VDSS sklep Pdp 913/2000

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene zahtevke vseh tožnikov, (navedene v izreku od 1. do 101. točke od strani 3 do 158), iz naslova premalo izplačanih plač po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo (SKPG/90) za čas od aprila 1991 do vključno decembra 1993 v skupnem znesku 17,770.920,20 SIT s pripadajočimi zakonitimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila. Sodišče je zavrnitev zahtevkov utemeljilo s tem, da tožniki niso kot dokaz za utemeljenost zahtevkov predložili plačilne liste za navedeno obdobje, zaradi česar ni moglo preveriti višine zahtevkov. Zoper navedeno sodbo se pritožujejo vsi tožniki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99) in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenim zahtevkom ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba poudarja, da izrek izpodbijane sodbe nasprotuje razlogom v sodbi, predvsem pa je nasprotje med razlogi in vsebino dokaznih listin. Sodišče se formalno sklicuje na dokazni postopek, ki ga dejansko sploh ni izvedlo, zato sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja ter ni znano na podlagi česa je ugotovilo neutemeljenost zahtevkov. V zvezi s tem je kršeno načelo materialne resnice po 7. členu ZPP. Tožena stranka ni hotela sodelovati v dokaznem postopku glede dejansko izplačnih plač in o tem ni predložila zahtevanih podatkov o tožnikih v spornem obdobju, čeprav je nekaterim izdala zadolžnice. Sodišče tudi ni ugotavljalo utemeljenost znižanja s kolektivo pogodbo določenih plač. Tožniki so zato predložili izračun prikrajšanja pri plači na podlagi znanih podatkov list izhodiščnih plač in programa metodologije izračuna prikrajšanja pri plači do višine, določene po SKPG/90. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je preuranjeno prišlo do zaključka, da zahtevki tožnikov niso utemeljeni, ker niso dostavili plačilnih list za posamezne mesece. Čeprav je tožena stranka zatrjevala, da zahtevanih plačilnih list za sporno obdobje nima več, pa je glede na 13. člen še veljavnega Zakona o evidencah na področju dela (Ur. l. SFRJ št. 17/90) dolžan trajno hraniti evidence o plačah delavcev, delavec pa ima na podlagi 4. člena tega zakona pravico, da te evidence uporabi zaradi uveljavljanja svojih pravic. Zaradi tega mora delodajalec na zahtevo te podatke posredovati. Zato bi moralo sodišče prve stopnje zahtevati, da tožena stranka predloži podatke o izplačanih plačah tožnikom v obdobju od 1.4.1991 do 31.12.1993. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Poleg tega sodišče prve stopnje ni presojalo pravni temelj vtoževanih terjatev glede na zatrjevano nezakonitost znižanja plač do 20 odstotkov in glede na izdane zadolžnice, ki so jih predložili štirje tožniki ter v zvezi s tem utemeljenosti toženčevega ugovora zastaranja. Ker vsega navedenega sodišče prve stopnje ni storilo, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega zmotno uporabilo materialno pravo. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (353. člen ZPP), da bo v nakazani smeri ponovno presodilo o utemeljenosti tožbenih zahtevkov.