VSC sklep III Kp 60369/2010

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadeva prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

1Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom predlog storilčevega zagovornika za izločitev dokazov, zaseženih pri hišni preiskavi dne 8. 4. 1997 zavrnilo.

2Zoper tako odločitev vlagata pritožbo oba zagovornika, ki s svojimi pritožbenimi navedbami uveljavljata pritožbena razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev kazenskega zakona in predlagata ugoditev pritožbama tako, da se izpodbijani sklep spremeni in se ugodi zahtevi zagovornika po izločitvi določenih listin in dokazov, podredno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadeva prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

3Obe pritožbi sta utemeljeni.

4V zvezi s pritožbeno uveljavljanim razlogom bistvenih kršitev določb postopka pritožba prvonavedenega zagovornika navaja, da se v predmetnem spisovnem gradivu sploh ne nahaja spis I Kpd 165/97, kar je označba, ki jo nosi tudi predmetna odredba o hišni preiskavi z dne 8. 4. 1997 in je tako prvo sodišče o predlogu za izločitev dokazov odločalo brez tega spisovnega gradiva, ki bi dokazovalo, kaj je v konkretnem primeru sploh bilo posredovano s strani organov pregona preiskovalni sodnici pred izdajo predmetne odredbe. V zvezi s tem je prvostopno sodišče sicer opravljalo poizvedbe pri državnem tožilcu po zaključenem predobravnavnem naroku, ni pa o izsledkih teh poizvedb obvestilo obrambe (obtoženca in zagovornikov), ki se tako sploh nista mogla izjasniti o tem, da v predmetnem spisovnem gradivu ne obstaja spis I Kpd 165/97, ki bi dokazoval, kaj sploh je bilo s strani policije predloženo preiskovalni sodnici. Pritožbi izrecno opozarjata tudi na nepravilno sklicevanje v izpodbijanem sklepu na uradni zaznamek z dne 5. 4. 1997. Pa tudi sicer prvo sodišče v tem svojstvu po mnenju pritožb po eni strani zaključuje, da iz odredbe in zaprosila z dne 8. 4. 1997 (torej sploh ne iz uradnega zaznamka z dne 5. 4. 1997) kaj je bilo preiskovalni sodnici pred izdajo predmetne odredbe predloženo v presojo, čeprav na drugi strani z uporabo tega uradnega zaznamka o tem, kaj je imela na razpolago policija stori drugače, zaradi česar je po mnenju pritožbe sklep v tem delu v razlogih nasprotujoč in nejasen (11. točka prvega odstavka člena 371 ZKP). Take pritožbene navedbe niso utemeljene.

5Strinjati se je s pritožbama, da je gradivo, ki ga pošlje sodišču tisti, ki predlaga izvedbo hišne preiskave ključno za odločitev o tem, ali je izvedba hišne preiskave sploh dopustna. Drži tudi, kot ugotavljata pritožbi in kar posledično izhaja tudi iz izpodbijanega sklepa, da preiskovalna sodnica v odredbi za hišno preiskavo 8. 4. 1997 konkretno ni navedla, kateri podatki so ji bili posredovani s strani UNZ UKS Celje, zato je prvostopno sodišče v zvezi s tem po opravljenem predobravnavnem naroku opravilo poizvedbe tudi pri ODT Celje z zahtevo po predložitvi celotnega spisa I Kpd 165/97, ki naj bi mu bil odstopljen že 8. 4. 1997. V odgovoru ODT Celje z dne 8. 10. 2015 (l. št. 4033) je navedeno, da se v sodnem spisu nahajajo vse listine, ki se nanašajo na odreditev hišne preiskave dne 8. 4. 1997 (zaprosilo za izdajo odredbe za hišno preiskavo UKS UNZ Celje z dne 8. 4. 1997, odredba Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I Kpd 165/97 z dne 8. 4. 1997, zapisnik o hišni preiskavi stanovanja A. K., potrdilo o zasegu predmetov in poročilo o opravljeni hišni preiskavi). Vse te listine naj bi bile po odgovoru ODT sodišču vrnjene že 5. 5. 1997. Take navedbe ODT so točne in so izkazane tudi s podatki o popisu spisa, kjer se pod zaporedno številko 29 z datumom 5. 5. 1997 nahaja označba vsebine pisanja in sicer dopis ODT s prilogami (list. št. 554 - 568) iz katerega jasno izhaja, da je s strani ODT Celje v prilogi bil dostavljen celoten spis I Kpd 165/97 skupaj z dopisom UNZ Celje ter zaprosilom na podlagi predhodnega dopisa prvostopnega sodišča z dne 29. 4. 1997, ki se nahaja pod zaporedno številko 27 popisa spisovnega gradiva. Drži tudi, da se v spisovnem gradivu oblikovno celoten spis I Kpd 165/97 ne nahaja tako, kot je že takrat velevalo urejanje sodnega gradiva na podlagi obstoječih določb Sodnega reda (SR), ni pa mogoče pritrditi pritožbi, da se v spisovnem gradivu te listine, ki so bile posredovane s strani ODT Celje ne nahajajo, kar je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče in kar je skladno tudi z vnovičnim pojasnilom ODT Celje z dne 8. 10. 2015 o tem, da se vse te listine spisovnega gradiva I Kpd 165/97 nahajajo v spisovnem gradivu predmetne kazenske zadeve na posameznih listnih številkah (pojasnilo ODT na listni številki 4033). To pa je tudi tisto ključno spisovno gradivo, ki je med drugim prvostopnemu sodišču služilo kot podlaga za sprejem izpodbijane odločitve. Kar pa zadeva pritožbeni očitek o tem, da obramba z odgovorom državnega tožilca z dne 8. 7. 2015 (list. št. 4021 - 4022) ni bila seznanjena, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so takšne navedbe obrambe tudi točne, saj spisovno gradivo ne izkazuje, da bi navedena vloga ODT Celje s strani prvega sodišča bila obrambi posredovana, kar je sicer neobičajno, vendar pa zaradi navedene hibe ni mogoče izpodbijanemu sklepu očitati bistveno kršitev določb postopka o prekršku, saj je v konkretnem primeru šlo le za izjasnitev državnega tožilca v zvezi z očitki obrambe o nezakonito opravljeni hišni preiskavi, vključujoč pri tem pogled državnega tožilca na obstoječo zakonodajo v času odreditve hišne preiskave in sodno prakso v zvezi z zakonitostjo izvedene hišne preiskave, s čemer pa se je obramba ves čas postopka imela možnost seznaniti tudi z vpogledom v spisovno gradivo.

6Obe pritožbi pa na večih mestih izpostavljata uradni zaznamek o zbranih obvestilih UNZ UKS Celje (list. št. 362 - 363), s katerim preiskovalna sodnica dne 8. 4. 1997 po stališču obeh pritožb sploh ni razpolagala, kajti ta uradni zaznamek je bil sodišču predložen šele potem, ko je bila hišna preiskava že izvedena, kar izkazuje tudi popis predmetnega kazenskega spisa, kjer se ta uradni zaznamek nahaja na list. št.362 - 363 kot priloga h kazenski ovadbi z dne 28. 4. 1997 kot njen sestavni del in je kot takšen tudi vpisan pod zaporedne številke 354 - 377, ta uradni zaznamek pa tudi ne vsebuje nobene označbe Kpd, zato odredbodajalki za hišno preiskavo - preiskovalni sodnici torej ni bil predložen. Takšne pritožbene navedbe so točne.

