VSL sklep Cpg 1674/93

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Upnik in dolžnik nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor dolžnika zoper začasno odredbo, s katero je sodišče prve stopnje v zavarovanje upnikove terjatve na vrnitev dveh akceptnih nalogov, SDK do pravnomočnosti odločbe o glavni stvari prepovedalo izplačilo po spornih akceptnih nalogih. Z istim sklepom je zavrnilo dolžnikov predlog, naj upnik položi varščino v višini 10.000.000,00 (v izreku pomotoma navedeno 100.000,00) SIT in njegov podredni predlog, naj v zavarovanje dolžnikove denarne terjatve na vrnitev posojila proti upniku le-temu prepove razpolaganje s sredstvi na žiro računu pri SDK do višine 10.000.000,00 SIT (kolikor znaša dolžnikova terjatev), SDK pa naloži, da ne izvrši upnikovih nalogov za plačilo s tega računa, dokler se na njem ne nateče navedeni znesek in to do pravnomočnosti rešitve pravde o vrnitvi posojila.

Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP. Navedel je, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo razlogov za zavrnitev predloga za varščino iz 2. odst 270. čl. ZIP. Verjetnost obstoja njegove terjatve je vsekakor izkazana, kar bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, če bi presodilo vprašanje pooblastila podpisnika cesijske pogodbe in če bi upoštevalo, da cedent odgovarja za izterljivost odstopljene terjatve. Predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev napadenega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ima popolnoma prav, ko razlaga, da je z akceptnim nalogom vedno zavarovano plačilo točno določene terjatve.

Ker je dolžnik dobil sporna akceptna naloga za zavarovanje plačila po cesijski pogodbi, ne more z njima uveljavljati plačila iz naslova vrnitve posojila. Ker je to storil, je prekršil naročilo (1. odst. 749. čl. ZOR), na podlagi katerega je dobil akceptna naloga. Zato je verjetna njegova terjatev na njuno vrnitev. Nevarnost, da bo ta terjatev brez začasne odredbe onemogočena, je seveda v tem, da bo sicer na podlagi akceptnih nalogov prišlo do plačila in ju upnik ne bo več mogel dobiti nazaj. Oba pogoja za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (vrnitve akceptnih nalogov) iz 1. odst. 267. čl. ZIP je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi pravilno odločilo.

Pritožnik ima prav, ko trdi, da v tej zadevi ni bilo predloga za varščino po 269. čl. ZIP, zato so razlogi izpodbijanega sklepa v tej smeri odveč. Nima prav, ko pravi, da je predlagal varščino po 1. odst. 270. čl. ZIP, ker tak predlog lahko postavi samo upnik. Ne glede na vse to pa je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je predlog za varščino, ki je lahko samo predlog po 2. odst. 270. čl. ZIP, zavrnilo (čeprav o tem napadeni sklep nima razlogov).

Okoliščine, ki jih je v podporo svojemu predlogu navedel dolžnik, namreč ne kažejo na nobeno nevarnost, da bi mu utegnila biti z začasno odredbo prizadeta taka škoda, zaradi katere bi bila potrebna varščina (primerjaj 1. in 2. odst. 270. čl. v zvezi s 1. odst. 274. čl. ZIP). Obstoj ali neobstoj terjatve na vrnitev akceptnih nalogov, danih za zavarovanje terjatve po cesijski pogodbi, nima nobene zveze z obstojem ali neobstojem dolžnikove terjatve na vrnitev posojila.

Zato okoliščine, zaradi katerih morda dolžnik ne bo mogel priti do posojenega denarja, ne morejo vplivati na odločitev o varščini za škodo zaradi začasne odredbe v zavarovanje terjatve na vrnitev akceptnih nalogov.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da dolžnik zaenkrat ni izkazal za verjetno, da obstoji njegova terjatev na vrnitev posojila.

Glede na dosedanja dejstva in dokaze je bolj verjetno, da je cesijska pogodba veljavna kot ne, o čemer bo dokončno odločeno šele z odločbo o glavni stvari, če bo o tem vprašanju tekla pravda. Na to kaže ravno okoliščina, da je ista oseba podpisala posojilno in cesijsko pogodbo, pa je posojilno pogodbo dolžnik očitno izpolnil, za cesijsko pa trdi, da sploh ni nastala in to seveda sedaj, ko je ugotovil, da najbrž na njeni podlagi ne bo dobil vrnitve posojila. Nima pa prav pritožba, ko pravi, da tudi v primeru veljavnosti cesijske pogodbe njena terjatev na vrnitev posojila obstoji, češ da upnik (cedent) odgovarja za izterljivost odstopljene terjatve. Za izterljivost terjatve namreč cedent odgovarja samo, če je to s pogodbo dogovorjeno (1. odst. 443. čl. ZOR), kar pa iz cesijske pogodbe (priloga spisa A2) ni razvidno.

Poleg tega pa dolžnik ni zatrdil nobenih konkretnih dejstev, ki bi kazala na obstoj nevarnosti, da bo upnik s svojim ravnanjem (odtujitvijo, skrivanjem ali drugačnim razpolaganjem s premoženjem) onemogočil ali precej otežil izterjavo dolžnikove terjatve, kar je po 1. odst. 265. čl. ZIP poleg verjetnosti obstoja terjatve drugi pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, zato je na podlagi določbe 2. točke 380. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP dolžnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

Na podlagi določbe 1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka.

Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato mora v skladu z določbo 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP nositi sam te svoje stroške.

Upnikovi stroški za odgovor na pritožbo pa niso potrebni, ker v pritožbenem postopku zoper sklep ni predpisano, da je treba pritožbo poslati nasprotni stranki v odgovor, zato do njihove povrnitve ni upravičen (primerjaj določbe 381. čl. in 1. odst. 155. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP).