VSL sodba I Cpg 547/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 4. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti 3.006,88 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstojita terjatvi tožeče stranke do tožene stranke za znesek 14.114,25 USD ter za znesek 496,63 USD, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka) in da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke za znesek 940,00 EUR (2. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 16498/2010 z dne 22. 11. 2010 je obdržalo v veljavi v delu, po katerem mora tožena stranka tožeči plačati v 1. točki izreka navedeni terjatvi in izvršilne stroške v višini 180,50 EUR (3. točka izreka). Toženi stranki je v plačilo naložilo tudi 3.054,60 EUR tožnikovih nadaljnjih pravdnih stroškov (4. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da ugotovi nepristojnost slovenskega sodišča ali nepristojnost Okrajnega sodišča v Kamniku ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Povsem napačno je stališče tožene stranke o tem, kaj pomeni razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ni namreč res, da se s tem začne popolnoma nov postopek, ki s prvotnim nima nobene veze in v katerem je treba ponovno opraviti vsa procesna dejanja (vključno npr. z vložitvijo tožbe in ponovno izvedbo vseh dokazov). Napotke o tem, kaj mora sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku storiti, mora slednjemu dati višje sodišče, v sklepu s katerim razveljavi njegovo odločbo. Sodišče prve stopnje pa mora nato dane napotke upoštevati – opraviti mora pravdna dejanja, ki jih nalaga razveljavitveni sklep in obravnavati vprašanja, na katera ta sklep opozarja (prvi odstavek 362. člena ZPP).(1) V predmetnem postopku iz razveljavitvenega sklepa izhaja, da je višje sodišče ocenilo, da je bila prvotna sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v izreku ni vsebovala odločitve o pobotnem ugovoru tožene stranke. Takšno napako je sodišče prve stopnje odpravilo. Drugih navodil mu višje sodišče ni dalo, zato mu drugih dejanj ni bilo treba izvajati.

6Iz navedenega izhaja, da prvotni postopek in postopek ponovnega odločanja predstavljata celoto – torej en sam postopek. V obravnavanem primeru to pomeni, da se je predmetni postopek (četudi gre za ponovljeni postopek) začel z vložitvijo predloga za izvršbo, s strani tožeče stranke, dne 18. 11. 2010. Uredba 1215/2012, na katero se sklicuje pritožba, v 66. členu jasno določa, da se uporablja le v sodnih postopkih, ki so bili začeti na dan 10. januarja 2015 ali kasneje. V obravnavanem postopku zato ni uporabljiva in je pritožbeno sklicevanje nanjo brezpredmetno. Kot je že ob prvem odločanju v predmetni zadevi pojasnilo Višje sodišče v Kopru, je treba v tem sporu uporabiti Uredbo št. 44/2001 (Bruseljska uredba), po kateri je temeljna okoliščina za opredelitev pristojnosti sodišča prebivališče (oziroma sedež) toženca (2. v povezavi s 60. členom uredbe). V obravnavanem primeru je sedež tožene stranke v Republiki Sloveniji, zato je podana tudi pristojnost slovenskih sodišč.

7Iz istih razlogov tožena stranka ne more uspeti niti z argumentom, da se odredba predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katero je bil predmetni spor odstopljen v reševanje Okrajnemu sodišču v Kamniku, ne nanaša na odločanje v ponovljenem postopku. Ker gre še vedno za isti postopek, še vedno velja tudi omenjena odredba. Po prvem odstavku 163. člena Sodnega reda pa se razveljavljene zadeve vračajo v odločanje sodniku, ki mu je bila v reševanje dodeljena prva zadeva. To lahko prepreči le pritožbeno sodišče, s tem da v razveljavitvenem sklepu odredi, da se glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom (356. člen ZPP). Ker v predmetni zadevi takšne odredbe ni bilo, je v ponovljenem postopku povsem pravilno ponovno odločala ista sodnica, kot v prvotnem.

8Čeprav je sodišče prve stopnje prvi narok v ponovljenem postopku izvedlo v nenavzočnosti tožene stranke, njene procesne pravice niso bile kršene. Četudi bi namreč razloge, ki jih navaja tožena stranka lahko ocenili za takšne, ki bi sodišču prve stopnje omogočali, da narok (ponovno) prestavi, je s tem, ko navedenega ni storilo, lahko storilo le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivala. Prvi razlog za to je dejstvo, da sodišče prve stopnje tudi v ponovljenih postopkih praviloma odloča na podlagi dejstev in dokazov, ki so bili podani do konca prvega naroka v prvotnem postopku. Nova dejstva lahko stranke navajajo le, če do tedaj tega brez svoje krivde niso mogle storiti (drugi odstavek 362. člena ZPP). Glede na to, da tožena stranka ne zatrjuje, da bi na naroku podala takšne navedbe, njena pravica do izjave ni mogla biti kršena. Nadalje sta bili obe pravdni stranki vabljeni le na narok, ne pa tudi na zaslišanje. Že iz tega je jasno, da sodišče prve stopnje strank ni imelo namena zasliševati. Ker tega tudi v resnici ni storilo, toženi stranki z izostankom ni bila kršena niti pravica do zaslišanja niti pravica do postavljanja vprašanj nasprotni stranki. Dodati velja, da se je tožena stranka tekom celotnega postopka ob razpisu narokov večkrat v zadnjem trenutku opravičila in se vedno sklicevala na iste okoliščine izostanka (življenje na Švedskem in zdravljenje sina). Iz tega je mogoče zaključiti, da se tožena stranka dlje časa ni mogla udeleževati narokov. Njeni interesi pa bi bili prav lahko ustrezno varovani tudi na način, da bi imenovala pooblaščenca. Iz podatkov v spisu izhaja, da je to tudi storila in je v času spornega naroka imela pooblaščenca, ki pa se tega (brez opravičila) ni udeležil. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo povsem pravilno, ko je zadnji narok v predmetni zadevi izvedlo kljub odsotnosti tožene stranke.

