VDSS sodba Pdp 87/2001

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo odločbo generalnega direktorja policije št. 0433-15-P-17423 z dne 26.5.1999 in odločbo ministra za notranje zadeve št. 0433-4-127/246-99 z dne 4.8.1999, tako da je tožnika razvrstilo v plačilni razred s količnikom 3,80. Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača iz naslova razlike v plači za obdobje od 1.8.1999 do 31.5.2000 165.222,42 SIT bruto in sicer v zneskih, kot so za posamezne mesece navedeni v izreku sodbe, od teh zneskov obračuna in plača predpisane davke in prispevke, preostalo neto razliko pa plača tožniku z zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečne plače do plačila, vse v 8 dneh. Toženi stranki je naložilo tudi, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 126.900,00 SIT, skupaj z 19% DDV in 26.256,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2000 dalje do plačila, v roku 8 dni.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožnikovega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na 6. čl. Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ, Ur.l. RS št. 18/94), pri tem pa prezrlo 4. odst. istega člena, ki določa, da za ministrstvo za notranje zadeve določilo 3. odst. ne velja. Sodišče tudi ni pravilno uporabilo določbe 78. čl. Zakona o policiji (ZPol, Ur.l. RS št. 49/98-93/2001), saj predhodno ni ugotavljalo razlogov za razporeditev tožnika. Le-ta je bil namreč razporejen na drugo delovno mesto na podlagi 30. čl. Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur.l. RS št. 15/90-38/99), ki pa ne govori o službenih potrebah. Ker sodišče v tem delu ni ugotavljalo dejanskega stanja, je to nepopolno ugotovljeno. Neprepričljivi so tudi argumenti sodišča glede višine prikrajšanja pri plači. Tožnik ni strokovno usposobljen za izračun plače. Zgolj to, da je priložil izračun po vseh elementih, še ne pomeni, da je ta izračun tudi točen. Ne gre prezreti dejstva, da je v spornem obdobju prejemal tudi nadomestilo plače. Pri posameznem izračunu ni navedel kriterijev na katerih izračun temelji, niti vrednosti bruto urne postavke oz. višine izhodiščne plače. Ta dejstva je sodišče enostavno prezrlo. Tožnik nikoli ni pojasnil, po kateri metodi je izračunal plačo, sodišče pa se v to ni poglabljalo. Sodišče ni pojasnilo, zakaj so podatki tožene stranke napačni.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne ugotavlja utemeljenosti pritožbenih razlogov, ki izhajajo iz pritožbe, niti razlogov, na katere samo pazi po uradni dolžnosti, v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002).

Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo določbe 6. čl. ZRPJZ. Ta v 4. odst. res določa, da se lahko ne glede na določbo prejšnjega odstavka v ministrstvu, pristojnem za notranje zadeve, itd., uvedejo vmesni plačilni razredi. Le možnost uvedbe vmesnih plačilnih razredov ne pomeni, da ostale določbe 6. in drugih členov istega zakona ne veljajo. Glede na besedilo 4. odst. 6. čl. je jasno, da v tem odstavku ne gre za derogacijsko klavzulo, temveč ravno obratno; ministrstvu za notranje zadeve je omogočeno več - dodatno uvesti vmesne plačilne razrede. Iz določbe 3. odst. 6. čl. tudi jasno izhaja, da višina količnika hkrati pomeni označbo plačilnega razreda.

Utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem uveljavlja pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s 70. čl. ZPol. Ta določa, da v primerih, ko je policist po službeni potrebi razporejen na nižje vrednoteno delovno mesto, obdrži količnik za izračun plače, ki ga je imel na prejšnjem delovnem mestu. Na to določbo se je torej mogoče opreti le v primerih, ko gre za razporeditev po službeni potrebi, kar pa v konkretni zadevi ni bilo ugotovljeno. Vseeno pa je potrebno ugotoviti, da se sodišče na to določbo sklicuje le posredno (in pravilno ugotavlja, da se uporablja tudi v primeru trajnih razporeditev po službeni potrebi), vendar pa izpodbijana sodba ne temelji na njej.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev povsem pravilno in lahko oprlo na 31a. čl. Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur.l. RS št. 41/94-67/2001). Tožena stranka v pritožbi niti ne izpodbija sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem se sklicuje na navedeni člen, po katerem zaposleni, ki je razporejen na drugo delovno mesto v isti ali nižji tarifni skupini v istem ali drugem organu, obdrži število plačilnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. To sicer ne velja za višje upravne delavce, med katere pa tožnik glede na opredelitev iz 15. čl. ZDDO ne spada. Določba 31a. čl. Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi torej predstavlja zadostno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku in razvrstitev tožnika v plačilni razred s količnikom 3,80 (torej s količnikom, kot ga je imel pred razporeditvijo na podlagi odločbe z dne 26.5.1999).

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke zoper odločitev o višini tožnikovega prikrajšanja v spornem obdobju. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izračun, ki ga je pripravil tožnik in ki izhaja iz prilog A/7-A/11. Ta izračun je natančen, za vsak mesec posebej, po vseh postavkah obračuna plače iz plačilnih list, izračunu pa so priložene tudi kopije plačilnih list. Podatki izračuna in kopij se ujemajo, zaradi česar je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je odločitev oprlo na te podatke in ker ni upoštevalo le podatkov o bruto in neto razlikah plače za tožnika, ki jih je predložila tožena stranka (priloga B/3). Tožena stranka svojih kumulativnih podatkov o razlikah ni pojasnila in razen navedbe, da je bil ta izračun opravljen po postopku za izračun plač, temu ni priložila nobenih podatkov, ki bi jih bilo mogoče preveriti. Tožena stranka tudi ni podala konkretnih ugovorov zoper specificiran izračun in podatke tožnika, saj je v pripravljalni vlogi le na splošno navedla, da tožnikova bruto razlika ni izračunana pravilno. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno upoštevalo preverljiv izračun in podatke tožnika, ni pa moglo upoštevati le neobrazloženega in nepojasnjenega izračuna prikrajšanja, ki ga je pripravila tožena stranka. Glede na to so tudi njene (spet splošne) pritožbene navedbe neutemeljene.

Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije tudi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP, v povezavi z 1. odst. 165. čl. ZPP).