VSM sklep I Cpg 294/2016

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo ugovor mednarodne pristojnosti, ki ga je podala tožena stranka (v nadaljevanju toženka). Svojo odločitev je uprlo na Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih ter gospodarskih zadevah, v nadaljevanju Uredba (Ur. l. Evropske unije z dne 20. 12. 2012).

2Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Poudarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo pomen določb Evropskega prava (Uredbe). Glede na pomanjkljive tožbene navedbe je zmotno presodilo, da naj bi bil očitani škodni dogodek v najtesnejši zvezi z R Slovenijo, pri čemer je v izpodbijanem sklepu o tem podalo pavšalno obrazložitev. Pritožnica se sklicuje na drugi odstavek 17. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in dodaja, da se pri odločanju o ugovoru pristojnosti upoštevajo le navedbe v tožbi in dejstva, ki so sodišču znana. Toženka je že v odgovoru na tožbo opozorila, da so navedbe o zatrjevani škodi pavšalne (nesubstancirane). Iz tožbenih navedb ni razvidno, kaj predstavlja dejanski stan, ki bi naj bil v povezavi z zatrjevano škodo. Stroški, katerih povrnitev zahteva tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica), so lahko tudi takšni, ki s poplavami iz leta 2012 nimajo nobene zveze. Pritožnica se sklicuje na 2. točko 7. člena Uredbe, ki govori o „kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ in dodaja, da se po ustaljeni praksi Sodišča Evropske unije kraj škodnega dogodka nanaša tako na kraj vzročnega dejanja kot tudi na kraj, v katerem je škoda nastala, pri čemer iz preskopih tožbenih navedb ni razbrati, ali naj bi tožnici na zatrjevanih dobrinah nastala neposredna ali (le) posredna škoda.

- Toženka izpostavlja točko 8 obrazložitve sklepa in dodaja, da v zvezi z razlago pojma neposredne škode izpodbijani sklep ne vsebuje ustrezne obrazložitve. Takšne odločbe ni mogoče preizkusiti, stranki pa je na ta način kršena pravica do izjave v postopku. V nakazani smeri se pritožnica sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča RS in na kršitev 22. člena Ustave RS. Toženka je argumentirano pojasnila, da iz prakse sodišča EU izhaja, da se temeljno pravilo pri razlagi „kraja škodnega dogodka“ v zvezi s vprašanjem pristojnosti, nanaša na vprašanje neposredne, ne pa tudi posredne škode. To velja tako za Uredbo, ki jo je sodišče uporabilo v obravnavani zadevi, kot tudi za uredbo (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in sveta z dne 11. 7. 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (v nadaljevanju Rim II). Vprašanje, ali je tožnici nastala posredna ali neposredna škoda, je bistveno za presojo, ali obstoji navezna okoliščina, ki utemeljuje mednarodno pristojnost slovenskih sodišč. Zaradi skopih tožbenih navedb sodišče prve stopnje na to vprašanje sploh ni moglo odgovoriti, pavšalno obrazložitev si je enostavno izmislilo. Ker odločba nima ustreznih razlogov, je podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

- Pritožnica se sklicuje (tudi) na t.i. „forum shopping“, ki ga pravo Evropske unije prepoveduje. V nasprotju z načelom pravne varnosti in namenom pravilnega delovanja notranjega trga je namreč spodbujanje strank k prenosu sodnih postopkov iz ene države članice v drugo z namenom doseči ugodnejši pravni položaj. Enako velja za ravnanje sodišča, ki takšnim dejanjem stranke nudi pravno varstvo. Tožnica v tožbi zatrjuje le nastanek škode na določenih nepremičninah, kar še ne pomeni, da na kakršenkoli način zatrjuje nastanek neposredne škode.

- Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da ni podana mednarodna pristojnost sodišča R Slovenije za odločanje v zadevi, tožbo pa zavrže. O stroških postopka naj odloči v korist toženke.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo (izrecno zatrjevane) procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in (smiselno zatrjevane) procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Podana tudi ni nobena druga procesna kršitev, ki jo mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.