9Neutemeljeni so tudi očitki, da tožena stranka tožeči ni dolžna povrniti stroškov, nastalih s sodelovanjem sodnega tolmača na naroku, ki se ga tožena stranka ni udeležila in zato ni mogla koristiti njegovih storitev. Stroški sodnega tolmača so potrebni pravdni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, do katerih je skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP stranka, ki v pravdi v celoti uspe, tudi v celoti upravičena. Dejstvo, da se tožena stranka ni udeležila naroka, na katerem je bil sodni tolmač prisoten, na navedeno nima nikakršnega vpliva.

10Prav tako je napačno stališče, da tožeča stranka ne more biti upravičena do povračila stroškov odgovora na prvo pritožbo tožeče stranke, saj je bilo tej v celoti ugodeno. O pravdnih stroških se odloča glede na končni uspeh stranke v postopku (in ne na delni/začasen uspeh, ki ga lahko doseže s posamično pritožbo). Četudi je tožena stranka s prvo pritožbo uspela in je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, je bila nova odločitev sodišča prve stopnje zanjo spet neugodna – tožbenemu zahtevku je bilo v celoti ugodeno, njen pobotni ugovor pa je bil zavrnjen.(2) Ker je torej tožeča stranka v sporu v celoti uspela, ji mora tožena stranka povrniti tudi celotne (potrebne in priglašene) stroške postopka. To pomeni, da je v zvezi s stroški odgovora na prvo pritožbo treba presojati, ali je bil le-ta potreben. V obravnavanem primeru je tožeča stranka v njem (med drugim) odgovorila na v pritožbi prvič podane ugovore v zvezi z nepristojnostjo slovenskega sodišča in nepristojnostjo Okrajnega sodišča v Kamniku, do česar je nedvomno bila upravičena. Čeprav je bilo iz procesnih razlogov pritožbi ugodeno, višje sodišče tako ocenjuje, da je odgovor bil potreben, tožena stranka pa mora zato tožeči povrniti stroške, ki so ji z njim nastali.

11Pravilno pa je pritožbeno opozorilo, da se tožeči stranki priznajo le potrebni pravdni stroški. Ti obsegajo nagrado za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) v višini 409,50 EUR, zmanjšani za nagrado za vložitev predloga za izvršbo (ki jo je tožeča stranka priglasila v predlogu za izvršbo in skladno z ZOdvT znaša 94,50 EUR) – torej 315,00 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 378,00 EUR, materialne stroške v višini 20,00 EUR (po tar. št. 6002 – stroškov po tar. št. 6000 pa tožeča stranka po presoji pritožbenega sodišča ni izkazala), kilometrino v višini 428,46 EUR ter stroške odgovora na prvo pritožbo tožene stranke v višini 346,50 EUR, vse z 22% DDV, kar znese 1.815,31 EUR. Poleg tega je tožeči stranki priznalo priglašene stroške za prevode listin v višini 721,29 EUR, stroške tolmača v višini 131,28 EUR ter doplačilo sodne takse v višini 339,00 EUR. Potrebni nadaljnji pravdni stroški tožeče stranke tako znašajo 3.006,88 EUR.

12Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 4. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (355. člen ZPP). V preostalem delu je, glede na dejstvo da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, našlo pa ni niti kršitev na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13Tožena stranka je tako s pritožbo uspela le v minimalnem delu, glede odločitve o pritožbenih stroških. Ob smiselni uporabi tretjega odstavka 154. člena ZPP je zato višje sodišče odločilo, da mora sama kriti svoje pritožbene stroške.

-------------

Op. št. (1): Povzeto po J. Zobec in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 500.

Op. št. (2): Dodati velja, da je bil uspeh tožene stranke s prvo pritožbo dejansko zgolj navidezen – sodba sodišča prve stopnje je bila razveljavljena, ker je slednje v obrazložitvi sicer pojasnilo, da pobotni ugovor ni utemeljen, ni pa temu ustrezno oblikovalo izreka sodbe. V ponovljenem postopku je to storilo in pobotni ugovor zavrnilo, kar je za toženo stranko nedvomno manj ugodno, saj bo sedaj odločitev o neobstoju njene terjatve postala pravnomočna.