7Natančen pregled spisovnega gradiva tako, kot pravilno izpostavljata pritožbi, izkazuje, da je prva ovadba v zvezi z dogodkom 4. 3. 1997 v T., ki je pod obtožbo, na ODT Celje bila posredovana 4. 4. 1997 (list. št. 1-15), v tej dokumentaciji pa se ne nahaja uradni zaznamek z dne 5. 4. 1997 (list. št. 362-363), temveč se tako, kot pravilno opozarjata pritožbi, navedeni uradni zaznamek nahaja šele v dopolnitvi kazenske ovadbe, ki je z navedbo ovadene osebe A. K. in neznani storilci zaradi kaznivega dejanja po členu 127/II - I, II in IV KZ RS bila poslana na ODT Celje šele 28. 4. 1997, torej po izvedeni hišni preiskavi 8. 4. 1997 in ki se v spisovnem gradivu nahaja pod zaporednimi listnimi številkami 354-363. Datum sestave tega uradnega zaznamka, kot je že ugotovilo prvostopno sodišče sicer nakazuje, da naj bi bil ta sestavljen pred izdajo odredbe za hišno preiskavo, ki se je opravila 8. 4. 1997, vendar pa prvostopno sodišče, kot že pritožba sama ugotavlja, vsebine tega uradnega zaznamka ni presojalo v smislu obstoja razlogov za sum, kot najnižjega dokaznega standarda, po katerem se je lahko po stališču v izpodbijanem sklepu začelo delo policije in celo izvedla hišna preiskava 8. 4. 1997, kar bo obširneje obrazloženo v nadaljevanju, temveč je v izpodbijanem sklepu (točka 11 obrazložitve) le pojasnilo, da so policisti tudi na podlagi tega uradnega zaznamka resnično sumili K. storitve očitanega mu kaznivega dejanja, saj bi naj prav ta uradni zaznamek dokazoval njegovo druženje z osebami, ki se ukvarjajo s preprodajo orožja in drog, skupaj s F. S. pa naj bi imela v R. S. nočni klub, kjer naj bi organizirala mrežo preprodajalcev droge in orožja, pred tem pa naj bi na območju UNZ tudi preizkušala strelno orožje. Razloge za sum, ki naj bi zadoščali za izvedbo hišne preiskave 8. 4. 1997 pa prvo sodišče ni utemeljevalo z vsebino navedenega uradnega zaznamka, kot pritožba že sama ugotavlja, temveč zgolj z vsebino zaprosila UNZ UKS Celje z dne 8. 4. 1997. Zato v tem delu ni podana bistvena kršitev določb postopka (11. točka prvega odstavka člena 371 ZKP). Trditev obeh pritožb, da preiskovalna sodnica v času izdaje odredbe za izvedbo hišne preiskave dne 8. 4. 1997 z navedenim uradnim zaznamkom ni razpolagala pa je točna, vendar pa za presojo nosilnega vprašanja v predmetnem postopku o tem ali je bila sodna odredba o hišni preiskavi z dne 8. 4. 1997 zadostno obrazložena, zaradi česar bi bilo potrebno dokaze, pridobljene pri teh hišni preiskavi kot nedovoljene iz spisa izločiti, ni ključna.

8Obe pritožbi problematizirata predvsem zaključke prvega sodišča v izpodbijanem sklepu o tem, da Ustava za poseg v stanovanjsko zasebnost v členu 36 ne določa posebnega dokaznega standarda, pač pa le odločbo sodišča in prisotnost obeh prič, poseben dokazni standard za izvedbo hišne preiskave pa po oceni prvega sodišča ni bil določen niti v takrat veljavni določbi prvega odstavka člena 214 ZKP, zato je bil poseg v zasebnost stanovanja dopusten že ob obstoju razlogov za sum, kar je adekvatno tudi pogojem za ukrepanje policije v zvezi z odkrivanjem kaznivih dejanj (člen 148 ZKP). Izhajajoč iz takšnega nepravilnega razumevanja prvega sodišča je po oceni obeh pritožb sprejeta odločitev v izpodbijanem sklepu, da je bila odredba za hišno preiskavo z dne 8. 4. 1997, ki je bila ne le izredno pomanjkljivo obrazložena, temveč tudi glede dokaznega standarda neobrazložena (prazna) in ki tudi skupaj s predlogom UNZ UKS Celje z dne 8. 4. 1997 ni omogočala razlage za sklep o obstoju utemeljenih razlogov za sum, nezakonita in tudi v nasprotju z obstoječo ustavnopravno sodno prakso. V tej zvezi obe pritožbi opozarjata na pomen dopustnosti omejitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin z represivnimi ukrepi z vidika sprememb določb ZKP v času po letu 1997 in vse do sprejetja novele ZKP- F(1), ki je uzakonila obstoj utemeljenih razlogov za sum tudi v smeri odrejanja hišne preiskave in v tem svojstvu opozarjata tudi na ključna jedra odločitev US RS in VS RS(2), ki so bile povod za navedene zakonske spremembe ZKP v smeri uveljavlja dopustnega dokaznega standarda za izvedbo hišne preiskave, to je utemeljenih razlogov za sum, ki je določen kot minimalni dokazni standard tudi v obstoječi zakonodaji. S takimi pritožbenimi navedbami se je strinjati.

