odst. 3. člena, v zvezi s 2. točko 2. odst. 4. člena ZST je taksna obveznost tožeče stranke za sodbo nastala, ko je bila obravnava zaključena, to je dne 16.11.1999. Ker tožeča stranka dolžne takse ni plačala ob nastanku taksne obveznosti, mora plačati tudi takso za opomin (4. odst. 26. člena ZST). Iz sodišču vrnjene povratnice, ki je pripeta k listovni številki 36 sodnega spisa, je razvidno, da je tožnik prejel opomin za plačilo takse za sodbo v znesku 14.250,00 SIT, z opominsko takso v znesku 1.500,00 SIT, dne 27.12.1999 skupaj s sklepom o prisilni izterjavi sodne takse za izvršilni predlog. Tožeča stranka je sodno takso za sodbo plačala 26.1.2000 v višini 18.450,00 SIT, kar je razvidno iz poročila o obremenitvi priloženega k pritožbi, vendar šele po prejemu izpodbijanega sklepa. Dolgovano sodno takso je torej tožeča stranka plačala po izteku 15 dni od prejema opomina (4. odst. 26. člena ZST). Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da dolgovana sodna taksa do izdaje sklepa o prisilni poravnavi ni bila plačana, pravilna. Ker pa taksni zavezanec dolgovane sodne takse ni pravočasno plačal (15-dnevni rok za plačilo dolgovane sodne takse se je iztekel dne 11.1.2000), je odločitev sodišča prve stopnje o plačilu 50% kazenske takse, ki temelji na določbi 3. odst. 29. člena in 1. odst. 30. člena ZST, pravilna. Iz citiranih določil izhaja, da mora pravna oseba, kadar ne plača dolgovane takse pravočasno, v skladu s 3. odst. 29. člena ZST plačati 50% pribitka nanjo kot kazensko takso, kar ugotovi sodišče s sklepom, ki ga pošlje v izvršitev tisti enoti Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, ki vodi žiro račun taksnega zavezanca.

Sodna taksa za sodbo znaša ob vrednosti spornega predmeta 172.200,00 SIT v skladu s 1. odst., v zvezi s 6. odst. Tar. št. 2 ZST 21.000,00 SIT. Na podlagi e. točke 7. odst. Tar. št. 2 ZST se v takso za sodbo všteje taksa za sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Taksa za sklep o izvršbi znaša 450 točk oziroma 6.750,00 SIT (2. odst. Tar. št. 1 ZST), zato znaša sodna taksa za sodbo 14.250,00 SIT, kot jo je pravilno odmerilo sodišče prve stopnje. S plačilom 18.450,00 SIT dne 26.1.2000 je tako tožeča stranka plačala sodno takso za sodbo v višini 14.250,00 SIT, taksni opomin v višini 1.500,00 SIT ter del kazenske takse v višini 2.700,00 SIT.

Pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje v sodbi tožniku ni priznalo sodnih taks v višini 11.700,00 SIT in stroškov odvetnika, niso predmet tega postopka, v katerem se obravnava njegova pritožba zoper sklep o prisilni izterjavi sodne takse za sodbo. V kolikor tožnik ni bil zadovoljen z v sodbi prisojenimi stroški, bi moral pritožbo vložiti zoper sodbo.

Iz teh razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sklep o prisilni izterjavi sodne takse razveljavilo glede plačila takse za sodbo v znesku 14.250,00 SIT, za taksni opomin v znesku 1.500,00 SIT ter kazenske takse v znesku 2.700,00 SIT (3. tč. 365. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo ( 3. tč. 365. člena ZPP).