VSL sklep Cpg 418/95

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Povprečna taksa v postopku prisilne poravnave, ki jo je dolžan plačati dolžnik, znaša 33,015.352,00 SIT."

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odmerilo povprečno takso v postopku prisilne poravnave, ki jo je dolžan plačati dolžnik, v znesku 36,335.224,00 SIT.

Proti temu sklepu se je (v skladu z 2. odst. 30. čl. Zakona o sodnih taksah) pritožil taksni zavezanec. Predlagal je, da naslovno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek. Pri tem ni priglasil pritožbenih stroškov.

Taksni zavezanec (pritožnik) je pri Ministrstvu za finance Republike Slovenije vložil tudi prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks. Zato je (podrejeno) predlagal pritožbenemu sodišču, da odločanje o pritožbi odloži za čas, dokler ne bo odločeno o omenjeni prošnji oz. dokler ne bodo sprejete spremembe ZST, ki naj bi limitirale zgornjo mejo sodnih taks.

Pritožba je delno utemeljena.

1ZST v pojasnilu b) k tarifni št. 20 Taksne tarife določa, da povprečno takso za prisilno poravnavo plača tisti, v katerega korist je potrjena prisilna poravnava.

Ker je najpomembnejši pravni učinek vsake potrjene prisilne poravnave (tako tudi prisilne poravnave nad dolžnikom P. znižanje in odložitev izpolnitve dolžnikovih obveznosti (1. odst. 63. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji: Ur.l. RS št. 67/93), je očitno, da je prisilna poravnava potrjena v korist dolžnika. Torej je dolžnik prisilne poravnave tisti, ki je (kot taksni zavezanec) dolžan plačati povprečno takso za prisilno poravnavo.

Do takšnega odgovora (na vprašanje, kdo je taksni zavezanec za plačilo povprečne takse v prisilni poravnavi) se pride tudi ob upoštevanju splošnih določb ZST. Z ZST predpisane takse mora namreč plačati tisti, ki je predlagal uvedbo postopka (1. odst. 3. čl. ZST).

Tako mora povprečno takso za prisilno poravnavo plačati dolžnik - predlagatelj uvedbe postopka prisilne poravnave (2. odst. 90. čl. v zvezi z 71. čl. ZPPSL).

2ZST v 2. tč. tarif. št. 20 Taksne tarife določa, da se povprečna taksa v postopku prisilne poravnave plača od seštevka zneskov, s katerimi je bila dosežena prisilna poravnava, in sicer v višini 1 %.

Sodišče druge stopnje si navedeno zakonsko določbo razlaga tako, da je prisilna poravnava dosežena s seštevkom zneskov znižanih (ne pa ugotovljenih) terjatev. Ugotovljene terjatve se namreč v skladu s pogoji prisilne poravnave (potrjenim odstotkom poplačila) izplačajo v zmanjšanih zneskih. Seštevek tako zmanjšanih zneskov pa predstavlja seštevek zneskov, s katerimi je bila dosežena prisilna poravnava.

Dolžnikova obveznost plačati znesek, ki presega v prisilni poravnavi določeni odstotek, kot naturalna obveznost sicer še vedno obstaja, vendar s tem zneskom ni bila dosežena prisilna poravnava.

3Ena od pravnih posledic začetka postopka prisilne poravnave je tudi ta, da vse dolžnikove obveznosti postanejo denarne obveznosti.

Vendar pa lahko posamezni upnik prostovoljno pristane na drugačno izplačilo, torej na nedenarno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Za takšno nedenarno izpolnitev pa gre pri konverziji denarnih terjatev upnikov v bodoče delnice (1. odst. 48. čl. ZPPSL).

Tudi seštevek zneskov tako konvertiranih terjatev pa predstavlja seštevek zneskov, s katerimi je bila dosežena prisilna poravnava; le s to razliko, da bo dolžnik upnikom namesto denarne terjatve (oz. v zameno za denarno terjatev) izročil svoje bodoče (še neizdane) delnice - pod pogojem, da bo prisilna poravnava potrjena (kar je v konkretnem primeru bila).

Prisilna poravnava je bila torej dosežena s seštevkom zneskov denarnih obveznosti, le da vse denarne obveznosti niso bile izpolnjene samo in v celoti v denarju, ampak tudi (delno) nedenarno (v skladu z obligacijskopravno pogodbo med upnikom in dolžnikom prisilne poravnave).