9Hišna preiskava je v zakonu uvrščena med preiskovalna dejanja v XVIII. poglavju ZKP. Procesna ureditev v tem poglavju pa določa dokazna pravila oziroma prepovedi in zapovedi kot pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko hišna preiskava prestavlja dovoljen dokaz v postopku. Ni dvoma o tem, da hišna preiskava vedno pomeni poseg v posameznikovo ustavno varovano pravico do zasebnosti, ne glede na to, v kateri fazi postopka se opravi(3), in da sme država poseči v posameznikovo zasebnost le takrat, ko so izpolnjeni za to v Ustavi in v zakonu (ZKP) določeni pogoji. Kot ključni pogoj, ki mora biti vedno izpolnjen, da se lahko opravi hišna preiskava pa je ustrezno izkazana obrazložena stopnja verjetnosti, da je posameznik storil določeno kaznivo dejanje, ki pa se je v času od odreditve hišne preiskave 8. 4. 1997 pa do odločitve prvega sodišča tako, kot je to že pojasnilo prvostopno sodišče in kot pravilno povzemata tudi obe pritožbi glede izkazane stopnje verjetnosti v zakonodaji spreminjala. Z novelo ZKP-E(4) je bil v določbi prvega odstavka člena 214 ZKP določen dokazni standard utemeljenega suma, nato pa je z novelo ZKP-F(1) bil ta dokazni standard znižan na stopnjo utemeljenih razlogov za sum, kar velja še danes. Določba člena 35 Ustave zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti in njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, člen 36 Ustave pa vsebuje še specialno določbo, ki posebej varuje nedotakljivost stanovanja oziroma prostorski vidik zasebnosti.(5) Odreditev in posledično izvedba hišne preiskave pomeni odločitev o posegu v posameznikovo pravico do nedotakljivosti stanovanja, to je o posegu v njegovo pravico do prostorske zasebnosti in v skladu z obstoječo določbo prvega odstavka člena 214 ZKP se sme preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb opraviti le takrat, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in da je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali pa se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja in predmeti, pomembni za kazenski postopek. V določbi člena 219 ZKP pa je izrecno predpisano, da sodišče svoje odločbe ne sme opreti na dokaze, najdene pri hišni preiskavi, če je bila ta opravljena brez pisne odredbe sodišča ali brez oseb, ki morajo biti navzoče pri preiskavi (prvi in tretji odstavek 216 ZKP) ali pa, če je bila preiskava opravljena v nasprotju z določbami prvega, tretjega in četrtega odstavka člena 218 ZKP.

