UPRS sodba I U 618/2013

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. Bpp 2939/2009 z dne 12. 3. 2013 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
II. Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 80,00 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

1Z izpodbijanima aktom je tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 2. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ter šestim odstavkom 30. člena v zvezi s 40. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/2004) v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, odločila, da se odvetniku A.A. priznajo nagrada v višini 903,00 EUR, materialni stroški v višini 20,00 EUR ter potni stroški v višini 133,20 EUR, vse povečano za 20 % DDV, kar vse skupaj znaša 1.267,44 EUR, kar zahteva več, se zavrne. V obrazložitvi akta je navedeno, da je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2939/2009 z dne 16. 2. 2010 prosilcu dodeljena izredna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje v pravdnem postopku zaradi preklica darilne pogodbe z dne 25. 2. 2002 ter kot oprostitev plačila stroškov postopka, razen plačila sodnih taks. Odvetnik je vrnil dne 19. 2. 2013 originalno in popolno napotnico Bpp 2939/2009 z dne 16. 2. 2010 in predlagal, da se mu za opravljeno delo priznajo nagrada po priglašenih postavkah, materialni in potni stroški, vse povečano za 20 % DDV. Predlogu odvetnika o odmeri nagrade tožene stranke ni ugodilo v celoti: ni mu priznalo priglašenih 765,70 EUR za nagrado za postopek, temveč mu je po tar. št. 3100 v zvezi s 36. členom Zakona o odvetniški tarifi in v skladu z vrednostjo spornega predmeta (pct. 36.000,00 €) priznala 335,40 EUR. Prav tako mu ni priznala priglašenih 176,70 EUR za nagrado za začasno odredbo, temveč mu je po tar. št. 3461 v zvezi s 36. členom ZOdvT in v skladu z vrednostjo spornega predmeta priznala 77,40 EUR; prav tako mu tudi ni priznala priglašenih 706,80 EUR za nagrado za narok, temveč mu je po tar. št. 3102 v zvezi s 36. členom ZOdvT in v skladu z vrednostjo spornega predmeta priznala 309,60 EUR. Priznala mu tudi ni priglašenih 412,30 EUR za nagrado za sporazum, temveč mu je po tar. št. 1111 v zvezi s 36. členom ZOdvT in v skladu z vrednostjo spornega predmeta priznala 180,60 EUR. Višina priznane nagrade tako znaša 903,00 EUR, priznala mu je tudi priglašene materialne stroške v višini 20,00 EUR, saj so v skladu s tar. št. 6002 ZodvT. Tožena stranka odvetniku ni priznala priglašenih 147,60 EUR za potne stroške, temveč mu je za kilometrino za pristop na 3 obravnave z dne 28. 8. 2012, 4. 12. 2012 in 14. 2. 2013 na relaciji Trbovlje – Ljubljana – Trbovlje priznala 3 x (120 km x 0,37), kar skupaj znaša 133,20 EUR.

2V tožbi tožnik pravi, da je po končani opravi storitve pravne pomoči vrnil strokovni službi za brezplačno pravno pomoč popolno napotnico, kateri je predložil dokazila o opravljeni storitvi (vabilo na mediacijsko srečanje 28. 8. 2012, tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe z dne 29. 7. 2010, prip. vlogo z dne 29. 12. 2010, prip. vlogo z dne 10. 1. 2012, prip. vlogo z dne 30. 1. 2013, vabilo na narok 4. 12. 2012, zapisnik o glavni obravnavi 14. 2. 2013 s poravnavo). Razlika med priznano nagrado in nagrado, ki tožniku gre na podlagi Zakona o odvetniški tarifi znaša 1.158,52 EUR v škodo tožnika. Tožnik je nagrado priglasil skladno z odvetniško tarifo in zakonom, tožena stranka pa nagrade ni odmerila skladno z odvetniško tarifo in zakonom, ni je odmerila skladno z vrednostjo spora.

3Pri vrednosti 36.000 EUR znaša osnovna nagrada 589,00 EUR. Osnovna nagrada za postopek se poveča za faktor 1,3, kar pomeni, da znaša 765,70 EUR, nagrada za narok se poveča za faktor 1,2, kar pomeni, da znaša 706,80 EUR, pri predlogu za izdajo začasne odredbe se osnovna nagrada zmanjša za faktor 0,3, kar pomeni, da znaša 176,70 EUR, pri nagradi za sporazum pa se zmanjša za faktor 0,7, kar pomeni, da znaša 412,30 EUR. Ob pravilni uporabi zakona upoštevaje vrednost spora znaša nagrada 2.061,52 EUR, to je toliko, kolikor je priglašena.

4Tožena stranka ni priznala priglašenih 147,60 EUR za potne stroške, temveč je tožniku priznala za kilometrino za pristop na 3 obravnave z dne 28. 8. 2012, 4. 12. 2012 in dne 14. 2. 2013 na relaciji Trbovlje – Ljubljana – Trbovlje 3 x (120 km x 0,37 EUR), 133,20 EUR, to pa iz razloga, ker je vzela za ceno km 0,37 EUR, tožnik pa je priglasil 0,41 EUR za km. Na dan 28. 8. 2012 je znašala kilometrina 0,47 EUR/km, na dan 4. 12. 2012 je znašala kilometrina 0,45 EUR/km, na dan 14. 2. 2013 pa 0,46 EUR/km. Po sodišču odmerjena kilometrina v višini 0,37 EUR/km je po stari uredbi veljala do 31. 12. 2004 le za podjetja, ki povračilo izplačujejo glede na kolektivne pogodbe in ki se sklicujejo na staro odredbo. Izvajalec – tožnik je priglasil nižje potne stroške, od stroškov, ki bi jih bil upravičen zahtevati, zato je upravičen do celote priglašenih stroškov oziroma do obračuna 0,41 €/km. Razlika med priglašenimi stroški in priznanimi stroški znaša 14,40 EUR. Tožena stranka je tožniku skupno premalo priznala (14,40 EUR + 1.158,52 EUR = 1.172,92 EUR) 1.172,92 EUR iz naslova nagrade in potnih stroškov in 234,58 EUR iz naslova DDV.

5Tožnik zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od 25. 4. 2013 dalje. Ker je tožnik dolžan na podlagi sklepa izstaviti račun, skladen s sklepom in ker tožena stranka plačilo izvrši na podlagi izdanega računa v roku 30 dni od prejema računa, bi tožena stranka prejela račun tožnika 19. 3. 2013, 30-dnevni rok bi iztekel 25. 4. 2013. S tem dnem bi tožena stranka prešla v zamudo. Tožeči stranki se prizna izvajanje brezplačne pravne pomoči poleg plačila zneska 1.267,44 EUR priznanega s sklepom tožene stranke Bpp 2939/2009 z dne 12. 3. 2013, še znesek 1.407,50 EUR, tako da znaša nagrada, stroški prevoza, materialni stroški in 20 % DDV skupno 2.674,94 EUR. Tožena stranka je dolžna nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči v znesku 2.674,94 EUR in zakonske zamudne obresti od 25. 4. 2013 dalje do plačila, plačati tožeči stranki. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka. Tožnik podaja tudi podrejeni zahtevek, da se sklep spremeni tako, da se tožniku prizna nagrada v višini 2.061,52 EUR, materialni strošek v višini 20,00 EUR ter potni stroški v višini 147,60 EUR, vse povečano za 20 % DDV, kar vse skupaj znaša 2.674,94 EUR. Naslednji podrejeni zahtevek pa je, da sodišče sklep razveljavi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

6Tožba je utemeljena.

7Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti po vsebini, ali je zakonit ali ne (1. odstavek 37. člena ZUS-1), ker v sklepu niso razvidni konkretni razlogi, zakaj je tožena stranka priznala nižje stroške tožniku, kot jih je ta prijavil oziroma kako je prišla do konkretnih izračunov stroškov po postavkah nagrade za postopek, začasno odredbo, narok, sporazum in potne stroške; na drugi strani pa tožnik pa v tožbi argumentirano navaja, da so stroški oziroma nagrada po navedenih postavkah izračunani in določeni v nasprotju z odvetniško tarifo in zakonom. Po določbi 2. in 5. točke 1. odstavka 214. člena ZUP mora biti v obrazložitvi ugotovljeno dejansko stanje in razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in ne samo navedba določb predpisov. Ker se izpodbijanega akta ne da preizkusiti (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1), je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na mnenje sodišča glede vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

8Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80 EUR. Zato je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati znesek 80 EUR tožeči stranki. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.