Podobno velja za reprogramirane terjatve, pri katerih je bila odložena izpolnitev dolžnikovih obveznosti.

4Sodišče prve stopnje je povprečno takso v znesku 36,335.224,00 SIT odmerilo od zneska 3,633.522.473,27 SIT, ki je razviden iz priloge (tabele) 1, ki je sestavni del sklepa z dne 26.10.1994, opr. št. St 42/94-26, s katerim je bila potrjena sklenjena prisilna poravnava.

V tabeli 1 so vsebovane konvertirane terjatve upnikov iz priloge 3 (v znesku 2,111.355.823,00 SIT), v tabeli 3/1 nekonvertirane terjatve upnikov za poplačilo (v znesku 393.253.574,00 SIT), v prilogi 4 reprogramirane terjatve upnikov (v znesku 299.093.878,00 SIT) in v prilogi 2 terjatve upnikov za poplačilo (v znesku 497.831.964,00 SIT). Vendar pa so terjatve upnikov za poplačilo v prilogi 2 navedene v znižanih zneskih, dočim so v tabeli 1 navedene (in upoštevane) v ugotovljenih zneskih.

Ker pa se (kot povedano) povprečna taksa v postopku prisilne poravnave plača od seštevka zneskov, s katerimi je bila dosežena prisilna poravnava, torej od seštevka znižanih, ne pa ugotovljenih terjatev, se pokaže, da je namesto seštevka 3,633.522.473,27 SIT pravilni seštevek za odmero povprečne takse 3,301.535.239,00 SIT.

Pravilna povprečna taksa pa ni 36,335.224,00 SIT (kot jo je z izpodbijanim sklepom ugotovilo prvostopno sodišče), ampak 33,015.352,00 SIT (kot jo je s predmetnim sklepom ugotovilo drugostopno sodišče).

5Zato je sodišče druge stopnje (ob smiselni uporabi 3. tč. 380. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 14. čl. Zakona o izvršilnem postopku) pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je s strani prvostopnega sodišča odmerjeno povprečno takso znižalo na 33,015.352,00 SIT.

6Navedeno takso je taksni zavezanec (dolžnik prisilne poravnave) dolžan plačati v nelimitiranem znesku, saj je sodišče prve stopnje povprečno takso odmerilo v skladu z veljavnim ZST; sodišče druge stopnje pa je ob reševanju pritožbe le preverilo, ali je sodišče prve stopnje takrat, ko je izdalo izpodbijano odločbo, pravilno uporabilo določbe ZST.

7Taksni zavezanec (dolžnik prisilne poravnave) je dolžan povprečno takso plačati, saj je odločba, s katero je bila potrjena sklenjena prisilna poravnava, dne 27.12.1994 postala pravnomočna (5. tč. 2. odst. 4. čl. ZST). Taksni zavezanec je s tem v zvezi (in v zvezi s pritožbo) sicer predlagal odložitev odločanja (do odločitve Ministrstva za finance o prošnji za oprostitev plačila sodnih taks), vendar takšen procesni institut v postopku izterjave neplačane takse (kot posebnem izvršilnem postopku) ni predviden. Zato je sodišče druge stopnje ocenilo, da gre pri podanem predlogu lahko kvečjemu za predlog za odlog izvršbe, o katerem pa odloča sodišče prve (ne pa druge) stopnje (63. in 66. čl. ZIP).

8Taksni zavezanec je pri Ministrstvu za finance dne 11.11.1994 vložil prvo, dne 17.2.1995 pa drugo (ponovno) prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks.

Odločitev sodišča prve in druge stopnje ni odvisna od navedene prošnje, zato sodišči nista čakali na njeno rešitev. Ne gre namreč za rešitev predhodnega vprašanja, niti za predlog za oprostitev plačila taks, ki bi bil naslovljen na sodišče (172. čl. ZPP).

Sicer pa bi o slednjem odločalo sodišče prve (in ne druge) stopnje (1. odst. 173. čl. ZPP) - pri čemer lahko (po dosedanjem stališču sodne prakse) oprostitev dosežejo le fizične, ne pa tudi pravne osebe.