10Sodišče, ki odloča o podanem predlogu za izločitev dokazov, presoja zakonitost izvedbe posamičnega dokaza po tistih procesnih predpisih, ki veljajo v času odločanja o zakonitosti tako izvedenega dokaza. Po povedanem je po prepričanju pritožbenega sodišča vprašanje vsebinske presoje zakonitosti in dopustnosti odredbe za hišno preiskavo v smeri (ne)obrazloženosti sporne odredbe za hišno preiskavo z dne 8. 4. 1997 procesnega značaja, izhajajoč pri tem iz določbe prvega odstavka člena 215 ZKP, ki za odreditev hišne preiskave uzakonja procesni standard obrazloženosti tako izdane odredbe glede obstoja potrebnega dokaznega standarda verjetnosti (določba prvega odstavka člena 214 ZKP). V tej smeri imata obe pritožbi prav, ko opozarjata na pravilno razumevanje odločbe VS RS I Ips 17128/2010-78 z dne 31. 1. 2013 glede potrebne obrazloženosti odredbe za hišno preiskavo. Iz te odločitve jasno izhaja, da že pomanjkljiva obrazložitev odredbe za hišno preiskavo pomeni brez dvoma kršitev določbe prvega odstavka člena 215 ZKP, medtem, ko se sodna odločba na dokaze, pridobljene s tako pomanjkljivo obrazloženo odredbo ne bi smela opreti le v tistem primeru, če se zaradi pomanjkljive obrazložitve odredbe in predloga in priloženih dokumentov ne bi dalo sklepati o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Iz povedanega sledi, da je obrazloženost odredbe za hišno preiskavo zapovedana in so jo sodišča dolžna pri izdaji odredb za hišno preiskavo tudi spoštovati in odredbe obrazložiti zlasti glede obstoja dokaznega standarda verjetnosti, čeprav sama obličnost odredbe za hišno preiskavo v ZKP ni tako izrecno predpisana, kot je to v primeru obrazloženosti obtožnice in sodbe.(6) Zaradi obstoječe sodne prakse v času izdaje izpodbijanega sklepa v smeri toleriranja šibkih obrazložitev odredb za hišno preiskav pa se je prvo sodišče z vprašanjem obstoja dopustnega dokaznega standarda, o obstoju katerega je v času odločanja bilo mogoče sklepati tudi v povezavi s pobudo in priloženim gradivom UNZ UKS Celje z dne 8. 4. 1997 pričakovano ukvarjalo, čeprav je v razlogih izpodbijanega sklepa, kar utemeljeno grajata obe pritožbi, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nepravilno zaključilo, da je v času odreditve sporne hišne preiskave zadostoval že najnižji standard, to je razlogi za sum, saj sicer v nadaljevanju, kot opozarjata obe pritožbi, zakonodajalec (odločitve US, noveli ZKP- E in F) ne bi sledil višanju dokaznega standarda za posege v zasebnost do utemeljenih razlogov za sum, kar velja še danes. Prav tako ni mogoče pritrditi razlogom izpodbijanem sklepu o tem, da zato, ker Ustava v času odreditve sporne odredbe za hišno preiskavo ni določala posebnega standarda, poseben dokazni standard pa ni bil določen niti v določbi prvega odstavka člena 214 ZKP, je bil poseg v zasebnost dopusten že ob obstoju razlogov za sum. Ustava standarda res ni določala, je pa v tej smeri napotila na zakon (ZKP), ki pa takrat (glede na kasnejše spremembe) tega področja ni ustrezno uredil. V zvezi s tem je opozoriti, da je zakonodajalec iz tega razloga že z novelo ZKP, ki je stopila v veljavo 23. 1. 1999 uvedel nov pravni standard utemeljeni razlogi za sum kot pogoj za odreditev ukrepov po členu 150 ZKP(7), čemur sta nato v tej smeri noveli ZKP-E in F.

11Po izdaji izpodbijanega sklepa pa je Ustavno sodišče RS z odločbo Up-1006/13-20 z dne 9. 6. 2016 znova presojalo pomen obrazloženosti sodne odredbe za hišno preiskavo, ki pomeni hud poseg v zasebnost posameznika in služi temu, da se lahko naknadno preveri, ali je bil poseg v pravico posameznika do nedotakljivosti stanovanja zakonit in v skladu s členoma 35 in 36 Ustave, ki varuje posameznikovo intimo. V navedeni odločbi je US najprej pojasnilo dotlej uveljavljeno stališče v svoji odločbi Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008(8), na kateri temelji tudi večkrat v obeh pritožbah izpostavljena odločitev VS RS I Ips 17128/2010-78 z dne 31. 1. 2013 in na kateri je svojo odločitev gradilo tudi prvostopno sodišče. Pri tem je znova opozorilo na pomen obrazložitve odredb za hišno preiskavo in na (ne)dopustno odstopanje pri šibkih obrazložitvah glede ugotavljanja ustreznega dokaznega standarda. Ob upoštevanju aktualne prakse in stališč ESČP pa je takšno prvotno stališče iz navedene odločbe spremenilo. Slednje je obrazložilo s poudarkom na brezpogojni obrazloženosti odredbe za hišno preiskavo, kar zadeva obstoj potrebnega dokaznega standarda verjetnosti, kjer ni dovolj zgolj sklicevanje na predlog tožilca in policije, temveč je potrebno razloge, na podlagi katerih se hišna preiskava odreja konkretizirati določno že v sami odredbi za hišno preiskavo, torej takšne razloge tudi obrazložiti, to pa je potrebno storiti še pred posegom v zasebnost posameznika in to v taki meri, da obrazloženi razlogi razumnega človeka prepričajo o obstoju pogojev iz določbe prvega odstavka člena 214 ZKP, torej o obstoju utemeljenih razlogov za sum. Le taka obrazložitev odredbe za hišno preiskavo pa sodišču omogoča učinkovito (instančno) kontrolo. Naknadno utemeljevanje, da so bili pogoji za odreditev hišne preiskave izpolnjeni, pa ne zadošča za varovalo pred morebitnimi zlorabami.

