VSL sklep Cpg 1229/95

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog upnika za izdajo začasne odredbe kot nedovoljenega. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je moč doseči odložitev izvršitve sodnih in upravnih odločb, kar s predlogom poskuša upnik, le z vložitvijo suspenzivnih pravnih sredstev. V konkretnem primeru ima upnik na voljo le predlog za odlog izvršbe.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navaja, da zaenkrat res nima nobene terjatve do dolžnika, ima pa dolžnik do njega neutemeljeno terjatev, ki jo lahko na podlagi določil Zakona o prometnem davku izvrši, ne da bi upravna odločba (dolžnika) postala pravnomočna ali dokončna. Sklicuje se na stališča pravnih teoretikov, da je začasna odredba tudi sredstvo zavarovanja bodočega prikrajšanja. V ZIP-u ni določb, po katerih bi bilo tako zavarovanje nedopustno.

Pritožba ni utemeljena.

Predlog upnika, da naj sodišče z začasno odredbo Agenciji RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje prepove izvršitev odločbe, ki jo je izdala dne 21.8.1995 in s katero je naložila upniku, da poravna razliko (15%) davka od prometa proizvodov v znesku 10.284.883,00 SIT z zamudnimi obrestmi, pomeni po svoji vsebini, ne glede na njegovo formulacijo, odlog upravne izvršbe.

Takšen odlog izvršbe pa ureja Zakon o agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Uradni list RS, št.

48/94) v 59. členu ("O odlogu izvršitve izvršljive odločbe odloča pooblaščena oseba, ki je izdala odločbo na prvi stopnji pod pogoji, določenimi z zakonom o splošnem upravnem postopku in zakonom o upravnem sporu."). Tega pravnega sredstva se je poslužil tudi upnik, vendar kot navaja, o njem še ni bilo odločeno.

Po določbi 2. odst. 1. člena Zakona o izvršilnem postopku se določbe ZIP-a ne uporabljajo, če je za izvršbo oziroma zavarovanje terjatve, o kateri se odloča v upravnem postopku, z zakonom določena pristojnost drugega organa. V zadevah inšpiciranja pravilnosti in zakonitosti obračunavanja in plačevanja prometnega davka je za izvršbo določen drug organ, to je Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je predlog upnika za izdajo začasne odredbe zavrglo.

V zvezi z navedbami upnika, češ da gre v predmetni zadevi za zavarovanje (verjetno preprečitev) "bodočega prikrajšanja" oziroma "ohranjanje obstoječih donosov", za kar naj bi bila po mnenju teoretikov začasna odredba dopustna, sodišče dodaja, da jedro spora ni v tem, ali pravni red nudi varstvo (vsaj začasno) tistemu, ki mu grozi "prikrajšanje", pač pa gre za vprašanje, kateri organ o tem odloča in v katerem postopku. Morebitno "prikrajšanje" upnika je lahko le posledica izpeljanega postopka, ki ga vodi Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje. Nikakor ne gre za dve različni pravni situaciji, pri čemer bi v eni, pri odločanju o obveznosti plačila prometnega davka odločala Agencija, v drugi (glede preprečitve "prikrajšanja") pa sodišče. Zadeva je ena sama, o njej odloča Agencija po določbah Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 in 71/93), Zakona o agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje ter Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86). V okviru tega postopka je tudi urejena možnost odloga izvršbe po že navedeni določbi 59. člena Zakona o agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odst. 365. člena ZPP, ki se po določbi 14. člena Zakona o izvršilnem postopku smiselno uporablja tudi v postopku izvršbe, po uradni dolžnosti preizkusilo izpodbijani sklep še glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene v 2. odst. 354. člena ZPP naštete bistvene kršitve določb pravdnega postopka in da tudi materialnega prava ni nepravilno uporabilo. Na podlagi določbe 2. odst. 380. člena ZPP v zvezi z določbo 14. člena ZIP je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker upnik s pritožbo ni uspel, je sodišče druge stopnje sklenilo, da sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP in 14. členom ZIP).