VSK sodba Cpg 90/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 716,38 EUR.

1V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 17.2.2016, pristojno Višje sodišče v Kopru.

2Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 61559/2014 z dne 14.5.2014 v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da poravna terjatev. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da je dolžna tožena stranka v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.276,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka dalje.

3Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje razveljaviti sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 61559/2014 z dne 14.5.2014 v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba. V tej zvezi je zato sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je ravnala tudi v nasprotju z določili Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV), saj toženi stranki ob zaključku del ni izstavila računa. Brez izstavitve računa tudi ni dolga dolžnika do upnika. Ker tožena stranka ni imela izstavljenega računa za sporno terjatev, te terjatve ni mogla uvrstiti na seznam upnikov v okviru postopka poenostavljene prisilne poravnave. Takšno ravnanje tožeče stranke jasno kaže na zlorabo določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP).

4Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

5Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo tudi nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7V sklepu o izvršbi, s katerim sodišče dovoli izvršbo, so navedeni: upnik in dolžnik z identifikacijskimi podatki, izvršilni naslov oziroma verodostojna listina, dolžnikova obveznost, sredstvo in predmet izvršbe ter drugi podatki, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi (prvi odstavek 44. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ). Če pa je v izvršilnem postopku izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, izvršilno sodišče s takšnim sklepom naloži dolžniku, da v osmih dneh po vročitvi sklepa, plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški ter dovoli izvršbo (tretji odstavek 44. člena ZIZ). V konkretnem primeru je izvršilno sodišče (Okrajno sodišče v Ljubljani) v zadevi VL 61559/2014 dne 14.5.2014 takšen sklep tudi izdalo. Ker je dolžnik (kasneje tožena stranka) zoper takšen sklep vložil obrazložen ugovor (drugi odstavek 53. člena ZIZ), je izvršilno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 62. člena ZIZ s sklepom z dne 19.6.2014 pravilno odločilo, da se sklep o izvršbi z dne 14.5.2014 razveljavi v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo (dovolilni del sklepa o izvršbi), o zahtevku in stroških (dajatveni del sklepa o izvršbi) pa bo odločalo pristojno sodišče v pravdnem postopku. V konkretni pravdi je torej pravdno sodišče z izpodbijano sodbo pravilno odločalo o tem, ali ostane omenjeni sklep o izvršbi (v dajatvenem delu) v veljavi ali pa se razveljavi (tretji odstavek 436. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP, v zvezi z drugim odstavkom 62. člena ZIZ), kar pomeni, da je povsem zgrešeno pritožbeno stališče, da bi moralo pravdno sodišče v konkretni zadevi odločati o tem, ali ostane v veljavi omenjeni sklep o izvršbi v dovolitvenem (in ne v dajatvenem) delu. Pritožbena kritika o kakršnikoli prekoračitvi tožbenega zahtevka zato v obravnavani zadevi sploh ne drži.

8Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (česar obravnavna pritožba ne izpodbija), da je tožnik za toženca opravil na podlagi pogodbe krovsko-kleparska dela na strehi in fasadi objekta P. za ceno 261.399,78 EUR, pri čemer je tožnik 94 % tega zneska že prejel oziroma ga bo prejel v skladu s pogoji po uspešno izvedeni poenostavljeni prisilni poravnavi nad toženo stranko. Za 6 % tega zneska, ki predstavlja znesek 15.683,99 EUR, pa je tožnik 9.4.2014 izdal račun št. 1. Plačilo tega računa, ki je bil izdan po izvedenem postopku poenostavljene prisilne poravnave nad toženo stranko, je predmet odločanja v konkretnem gospodarskem sporu. V tej zvezi obravnavana pritožba tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bila omenjena dela končana že leta 2013 in da je bila tožena stranka pred začetkom postopka poenostavljene prisilne poravnave seznanjena tudi z vtoževano terjatvijo, saj je bila zajeta tudi v računu št. 2 z dne 14.6.2013 (priloga A4) oziroma v specifikaciji k drugi začasni situaciji z dne 14.6.2013 (priloga A5). To pa pomeni, da bi tožeča stranka lahko v okviru postopka poenostavljene prisilne poravnave tudi to terjatev uvrstila v posodobljeni seznam terjatev, upoštevaje ob tem, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, ki so uvrščene na ta seznam (četrti odstavek 221.b člena ZFPPIPP).

9Po oceni pritožbenega sodišča je namreč ta terjatev dotlej že nastala. Ne drži namreč pritožbena navedba, da dokler račun ni izdan, dolg dolžnika do upnika ne obstoji. Upnik ima namreč pravico terjati izpolnitev obveznosti takrat, ko je dospela (1). Takrat, ko terjatev dospe, začne teči tudi zastaranje. Zakasnela izstavitev računa pa ne pomeni, da terjatev še ni dospela (kaj šele, da ni nastala). Zastaranje terjatev, pri katerih je pogoj za dospelost terjatve izstavitev računa, začne teči od dospelosti le v primeru, če je račun izdan v primernem roku. Če račun ni izdan oziroma je izdan odločno prepozno, pa začne teči zastaranje naslednji dan po dnevu, ko bi račun moral biti izstavljen. Zaradi tega je povsem pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je konkretna terjatev nastala (in dospela) že v letu 2013 in bi jo zato tožena stranka v postopku poenostavljene prisilne poravnave, ki se je začel 2.4.2014, lahko uvrstila v posodobljeni seznam terjatev, na katere takšna poravnava učinkuje. Iz tega razloga v konkretnem primeru tudi ni moglo iti za zlorabo pravice, na kar neutemeljeno opozarja obravnavana pritožba.

10Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Tožena stranka mora v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v višini 716,38 EUR (odgovor na pritožbo po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v višini 587,20 EUR in 22 % DDV).

-------------------------------------------

op. št. 1: Členi 289, 299 in 366 Obligacijskega zakonika (OZ).