12Pravilno razumevanje navedene najnovejše odločitve US je po prepričanju pritožbenega sodišča v netoleriranju neobrazloženosti odredb za hišno preiskavo glede obstoja dopustnega dokaznega standarda, saj gre za poseg v zasebnost posameznika. Povzeto stališče US je bilo sprejeto šele po odločitvi prvega sodišča, zato ga le - to pri presoji zakonitosti odredbe za hišno preiskavo še ni moglo upoštevati. Ker pa navedeno stališče brez dvoma jasneje določa minimalne standarde in pogoje za presojo zakonitosti dokazov v zvezi s posegi v posameznikovo zasebnost, je tudi za presojo v konkretni kazenski zadevi ključnega pomena. Zato je bilo potrebno posledično pritrditi pritožbama, da je procesno dejansko stanje v smeri (ne)obrazloženosti odredbe za hišno preiskavo z dne 8. 4. 1997 zaradi povzetega stališča US RS ugotovljeno nepopolno, zaradi česar je bilo potrebno pritožbama ugoditi in odločitev prvostopnega sodišča razveljaviti (določba tretjega odstavka člena 402 ZKP) ter vrniti zadevo prvostopnemu sodišču v ponovljen postopek.

13V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče ob temeljiti proučitvi odločitve US RS v odločbi Up-1006/13-20 z dne 9. 6. 2016 znova izhajati iz določbe prvega odstavka člena 215 ZKP, ki uzakonja obrazloženost odredbe za hišno preiskavo, kar je veljalo tudi v času izdane odredbe hišne preiskave 8. 4. 1997(9) in v tej smeri tako, kot utemeljeno izpostavljata obe pritožbi, znova presojati, ali izdana odredba o hišni preiskavi, opr. št. I Kpd 165/97 z dne 8. 4. 1997, ki se je opravila na naslovu G., last M. K. in v garsonjeri na naslovu Ulica ..., last A. K. ter osebnega vozila, last M. K., katerega je takrat uporabljal A. K. in drugih vozil, ki so se v času hišne nahajali na dvorišču stanovanjske hiše G. in iz katerega v obrazložitvi izhaja, da je takratni osumljenec A. K. bil osumljen kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi (določba prvega odstavka člena 310/I KZ) in da iz podatkov, ki jih je posredoval Urad kriminalistične službe izhaja, da se bo v navedenih prostorih našlo strelne orožje in strelivo, zadosti zahtevanih pogojem za izvedbo hišne preiskave v smeri zapovedane obrazloženosti odredbe za hišno preiskavo tako, kot izhaja iz najnovejšega stališča US RS, ki za zakonitost odrejene in izvedene hišne preiskave brez dvoma terja ustrezno obrazložitev izdane odredbe za hišno preiskavo v smeri obstoja ustreznega dokaznega standarda, ki je pogoj za poseg v posameznikovo zasebnost. Le tako poglobljen pristop k proučitvi sporne odredbe za hišno preiskavo z dne 8. 4. 1997 bo lahko podlaga za vnovično odločitev o tem, ali je zahteva obrambe po izločitvi dokazov, zaseženih pri tej hišni preiskavi, utemeljena.

-----

Op. št. (1): UL RS, št. 43/2004.

Op. št. (2): Odločba US RS, št. 296/02 z dne 20. 5. 2004, odločba US RS, opr. št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997.

Op. št. (3): Sodba VS RS, opr. št. I Ips 214/1997 z dne 28. 11. 2002.

Op. št. (4): UL RS, št. 56/2003.

Op. št. (5): Odločba US RS, opr. št. Up-1006/13-20 z dne 9. 6. 2016 (UL RS, št. 51/2016).

Op. št. (6): Primerjaj sodba VS RS, opr. št. I Ips 17128/2010 z dne 31. 1. 2013.

Op. št. (7): UL RS, št. 72/98.

Op. št. (8): UL RS, št. 37/2008.

Op. št. (9): ZKP - čistopis UL RS, št. 39-2529/1996 z dne 26. 7. 1996.