5Sodišče prve stopnje je v grajani točki 8 obrazložitve povzelo sicer skope tožbene navedbe (priloženi so tudi dokazi), iz katerih izhaja, da naj bi tožnici zaradi protipravnega ravnanja toženke, povezanega s poplavami v novembru 2012 nastala premoženjska škoda (škoda na gradbenoinženirskih objektih, povezana s čiščenjem naplavin, odvozom na deponijo, nasipom poškodovane voziščne konstrukcije s tamponskim materialom, grobim profiliranjem in valjanjem, čiščenjem propustov in vložnih jaškov, strojno in ročno na različnih lokacijah v občini S.o.D.). Zatrjevan je torej nastanek premoženjske škode (zmanjšanje premoženja), ki naj bi bil (neposredna) posledica poplav in z njimi povezanega protipravnega ravnanja toženke. Takšne tožbene navedbe, ki so v zadostni meri konkretizirane, je sodišče prve stopnje povzelo in na njihovi podlagi utemeljeno zaključilo, da tožnica zatrjuje nastanek neposredne škode. Nasprotne ugovore toženke, da iz zatrjevanj tožnice ni mogoče razbrati, ali zahteva povrnitev posredne ali neposredne škode, je pravilno zavrnilo. Razlogi odločbe v tem delu so sicer nekoliko skopi, a iz njih vendarle izhaja, da tožnica zahteva povrnitev njej (lastne) nastale premoženjske škode, tako da je izpodbijano odločbo objektivno mogoče preizkusiti. To pa pomeni, da ni podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.

6Drži tudi ne pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje z argumenti toženke ni seznanilo, da jih ni obravnavalo in da iz izpodbijane odločbe ni moč razbrati, zakaj se je tako odločilo. Kot je že bilo navedeno, tožnica zahteva povrnitev njej (lastne) nastale premoženjske škode, ki naj bi bila (neposredna) posledica zatrjevanega protipravnega ravnanja toženke, tako da dodatna argumentacija v zvezi z ugovori toženke (kakšnimi, je že bilo navedeno), niti ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje torej ni ravnalo nezakonito (toženki je v postopku zagotovilo enako varstvo pravic) in ni storilo procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Kršilo tudi ni toženkinega z ustavo zagotovljenega enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

7Sodišče prve stopnje je glede na vsebino Uredbe (Poglavje II, Pristojnost, Oddelek 1, Splošne določbe) v točki 7 obrazložitve pravilno ugotovilo, da so lahko (ne glede na vsebino prvega odstavka 4. člena)(1) v skladu s 5. členom Uredbe osebe s stalnim prebivališčem v državi članici, tožene (tudi) pred sodišči druge države članice, in sicer na podlagi pravil iz Oddelkov 2 do 7 tega poglavja. Med drugim tudi v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka (drugi odstavek 7. člena Oddelka 2, Posebna pristojnost). Pojasnilo je tudi, da besedna zveza „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“, krije tako pristojnost kraja, kjer je nastal škodni dogodek kot tudi kraja, kjer je nastala škoda, tako da lahko tožeča stranka izbira pristojnost sodišča tako ene kot tudi druge države članice, če kraja nista v isti državi članici.

8Kot je že bilo navedeno in kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožnica v obravnavani zadevi zatrjuje nastanek (neposredne) škode na njenem premoženju, kraj oziroma območje tako zatrjevane škode (Občini S.o.D.) pa je po veljavni zakonodaji EU in praksi Sodišča EU, na katero se sklicuje tudi toženka, upoštevna navezna okoliščina za določitev pristojnosti sodišča v sporih z mednarodnim elementom.

9Ker je sodišče prve stopnje ugovor mednarodne (ne)pristojnosti Okrožnega sodišča na pravilno zavrnilo, pritožbi toženke ni mogoče ugoditi. Odločitev o zavrnitvi pritožbe in potrditvi izpodbijanega sklepa temelji na 2. točki 365. člena ZPP.

10Ker toženka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1) Ob upoštevanju določb te Uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.